Jedro

Če je bila parcela podržavljena osebi, ki je bila v času podržavljenja zemljiškoknjižni lastnik, statusa upravičenca nima oseba, ki svoj status izkazuje z listinami, ki v ZK niso izvedene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 30.7.2001. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 17.5.2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo pritožnika za vrnitev parcele št. 3020 k.o. D., ker ta ni izkazal, da je bil v času podržavljenja lastnik te parcele.

Tožena stranka je navedla, da je prvostopni organ pravilno zavrnil tožnikov zahtevek za denacionalizacijo navedene parcele, ki je bila podržavljena z arondacijsko odločbo OLO L.V.R. z dne 28.11.1963, in sicer je bila ta parcela podržavljena A.B. (tudi B.), ki je bil po podatkih zemljiške knjige takrat zemljiškoknjižni lastnik navedene parcele. Izročilna pogodba, ki jo je kot dokaz lastništva priložil tožnik, in ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa 6.5.1922 na podlagi katere, naj bi tožnikov oče I.B. od svojega očeta A.B. pridobil navedeno parcelo ter pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28.12.1956, po katerem je tožnik parcelo podedoval po pok. očetu, po mnenju tožene stranke niso listine, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil tožnik v času podržavljenja lastnik sporne parcele, kajti sama pogodba še ne pomeni pridobitev lastninske pravice, temveč je zato na podlagi 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih tudi na podlagi prej veljavnih predpisov Občega državljanskega zakonika potrebno tudi pridobiti naslov, to je vpis v zemljiško knjigo. Ni sporno, da I.B. ni bil nikdar zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 3020. Prav tako ni sporno, da v zemljiški knjigi kot lastnik ni bil vpisan tožnik. V postopkih denacionalizacije se lastništvo in s tem upravičenost do denacionalizacije podržavljenega premoženja glede na 62. člen Zakona o denacionalizaciji ugotavlja na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska. Organ, ki vodi postopek denacionalizacije, ni pristojen ugotavljati zakonitosti oziroma nezakonitosti vpisa v zemljiško knjigo, temveč ugotavlja le, ali je podana pravna in dejanska podlaga za vrnitev premoženja. Ker v obravnavanem primeru ni podlage za vrnitev parcele št. 3020 tožniku, saj le-ta ni izkazal, da bi bil v času podržavljenja njen lastnik, je pravilno odločeno.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore. Komisija za denacionalizacijo pri prvostopnem organu je tožnika pozvala, naj izkaže pravno nasledstvo po zadnjem zemljiškoknjižnem lastniku. Na poročilo komisije o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve tožnik ni podal odgovora. Tudi v pritožbi in tožbi ni predložil dokazov o tem, da je bil on zemljiškoknjižni lastnik sporne parcele v času arondacije. Takšen lastnik je bila druga oseba, navedena v arondacijski odločbi, ki je akt o podržavljenju.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu v poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju ni bil dan petnajstdnevni rok. Ne zanika, da on in njegov oče nikoli nista bila vpisana kot lastnika v zemljiški knjigi. Lastništvo dokazujejo dokumenti o dedovanju. Ni kriv, če sklep o dedovanju ni bil realiziran v zemljiški knjigi. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju, na tem mestu ne navaja še enkrat. Po presoji pritožbenega sodišča sta v zadevi odločilni dve okoliščini: kdo je bil ob podržavljenju vpisan v zemljiški knjigi in na koga se glasi odločba o podržavljenju. Med strankama ni spora o tem, da ne tožnik ne njegov oče nista bila zemljiškoknjižna lastnika parc. št. 3020 k.o. D., temveč je bil lastnik nekdo drug. Tudi ni sporno, da se denacionalizacijska odločba iz leta 1963 (kot akt o podržavljenju) glasi na ime B.A. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožnik glede na določbo 62. člena ZDen (prav na to določbo ZDen pa se sklicujeta tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje) ni izkazal, da bi bil v času podržavljenja lastnik navedene parcele on ali njegov oče. Zaradi navedenega za izkazovanje statusa denacionalizacijskega upravičenca ne morejo biti podlaga listine, ki za sporno parcelo niti ne izkazujejo prehoda lastninske pravice od upravičenega zemljiškoknjižnega lastnika na pravnega prednika tožnika. Tudi niso pomembni razlogi, zakaj na podlagi navedenih listin ni prišlo do zemljiškoknjižnega vpisa. Ker navedeni odločilni dejanski okoliščini, na podlagi katerih je bilo odločeno v upravnem postopku in v upravnem sporu na prvi stopnji niti nista sporni, niti ni pomembno, ali je tožnik bil ob vročitvi poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju (po podatkih spisa je to bilo 28.4.2001) posebej opozorjen na rok za pripombe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.