Jedro

Vprašanje, ki ga revident izpostavlja, se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša le na razlago pojma objekt po tretjem odstavku 70. člena ZGO-1, ki pa je jasno določen v 1. točki 2. člena ZGO-1, zato izpostavljeno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Za uspešno uveljavljanje neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje bi moral revident glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi četrtega odstavka 367. b člena ZPP predložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, česar pa ni storil. Presoja zelo hudih posledic sploh ni mogoča, če revident zgolj navaja, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča zanj zelo hude posledice, ker mu je z izpodbijano sodbo dejansko onemogočena gradnja družinske hiše na njegovem zemljišču, pri tem pa zatrjevanih posledic ne izkaže.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 5. 2009, s katero je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ilirska Bistrica z dne 20. 11. 2008 in zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica z dne 4. 4. 2008. Prvostopenjski upravni organ je dovolil obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa z dne 4. 4. 2008, za nadzidavo prizidka k stanovanjski hiši v dodatne stanovanjske prostore in graditev nadstrešnice na zemljišču s parc. št. 15 k. o. .., za investitorico A. A., iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Tožena stranka je ugodila pritožbi investitorice in zavrgla predlog tožeče stranke (revidenta) za obnovo postopka, ker je ugotovila, da je prvostopenjski upravni organ na podlagi ekspertnega mnenja, ki ga je revident predložil, zmotno štel, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno, kar pomeni, da je predlog za obnovo postopka podala neupravičena oseba.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, „ali morajo upravni organi pri ugotavljanju vplivnega območja nameravanih gradenj ter opredeljevanju mejašev nameravane gradnje, kot strank z interesom, upoštevati le že obstoječe (zgrajene) objekte ali tudi še neobstoječe (nezgrajene) objekte, katerih gradnja se še ni začela, so pa morebiti že bila izdana nekatera upravna dovoljenja za njihovo gradnjo“ (kot je zatrjevano v obravnavanem primeru).

7. Tako izpostavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. V obravnavani zadevi je glede na vsebino obravnavane zadeve pomembno vprašanje izpolnjenosti pogojev za priznanje stranskega udeleženca v postopku obnove (tretji odstavek 70. člen ZGO-1 – Ur. l. RS, št. 102/2004), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa – po katerem je bil dolžan predlagatelj obnove, ki meni, da je vplivno območje objekta prikazano napačno, predložiti ekspertno mnenje o tem) in s tem povezano vprašanje, ali je bil predlog za obnovo postopka pravilno zavržen (ali je revident upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka).

9. Vprašanje, ki ga revident izpostavlja, pa se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša le na razlago pojma objekt po tretjem odstavku 70. člena ZGO-1 (ki se je v tej zadevi uporabljal na podlagi 114. člena ZGO-1), ki pa je opredeljen v 2. členu ZGO-1 (pomen izrazov). Ta jasno določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, iz česar sledi, da izraz objekt lahko pomeni le že zgrajen objekt. 10. Ker je ta določba ZGO-1 jasna in ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Po presoji Vrhovnega sodišča zato izpostavljeno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zatrjuje tudi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki ga izpostavlja kot pomembno, pri čemer niti ne navaja niti ne prilaga sodnih odločb, iz katerih bi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje izhajala. Za uspešno uveljavljanje tega pogoja bi moral revident glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep X Ips 484/2009 z dne 3. 1. 2010, sklep X Ips 439/2009 z dne 14. 1. 2010 in sklep X Ips 122/2010 z dne 14. 4. 2010) ter ob primerni uporabi četrtega odstavka 367. b člena ZPP, predložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, česar pa kot navedeno ni storil. 12. Ker vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, niti ne gre za vprašanje, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, revident ni izkazal izpolnitve pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnitve pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker v obravnavani zadevi revident zgolj navaja, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča zanj zelo hude posledice, ker mu je z izpodbijano sodbo dejansko onemogočena gradnja družinske hiše na njegovem zemljišču parc. št. 1456/6 k. o. J., pri tem pa zatrjevanih posledic ne izkaže, presoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve sploh ni mogoča. Zato za dovoljenost te revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.