Jedro

Predlog za mirovanje pravice do denarnega nadomestila je bil pravilno zavrnjen, saj je bil tožnik, prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, za delo nezmožen 30. dni.

Zato ni bil izpolnjen pogoj iz 6. alinee 33. člena ZZZPB za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, saj ta pravica v času nezmožnosti za delo miruje le v času, ko zavarovanec prejema nadomestilo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej od 31. dne odsotnosti dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. B-210-2-12/03-1717-ZD z dne 30.1.2004 ter odločba Območne službe C., št. 210-01-5520-2002/1 z dne 30.10.2003, s katerima je bil dokončno zavrnjen tožnikov predlog za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, iz razloga nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Potrdilo je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožil tožnik. Navaja, da je odločba prvostopnega organa tožene stranke pomanjkljiva, ker obrazložitev ne vsebuje datuma, do katerega je pri njem trajala zadržanost od dela zaradi bolezni. Od 30.10.2003, ko je vložil predlog za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, je brez sredstev za preživljanje ter brez zdravstvenega in invalidskega zavarovanja. Zaradi nevzdržnih razmer in daljše brezposelnosti je moral poiskati psihiatrično pomoč. Opisuje težave, ki jih ima v letu 2004 v zvezi z iskanjem zaposlitve ter zdravstvene težave.

Od 9.4.2004 je nezmožen za delo in čaka na oceno invalidnosti.

Tožena stranka mu mora, kot brezposelni osebi, v času nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov zagotoviti enake pravice kot delodajalcu. Pritožuje se tudi zoper trajanje postopka pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) v 63. čl. določa, da je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Po 45. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 - 67/2002 - ZZZPB) zavarovanci uveljavljajo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti skladno s predpisi o splošnem upravnem postopku. Predmet obravnavanega socialnega spora je določen z dokončno odločbo tožene stranke z dne 30.1.2004, s katero je zavrnila tožnikov predlog za priznanje mirovanja pravic do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Zaradi takšnega okvira sodne obravnave so, za ta spor, pravno nepomembne tožnikove pritožbene navedbe o nemožnosti zaposlitve ter zdravstvenih težavah, ki se mu pojavljajo v letu 2004. Iz listin, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je bilo z dokončno odločbo zdravstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 20.11.2003 odločeno, da je tožnik od 11.10.2003 dalje zmožen za delo (priloga B 5).

Tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je njegova nezmožnost za delo po tem, ko je pristojni zdravnik ugotovil upravičeno zadržanost od 1.9.2003 do 10.10.2003, trajala tudi še po tem datumu. Po 3. odst. 17. b člena ZZZPB zavod zagotavlja pravice brezposelnim osebam, torej pravico do nadomestila za čas brezposelnosti tudi v primeru, ko takšna oseba med brezposelnostjo postane nezmožna za delo iz zdravstvenih razlogov in sicer enako obdobje, kot izplačujejo delodajalci nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Po Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR), ki velja od 1.1.2003, delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu. Tožnikova odsotnost z dela do vključno 10.10.2003, ki je bil zadnji dan nezmožnosti za delo po sklepu imenovanega zdravnika z dne 15.10.2003, potrjenem s sklepom zdravstvene komisije z dne 20.11.2003, je trajala 30 delovnih dni. Ker po 3. odst. 137. čl. ZDR izplača nadomestilo plače iz lastnih sredstev delodajalec zaradi nezmožnosti delavca za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, je Zavod na podlagi 3. odst. 17. b člena ZZZPB brezposelnim osebam, ki postanejo nezmožne za delo iz zdravstvenih razlogov, dolžan zagotoviti pravico do nadomestila za enako obdobje. Tožnik je po izteku 30 delovnih dni začasne nezmožnosti, ugotovljene z dokončnim sklepom Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, z

11.10.2003 postal za delo zmožen. Zato ni bil izpolnjen pogoj po

6. alinei 33. čl. ZZZPB za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, saj od 11.10.2003 dalje oz. od 31. dne od pričetka začasne nezmožnosti za delo ni bil upravičen do nadomestila plače iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po omenjeni določbi pravica do denarnega nadomestila miruje v primeru nezmožnosti za delo, vendar le v času, ko zavarovanec prejema nadomestilo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tega pogoja tožnik ni izpolnil, njegova nezmožnost za delo je namreč trajala krajše obdobje kot ZDR in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/03 do 44/2005) v 137. čl. določata obveznost delodajalca, da v primeru bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev.

Sodišče prve stopnje je zakonito potrdilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 30.1.2004, sodišče druge stopnje je zato na podlagi

353. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.