Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da je dopolnilno odločbo po 220. členu ZUP mogoče izdati le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so predmet (določenega) postopka, s tako odločbo pa ni mogoče dopolnjevati razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih. Morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije morajo po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča nastati za revidenta prav kot posledica v določnem upravnem sporu izpodbijane odločitve, v obravnavanem primeru bi torej morale nastati kot posledica zavrnitve predloga za izdajo dopolnilne odločbe v zadevi dodeljevanja sredstev iz naslova Pomoč mladim kmetom za leto 2005, in ne kot posledica morebitnih drugih (izvršilnih) postopkov med istima strankama.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 328-2-280/2005-52 z dne 27. 7. 2011, s katero je bil na podlagi 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnjen revidentkin predlog za izdajo dopolnilne odločbe v zadevi dodeljevanja sredstev iz naslova Pomoč mladim kmetom 2005, ki je bil končan s tam navedeno odločbo z dne 22. 6. 2011 (ker je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka; 1. točka izreka odločbe) ter odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka odločbe) in da v postopku izdaje tega sklepa ni bilo posebnih stroškov (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo, št. 33114-67/2012/2 z dne 10. 2. 2014, revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno (1. točka izreka odločbe) in odločila, da revidentka sama nosi stroške postopka (2. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, „ali obstoj dodatnih okoliščin oziroma vprašanj, kar se pokaže šele naknadno in v drugi zadevi upravnega organa z enakim dejanskim stanjem, pomeni obstoj vprašanj, ki v izdani odločbi niso zajeta in je torej potrebna izdaja dopolnilne odločbe“. Pri tem se sklicuje na 220. člen ZUP.

9. Prvi odstavek 220. člena ZUP določa, da če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, je zoper tako odločbo dovoljena pritožba.

10. Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da je dopolnilno odločbo po 220. členu ZUP mogoče izdati le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so predmet (določenega) postopka, s tako odločbo pa ni mogoče dopolnjevati razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih. Morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe.(1) O vprašanju, ki ga izpostavlja revidentka, je torej Vrhovno sodišče že odločalo in sprejelo stališče, od katerega odločitev, izpodbijana v tem upravnem sporu, ne odstopa.

11. Revidentka sicer zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba „odstopa od splošne sodne prakse glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev“. Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da bi lahko bila ob pravilno izpostavljenem pomembnem pravnem vprašanju pogoj za dovoljenost revizije le neenotna sodna praksa Upravnega sodišča, ki pa je revidentka ni navedla niti ni predložila odločb, s katerimi bi svoje trditve utemeljevala. Če pa s tem meri na sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča U 172/2005 z dne 13. 9. 2006, na katero se sklicuje v obrazložitvi revizije, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se ta zadeva ne nanaša na presojo pogojev za izdajo dopolnilne odločbe v upravnem postopku, kar je vsebina obravnavane zadeve, temveč na presojo zakonitosti zavrnitve pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bila zavrnjena revidentkina vloga za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova pomoči mladim kmetom za prevzem kmetij za leto 2004. 12. Izpostavljeno vprašanje zato ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revidentka izkazala obstoj pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

14. Revidentka v zvezi s tem zatrjuje, da med strankama poteka več postopkov v zvezi s spornimi vprašanji, ki so se reševala v predhodnem upravnem ter tudi izvršilnem postopku. Zoper toženo stranko je vložila dva predloga za izvršbo in dosegla poplačilo te terjatve, vendar pa je tožena stranka naknadno dosegla razveljavitev sklepov o izvršbi in sedaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve od revidentke zahteva povrnitev glavnice v višini 38.197,51 EUR s pripadki. Ker je revidentka slabega premoženjskega stanja, bi morebitno vračilo navedenega zneska zanjo imelo zelo hude posledice.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije morajo namreč po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča(2) nastati za revidenta prav kot posledica v določnem upravnem sporu izpodbijane odločitve. V obravnavanem primeru bi torej morale nastati kot posledica zavrnitve predloga za izdajo dopolnilne odločbe v zadevi dodeljevanja sredstev iz naslova Pomoč mladim kmetom za leto 2005, in ne kot posledica morebitnih drugih (izvršilnih) postopkov med istima strankama. Glede na navedeno tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

16. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sodbe VSRS VIII Ips 126/1999, U 608/1992, VIII Ips 213/2013, VIII Ips 46/2014. (2) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 166/2013, X Ips 333/2013, X Ips 207/2013.