Jedro

Pritožbene navedbe, da je tožnik delo pri toženki opravljal 24 let in da v zvezi z njegovim delom ni bilo nikoli nobenih pripomb in da še nikoli ni bil disciplinsko kaznovan, niso bistvene. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik v toženkinem skladišču., kjer je opravljal delo, vzel karton z 250 kosi (škatlicami) cigaret, ki so bile pripravljene za odpremo, jih odnesel v viličarja in se z njimi odpeljal ter da si jih je na tak način protipravno prisvojil, kot mu to očita toženka v izpodbijani odpovedi. Z odtujitvijo oziroma protipravno prilastitvijo cigaret je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima hkrati tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev trajanja delovnega razmerja med strankama ter posledično reparacijski zahtevek in zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da o zadevi samo odloči in tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da ga je toženka iz zavarovanj odjavila 4. 8. 2022. Obvestil jo je, da je od 1. 8. 2022 v bolniškem staležu, saj zdravljenje ni končano. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaposleni v A. B. ugotovili manjko, ki naj ne bi bil dostavljen, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo le na podlagi izpovedbe priče C. C. O tem dejstvu ni nobenega pisnega dokaza. Enako velja glede ugotovitve, da je prišlo do manjka tudi v toženkini enoti na D. Toženka ni dokazala, koliko cigaret je imela, kaj šele, da jih nekaj manjka. Meni, da izjava in zapisnik priče o manjku nista relevantna in ne dokazujeta dogodka. Toženka ni opravila inventure, ki bi ugotovila manjko, pač pa je tako zaključila le na podlagi ustne reklamacije. Poudarja, da je 24 let delal v istem skladišču, na njegovo delo ni bilo nikoli nobenih pripomb, nikoli ni bil disciplinsko kaznovan, kršitve delovnih obveznosti in kaznivega dejanja pa je bil obtožen prav na dan, ko je njegovega nadrejenega nadomeščala priča C. C., ki je do tožnika vedno nastopal verbalno negativno in z namenom šikaniranja. Kot dolgoletnemu delavcu mu je bilo znano, da se v skladišču izvaja video nadzor, a ga toženka o tem ni nikoli obvestila po Zakonu o varstvu osebnih podatkov. Nadalje navaja, da sodišče v odločitvi citira interne akte toženke, ki jih tožnik vse do odgovora na tožbo ni nikoli videl ali prejel. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem navaja, da mora storilčev naklep obsegati tudi posebni – prilastitveni namen in da ni obdržal oziroma odpeljal nobenega blaga iz skladišča toženke. Okoliščina, da naj bi dal škatlo v viličarja v lasti toženke, ni dovolj za storitev kaznivega dejanja. Poudarja, da ni ničesar odtujil. Karton z 250 škatlami cigaret bi moral odnesti iz skladišča in si ga protipravno prilastiti, da bi bili podani znaki kaznivega dejanja. Toženka pa ne pojasni, kam naj bi tožnik odpeljal karton. Manjka opis, kako si je cigarete protipravno prilastil. Toženka ni dala predloga za pregon kaznivega dejanja. Kot skrben delavec je vedno pobiral prazne kartone, zato dopušča možnost, da je to storil tudi spornega dne. Toženki očita, da ni predložila video posnetkov za celoten dan. Zgolj dejstvo, da je za nekaj minut zapustil delovno mesto, po tem, ko je o tem obvestil nadrejenega, pa ne predstavlja take kršitve, ki bi se sankcionirala z odpovedjo. Navaja še, da bi bili cigareti lahko odtujeni tudi v enoti B., med transportom ali kako drugače. Meni, da ni dokazano, da bi odtujil cigarete.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljen (tudi sicer nekonkretiziran) pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Smiselno očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) tako ni podana.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katerima lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja), oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja). Pravilno je ugotovilo, da je tožnik storil v izpodbijani odpovedi očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). To kaznivo dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri čemer je vrednost ukradene stvari majhna.

7. Niso razumljive pritožbene navedbe, da je bil tožnik v času prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Če tožnik morda s tem meni, da mu delovno razmerje zato ne bi smelo prenehati, se moti. Zgolj za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti (ne pa tudi zaradi tožniku podane izredne odpovedi) ZDR-1 v tretjem odstavku 116. člena določa, da delavcu, če je ta ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, preneha delovno razmerje z dnem, ko se vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj ne bi bilo dokazano, da je v toženkini enoti na D., kjer je delo opravljal tožnik, prišlo do manjka 250 kosov cigaret in da ta količina cigaret ni bila dostavljena v toženkino enoto A. B.. Kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo, tožnik navedb toženke, da so v njeni enoti A. B. ugotovili, da 250 kosov cigaret 1. 7. 2022 ni bilo dostavljenih, kar so v obliki reklamacije sporočili v toženkino enoto D., v kateri manjkajoče cigarete ob pregledu skladiščnih prostorov tudi niso bile najdene, nikoli sploh ni prerekal, zato jih toženki tudi ne bi bilo treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta dejstva potrjujejo tudi izvedeni dokazi, in sicer izpovedbi prič – tožnikovih nadrejenih C. C. in E. E. ter zapisnik o dogodku z dne 1. 7. 2022. ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi toženka manjko (ki, kot rečeno, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni bil sporen) lahko dokazala le z zapisnikom o opravljeni inventuri.

9. Pritožbene navedbe, da je tožnik delo pri toženki opravljal 24 let in da v zvezi z njegovim delom ni bilo nikoli nobenih pripomb in da še nikoli ni bil disciplinsko kaznovan, niso bistvene. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik 1. 7. 2022 v toženkinem skladišču na D., kjer je opravljal delo, vzel karton z 250 kosi (kasneje se je izkazalo, da gre za škatlice) cigaret, ki so bile pripravljene za odpremo v toženkino enoto A. B., jih odnesel v viličarja in se z njimi odpeljal ter da si jih je na tak način protipravno prisvojil, kot mu to očita toženka v izpodbijani odpovedi. Z odtujitvijo oziroma protipravno prilastitvijo cigaret je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (navedene v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), kršitev pa ima hkrati tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine (prva in druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je toženka zaradi tožnikove odtujitve cigaret utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da delovnega razmerja ni bilo več mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je imel namreč v okviru opravljanja delovnih nalog v toženkinem skladišču dostop do blaga v lasti toženke. Zato so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 10. Nadalje so nerazumljive pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe citira interne akte toženke, ki jih naj tožnik ne bi prejel in videl vse do prejema odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje namreč ob ugotavljanju tožnikovih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (12. točka obrazložitve sodbe) navaja kršitev določil ZDR-1 (33., 34. in 37. člena) in pogodbe o zaposlitvi (6. člena) in ne internih aktov toženke, razen etičnega kodeksa, za katerega pa je tožnik izpovedal, da je bil z njim seznanjen.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved utemeljena že na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, niti niso odločilne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prvo alinejo tega določila, torej na kršitev obveznosti, ki ima tudi znake kaznivega dejanja. Ne glede na to, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v tožnikovem odvzemu cigaret podani tudi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine. Tako je pravilno ugotovilo tudi v pritožbi izpostavljen poseben – prilastitveni namen (v 17. točki obrazložitve). Ker sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovim trditvam, da je zgolj pobral prazen karton, drugih argumentov, zakaj je vzel karton s cigaretami, pa tožnik ni navedel, si drugačnega namena kot prilastitvenega niti ni mogoče zamisliti. Za ugotovitev utemeljenosti izredne odpovedi na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa ni odločilno, ali je toženka podala predlog za kazenski pregon zoper tožnika.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ogleda video posnetka toženkinega skladišča z dne 1. 7. 2022 pravilno ugotovilo, da se tožnik z viličarjem ni ustavil in iz njega izstopil zato, ker bi videl kak prazen karton, pač pa je šel po ustavitvi viličarja iz vozne poti globoko v notranjost mimo več palet, da je prišel do že pripravljene in s folijo zavite pošiljke, ki jo je odvil, iz nje vzel en karton, da je tako prišel do drugega, prvi karton je dal nazaj, drugega pa je dal v viličarja in se z njim odpeljal. Takšno dogajanje pa nikakor ne kaže, da je zgolj pobral prazen karton, kot poizkuša prikazati tožnik. Glede na opisan potek dogodkov tudi ni mogoče slediti tožnikovim trditvam, da ni vedel, kje se kakšno blago nahaja, kar velja še toliko bolj glede na njegove trditve, da je 24 let delo opravljal v istem skladišču. 13. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da za zaključek o protipravni prilastitvi kot znaku kaznivega dejanja manjka opis oziroma ugotovitev, da je tožnik cigarete odnesel iz skladišča. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v kazenskopravni teoriji in praksi kaznivo dejanje tatvine izvršeno, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Zadošča, da je stvar izločena od drugih stvari, in ni treba, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila. Tožnik je kartonasto škatlo s cigaretami vzel iz pripravljenega paketa za odvoz v A. B. in jo odnesel v viličarja, s katerim je upravljal, in se z njo vred odpeljal, ter jo s tem ločil od drugih toženkinih stvari v skladišču. Toženka te manjkajoče škatle, po reklamaciji iz njene enote A. B., da k njim ni prispela, v skladišču na D. ni našla.

14. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da so bili manjkajoči cigareti lahko odtujeni med transportom ali kasneje v B. Ugotovilo je, da so komisijske pošiljke in celotna pot od skladišča do kamiona pokrite s kamerami. Da je prav tožnik iz pripravljene komisijske pošiljke na dan njene odprave vzel kartonasto škatlo, je jasno razvidno iz video posnetka kamer v skladišču. Tožnik ni zatrjeval, da bi škatlo v skladišče vrnil, niti ni podal razumne razlage, zakaj jo je vzel. Tožnik tudi ni imel pravice posegati v že pripravljene komisijske pošiljke. Kot rečeno, škatla cigaret v toženkino enoto A. B. ni prispela, niti je niso našli v toženkinem skladišču na D. 15. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da nadaljnji očitek v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer, da je za šest minut neupravičeno zapustil delovno mesto, četudi je dokazan, sam po sebi res ne utemeljuje tako hude sankcije kot je izredna odpoved. Vendar je bistven očitek izredne odpovedi tožnikova protipravna prilastitev kartona s cigaretami, ki utemeljuje podano odpoved.

16. Pritožbene navedbe, da je priča C. C. do tožnika vedno nastopal verbalno negativno in z namenom šikaniranja ter da toženka o video nadzoru tožnika nikoli ni obvestila skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (čeprav tožnik priznava, da je bil z video nadzorom v skladišču sicer seznanjen), predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).