Jedro

Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da toženka ni plačala celotne dogovorjene najemnine za lokal, je naložilo le-tej, da tožnici plača dolžno razliko. Taka odločitev ima pravno podlago tako v določilih 567. in 583. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot v določilu 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS, št. 18/76 in 34/88). Po teh določilih mora namreč zakupnik plačevati zakupodajalcu zakupnino (najemnino) v pogodbeno dogovorjenih rokih oziroma do 5. v mesecu za tekoči mesec. Ti roki pa so glede na zapadlo obveznost v letih od 1991 do 1992 že potekli. Sodišči druge in prve stopnje sta zato glede na ugotovljeno dejansko stanje v celoti pravilno uporabili materialno pravo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo svoj plačilni nalog, opr. št. Pl 4/92 z dne 5.10.1992 ter odločilo, da mora toženka plačati tožnici tolarsko protivrednost 10.133,91 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 dalje do plačila v višini, kot velja za devizne hranilne vloge na vpogled v DEM in stroške postopka 100.580,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo delno ugodilo pritožbi toženke in glavnično obveznost toženke znižalo na 9.133,91 DEM z obrestmi in višji tožbeni zahtevek zavrnilo ter je hkrati zavrnilo toženkino pritožbo v preostalem delu.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v višini tolarske protivrednosti za 4.872,55 DEM. Kršitev materialnega prava vidi revidentka v neupoštevanju temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih in sicer določb 101., 133. in 137. člena ZOR. Pogodbenika morata spoštovati načela vestnosti in poštenja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti. Tožničino vztrajanje pri pogodbeno določeni najemnini 1.000 DEM ni v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Tako tožničino ravnanje pomeni izkoriščanje položaja, saj se je toženkino poslovanje objektivno poslabšalo ter bi moralo sodišče vzpostaviti pravično razmerje med najemodajalko in najemnico. Zaradi velikega povečanja vrednosti nemške marke v spornem času toženka ni mogla plačevati najemnine, prišlo je do spremembe višine le-te in tega sodišči nista hoteli upoštevati. Zato so nastali pogoji za delno razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Tožnica je zato zahtevala sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti po drugem odstavku 137. člena ZOR. Končno ni mogoče šteti, da je toženka le delno izpolnila svoje obveznosti, ker je tožnica vplačila sprejemala brez ugovora.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je to sodišče sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje o tem, da sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili najemnino za poslovni prostor v tolarski protivrednosti 1.000 DEM mesečno, da tako dogovorjene višine najemnine pozneje nista spreminjali ter da je toženka na račun zapadle najemnine v spornem obdobju plačala v tolarski protivrednosti za 9.133,91 DEM manj najemnine, kot pa je po pogodbi znašala njena obveznost. Sodišče druge stopnje je še ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pomotno navedlo pri seštevku dolgovanih razlik najemnine za 1.000 DEM preveliko razliko in sicer namesto 9.133,91 DEM pomotno 10.133,91 DEM ter je s svojo odločitvijo v tem delu pritožbi toženke ugodilo in znižalo njeno obveznost na 9.133,91 DEM v tolarski protivrednosti.

Revizijsko sodišče je pri presoji spora moralo izhajati iz zgoraj navedenega dejanskega stanja, na katero je glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano. Navedene ugotovitve so tudi po njegovi oceni utemeljevale zaključek, da je toženka iz naslova zapadle najemnine za poslovni lokal dolžna tožnici razliko 9.133,91 DEM v tolarski protivrednosti in da ji mora zato ta znesek plačati. Taka odločitev ima pravno podlago tako v določilih 567. in 583. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot v določilu 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS, št. 18/76 in 34/88). Po teh določilih mora namreč zakupnik plačevati zakupodajalcu zakupnino (najemnino) v pogodbeno dogovorjenih rokih oziroma do 5. v mesecu za tekoči mesec. Ti roki pa so glede na zapadlo obveznost v letih od 1991 do 1992 že potekli. Sodišči druge in prve stopnje sta zato glede na ugotovljeno dejansko stanje v celoti pravilno uporabili materialno pravo.

Revizijska izvajanja o tem, da naj ne bi bila pri odločanju upoštevana nekatere temeljna načela obligacijskega prava (ZOR), nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje. Enaka ugotovitev velja za revizijski predlog, da bi moralo sodišče zmanjšati njeno obveznost do tožnice, to je znižati najemnino na podlagi drugega odstavka 137. člena ZOR. To določilo normira primere, ko nastopi nemožnost izpolnitve, toda toženka svojih ugovorov s potrebnimi dejanskimi trditvami v tej smeri med postopkom sploh ni podala. Očitno toženka misli na spremenjene okoliščine, ki pa so lahko le predpostavke za razvezo pogodbe po določilu 133. člena ZOR, kar pa bi toženka morala prav tako uveljavljati že med postopkom pred sodišče prve stopnje.

Revizijsko sodišče v okviru uradoma naloženega preizkusa pobijane sodbe na podlagi 386. člena ZPP ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker tako toženkina revizija ni utemeljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (člen 393. ZPP).