Jedro

Ker je bilo premoženje podržavljeno v času, ko so bili nekdanji lastniki še živi, uporaba 11. člena ZDen ni mogoča. 11. in 12. člen ZDen, v katerih so določene izjeme od pravila iz 1. odstavka 9. člena ZDen, je treba razlagati ozko in jih uporabiti le za primere, katerih dejansko stanje izrecno ustreza zakonskemu dejanskemu stanu navedenih členov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

1. Tožba zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi v 1. in 2. točki izreka, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.5.2006, ter ji zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Tožena stranka je s citirano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke ter 1. točko izreka sklepa Upravne enote Celje z dne 12.7.2005, s katero je ta zavrgla zahtevo tožnika za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, odpravila v obsegu glede odločitve o zahtevku za denacionalizacijo stanovanj, stanovanjskih hiš, poslovnih prostorov, poslovnih stavb in stavbnih zemljišč ter zahtevek v tem obsegu zavrnila (1. točka izreka); v preostalem pa tožnikovo pritožbo, kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku za denacionalizacijo stanovanj, stanovanjskih hiš, poslovnih prostorov, poslovnih stavb in stavbnih zemljišč, zavrnila (2. točka izreka); ter pritožbo v delu, kolikor se nanaša na denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, odstopila v pristojno reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (3. točka izreka).

Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da prejšnji lastniki D.R., I.S.R. in W.J.R., ki jim je bilo premoženje podržavljeno z dnem uveljavitve odloka AVNOJ dne 6.2.1945, niso bili jugoslovanski državljani, kot to izhaja iz odločb Upravne enote Celje, zato ob neizpolnjenem pogoju 1. odstavka 9. člena ZDen niso upravičeni do denacionalizacije. Edina oseba, ki bi po 12. členu ZDen lahko bila nadomestni upravičenec, je sin D.R. in I.S.R. H.E.R., vendar tudi on ni upravičen do denacionalizacije, saj ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS. Tako je pritožba tožnika neutemeljena, razen v delu, ko zatrjuje, da bi moral prvostopni organ, potem ko je že vodil ugotovitveni postopek, odločiti meritorno.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je določbo 11. člena ZDen potrebno pravno logično razlagati tako, da se nanaša tudi na tiste prejšnje lastnike, umrle pred 28.8.1945, ki jim je bilo premoženje podržavljeno še pred smrtjo. Nasprotno stališče tožene stranke je zmotno, nepravilen pa je tudi njen zaključek, da v obravnavani zadevi ni podan zakonski dejanski stan iz 11. člena ZDen. To določbo je pravilno razlagal prvostopni organ, ki kot morebitnih upravičencev ni štel prejšnjih lastnikov, ki so bili razglašeni za mrtve na dan 23.5.1945, premoženje pa jim je bilo podržavljeno po odloku AVNOJ z njegovo uveljavitvijo 6.2.1945, pač pa je ugotavljal upravičenost do denacionalizacije za njihovega pravnega naslednika – sina dveh prejšnjih lastnikov H.E.R., kateremu pa jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano. Vendar pa je prvostopni organ v nadaljevanju nepravilno razlagal določbo 12. člena ZDen, na podlagi katere so vlagatelji uveljavljali, naj se upravičenost do denacionalizacije ugotavlja v korist pravnih naslednikov po H.E.R., ter zato nepravilno ocenil, da je v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Ker ta določba daje podlago za uveljavljanje upravičenosti do denacionalizacije ne le pravnim naslednikom prejšnjega lastnika, če le-ta ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva, pač pa tudi tem kot pravnim naslednikom podržavljencev v smislu 11. člena ZDen, to pomeni, da se v primeru uporabe 12. člena ZDen v povezavi z 11. členom ZDen relevantno pravno razmerje nanaša na razmerje med takim pravnim naslednikom in podržavljencem v smislu 11. člena ZDen. Tožena stranka je tako utemeljeno odpravila sklep prvostopnega organa v tem obsegu, vendar je nato sama nepravilno odločila na podlagi nepravilnega stališča glede uporabe 11. člena ZDen. Zato je tudi odločitev tožene stranke nezakonita in je sodišče moralo tožbi ugoditi. Odločitev o zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopkov pa temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je nepravilna interpretacija prvostopenjskega sodišča glede možnosti uporabe 11. člena ZDen v obravnavanem primeru. Določbe 11. člena ZDen se nanašajo na primere, ko je oseba umrla pred 28.8.1945, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, v obravnavani zadevi pa premoženje ni bilo podržavljeno po smrti bivših lastnikov, ampak še za časa njihovega življenja in se na te iste bivše lastnike tudi glasijo zaplembene odločbe. Sodišče je s svojo interpretacijo preseglo okvir razlage norme iz 11. člena ZDen in ji pri tem dalo vsebino, ki iz določb tega člena ne izhaja. Pri tem je prezrlo, da je za primere, ko nekdanji lastnik ne more izkazati jugoslovanskega državljanstva in torej ne pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen, uzakonjena določba 12. člena ZDen. Ta določa, da če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda. Ni sporno stališče, da je mogoče uporabiti določbe 12. člena v povezavi z 11. členom ZDen, vendar pa tožena stranka ni našla primera, ko bi sodišče štelo, da gre za situacijo iz 11. člena tudi tedaj, ko je bilo premoženje podržavljeno še za življenja dotedanjih lastnikov (pa četudi pred 28.8.1945), in na katere se je glasil tudi akt o podržavljenju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrne oziroma podrejeno, da vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Zahteva povrnitev stroškov postopka, katere ji je naložilo sodišče prve stopnje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se ne strinja z razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča, čeprav je sicer odločitev pravilna. Doslej se je izhajajo iz okoliščine, da so vsi trije razlaščenci umrli 23.5.1945, kar izhaja iz odločb o razglasitvi smrti Deželnega sodišča ZSR G. To pa so tuje sodne odločbe, ki jih sodišče Republike Slovenije ni priznalo za veljavne na območju Republike Slovenije. Tožnik odgovoru prilaga sklepe Okrajnega sodišča v Celju, iz katerih izhaja, da je vse tri razlaščence razglasilo za mrtve in kot dan njihove smrti določilo 31.5.1950. Tožena stranka pa je ne glede na navedeno tudi nepravilno uporabila materialno pravo. Njena razlaga 1. odstavka 9. člena ZDen, da osebe, ki jim je bilo premoženje sicer podržavljeno po njihovi smrti, pa so umrle pred 28.8.1945, niso upravičenci, je v nasprotju z intencijo zakona. Takšna razlaga namreč pomeni, da je zakonodajalec iz denacionalizacije izključil vse, ki so po podržavljanju umrli oziroma bili usmrčeni po vojni do 28.8.1945, četudi niso bili nelojalni. Vsi trije razlaščenci v obravnavanem primeru so bili „jugoslovanski državljani“ ob podržavljenju in so to državljanstvo imeli tudi po 9.5.1945 do domnevnega datuma smrti dne 23.5.1945. Zmotna je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da situacijo danega primera ureja 12. člena ZDen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba je utemeljena.

K točki 1. S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz 2. odstavka navedenega člena se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj so denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s pravnomočnostjo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo premoženje, na katero se nanaša zahteva za denacionalizacijo, podržavljeno pokojnim bivšim lastnikom D.R., W.J.R. in I.S.R. z Odlokom AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45), in sicer z dnem njegove uveljavitve, to je 6.2.1945. Tega dne pa so bili nekdanji lastniki, na katere se priglasijo zaplembene odločbe, še živi (razglašeni so bili za mrtve z dnem 23.5.1945). Ni tudi dvoma, da iz pravnomočnih negativnih ugotovitvenih odločb Upravne enote Celje z dne 15.4.1996 in 26.6.1996, izdanih po 63. členu ZDen, izhaja, da navedeni razlaščenci na dan 28.8.1945 niso postali državljani LR Slovenije in FLRJ, kljub temu, da so bili na dan 6.4.1941 domovinsko pristojni v C. in državljani bivše Kraljevine Jugoslavije, ker jim je državljanstvo Kraljevine Jugoslavije prenehalo s smrtjo dne 23.5.1945. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da gre za situacijo iz 11. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US 13/93 – odl. US 31/93, 24/95 – odl. US 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US 66/00 in 66/00 – obv. razl. 11/01 – odl. US), po kateri se v primeru, da je oseba umrla pred 28.8.1945 oziroma 15.9.1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem naslednikom po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. V obravnavani zadevi je bilo namreč premoženje podržavljeno v času, ko so bili nekdanji lastniki še živi, in na njih se tudi glasijo zaplembene odločbe. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je treba omenjeno določbo razlagati pravno logično tako, da se nanaša tudi na tiste nekdanje lastnike, umrle pred 28.8.1945, ki jim je bilo premoženje podržavljeno še za časa njihovega življenja, ker te osebe niso doživele 28.8.1945 in zato ne morejo izkazati jugoslovanskega državljanstva DFJ oziroma FLRJ. Kot pravilno poudarja pritožnik, je za primere, ko nekdanji lastnik ne more izkazati jugoslovanskega državljanstva in torej ne izpolnjevanja pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen, uzakonjena določba 12. člena ZDen, ki določa, da v primeru, da fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po ZDen, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen.

Fizične osebe iz 9. člena ZDen so v obravnavanem primeru prejšnji lastniki, na katere se glasijo zaplembene odločbe. Zakon o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 ter Uradni list RS, št. 40/94, 117/00, 67/01) v 11. členu določa, da so prvi dedni red zapustnikovi otroci in njegov zakonec. V 12. členu pa določa vstopno pravico vnukov in pravnukov v dedovanje po zapustniku, če zapustnik preživi svojega otroka. Ni dvoma, da je edini dedič prvega dednega reda po prejšnjih lastnikih H.E.R. (1924-1991), sin D.R. in I.S.R. in tako bi lahko le ta prišel v poštev kot upravičenec po 12. členu ZDen, če bi izpolnjeval pogoj jugoslovanskega državljanstva. Ker pa tega pogoja ne izpolnjuje, kot to izhaja in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 47/2003 z dne 30.3.2005, tudi on ni upravičen do denacionalizacije. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilno stališče pritožnika, da v obravnavanem primeru ni podlage za ugotavljanje, ali morebiti žena H.E.R. in njegova sinova R. in H.R. izpolnjujejo pogoj jugoslovanskega državljanstva, saj bi se slednja po vstopni pravici lahko štela za dediča prvega dednega reda in tako upravičenca v smislu 12. člena ZDen po D.R. in I.S.R. le v primeru, če bi njun oče umrl pred svojima staršema. V obravnavanem primeru pa za tak primer ne gre, saj je H.E.R., ki je bil živ ob podržavljanju, preživel svoja starša. Tako je v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče mnenja, da je odločba tožene stranke, s katero je ta zahtevek za denacionalizacijo zavrnila, pravilna.

Glede sklicevanja prvostopnega sodišča na sodbi Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi tudi v obravnavanem primeru utemeljevali uporabo 12. člena ZDen v povezavi z 11. členom ZDen, pritožbeno sodišče pripominja, da je v omenjenih primerih šlo za drugačno situacijo, saj je oseba, na katero se je glasil akt o podržavljanju, umrla pred podržavljenjem. V predmetni zadevi pa je bilo premoženje podržavljeno v času, ko so bili nekdanji lastniki še živi, zato uporaba 11. člena ZDen ni mogoča. Kot pravilno poudarja pritožnik, je treba 11. in 12. člen ZDen, v katerih so določene izjeme od pravila iz prvega odstavka 9. člena ZDen, razlagati ozko in jih uporabiti le za primere, katerih dejansko stanje izrecno ustreza zakonskemu dejanskemu stanu navedenih členov. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah (I Up 4/2003, I Up 55/2003).

Ker je po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, napačno uporabilo materialno pravo, izpodbijana odločba tožene stranke pa je pravilna in zakonita, je vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2. ZUS-1 v prehodnih in končnih določbah v 104. členu določa, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popr. in 70/00), kolikor ni v členih 105 do 107 ZUS-1 drugače določeno. V obravnavanem primeru se je postopek v upravnem sporu začel z vložitvijo tožbe 30.5.2006, torej pred začetkom uporabe ZUS-1, in je tako za odločitev o stroških postopka treba uporabiti določbe ZUS. Ob uporabi teh določb pa je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006. S to odločbo je Ustavno sodišče delno razveljavilo 3. odstavek 23. člena ZUS, ki je določal, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, zaradi česar ni več izrecno urejena povrnitev stroškov v sporu o zakonitosti posamičnega akta. Ker ZUS v 1. odstavku 16. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), delna razveljavitev 3. odstavka 23. člena ZUS pomeni, da se tudi pri sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah ZPP. Določba 2. odstavka 165. člena ZPP pa določa, da če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Po 1. odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Odločilno je torej načelo končnega uspeha in tako je vrhovno sodišče ob zavrnitvi tožbe v celoti odločilo, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.