Jedro

Pri tožnici ni podana okvara, ki bi jo določal veljavni Seznam telesih okvar, zato ni upravičena do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek,da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 in št. ... z dne 16. 5. 2011, ter da se ugotovi, da je tožnica od 7. 12. 2010 dalje upravičena do invalidnine za telesno okvaro. Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo, ker jo je sodišče oprlo le na mnenje komisije toženca. Temu mnenju je sodišče v celoti sledilo, ne da bi vsaj zaradi videza pravičnosti in poštenega odločanja, zaslišalo še tožnico, ki je na obravnavo prišla ter se tudi samo prepričalo, ali je pri tožnici dejansko podana telesna okvara, kot jo zatrjuje tožnica ali ne, kot zatrjuje toženec. Prepričana je, da je pri njej podana telesna okvara in se to lahko ugotovi že z videnjem same osebe. Tožnica si ne more več umiti obraza z rokami, ker ne more rok dvigniti do obraza, kar je navajala tudi v vlogah. Pri njej je otežena gibljivost rame, obeh zapestij, kolena in komolca, kar ji otežuje normalno delovanje organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Nadalje navaja, da je pri njej podana omejena gibljivost kolena, desnega komolca podlahti in levega zapestja. Tožnica se strinja z načinom meritev gibljivosti sklepov, da se te opravijo s kotometrom ter se to izrazi z odstotkom zmanjšanja gibljivosti posameznega sklepa. Zato je tudi pričakovala, da bo komisija podala izvedeniško mnenje ter glede na stopnje gibljivosti sklepa določila, koliko odstotkov je sklep negibljiv oz. gibljiv, pa tega ni storila. Tudi sodišče povzema omejeno gibljivost v stopinjah in ne v odstotkih. Tožnici je tako onemogočeno, da bi ugotovitve meritev gibljivosti njenih sklepov s kotometrom v stopinjah primerjala s Seznamom telesnih okvar, kjer so te izražene v odstotkih, še posebej, ker mnenja o gibljivosti sklepov niso podali neodvisni strokovnjaki, kot je to predlagala tožnica. Nadalje ugotavlja, da sta komisiji podali svoje mnenje le glede gibljivosti desnega komolca, levega kolena in levega zapestja. Ni se pa upoštevalo, da ima tožnica poškodovani obe zapestji, poškodovanost obeh sklepov pa izkazuje večjo funkcionalno motnjo in s tem priznanje telesne okvare. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice. ZPP v 2. odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Dejansko stanje je bilo ustrezno razjasnjeno, kar pomeni, da izvedba dokazov (zaslišane tožnice) ni bilo potrebno, še zlasti, ker je vprašanje obstoja telesne okvare medicinsko vprašanje. Razen tega tožeča stranka v pritožbi niti ne izkazuje ali navaja, kako je odločitev sodišča, ko ni zaslišalo tožnice vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede pritožbenih navedb, ki se smiselno nanašajo na kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe stranki soglašali, da sodišče pridobi dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje po predhodnem osebnem pregledu tožnice.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 5. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 2. 3. 2011, s katero je odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Sporno je, ali je tožnica upravičena do invalidnine za telesno okvaro, v zvezi s tem pa vprašanje, ali je pri tožnici podana telesna okvara najmanj v višini 50 % zaradi stanja levega kolena, desnega komolca in levega zapestja kot posledica poškodbe 17. 10. 2009, ko je padla z lestve.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Po 1. odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

V 43. členu ZPIZ-1 določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Skladno s 3. odstavkom citirane določbe je minister pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar. Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam).

Posamezno telesno okvaro je glede na navedeno mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrsta in stopnja telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Sporazumu. V kolikor določena stanja v Sporazumu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlaga za priznanje pravice do invalidnine. Drugačno stališče je zmotno in nima podlage v 143. členu in ostalih citiranih določbah ZPIZ-1. Iz listinske dokumentacije izhaja, da so v predsodnem postopku obstoj telesne okvare pri tožnici ugotavljali invalidski komisiji in sicer invalidska komisija A. dne 21. 2. 2011 ter dne 28. 4. 2011 še invalidska komisija II. stopnje. Obe sta bili enotnega mnenja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama telesnih okvar. V sodnem postopku pa je sodišče prve stopnje pridobilo še dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je po proučitvi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnice v sestavi specialistke medicine dela in specialistke za ortopedijo menila, da funkcionalne motnje, ki jih ima tožnica zaradi posledic poškodbe, ne zadoščajo kriterijem za priznanje telesne okvare po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar. Po osebnem pregledu je invalidska komisija ugotovila, da tožnica šepa na levo nogo, pooperativna brazgotina je mirna, gibljivost 0-130°, iztegnjeno nogo dvigne od podlage. Desni komolec v flektorni kontrakturi 30° ter nadaljnji fleksiji do 120°, omejena supinacija podlahti, pronacija primerna, v predelu levega zapestja prominira ulna, dorzifleksija je 40°, volarna fleksija prav tako 40°, radialna deviacija 20° ter ulnarna deviacija 30°.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in zdravstvenih težav, ki jih je tožnica navajala na osebnem pregledu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pri tožnici ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki Seznama. Pri tožnici ni mogoče ugotoviti nepregibnosti komolčnega sklepa v ugodnem ali neugodnem položaju, za katero je v poglavju VI. Zgornje okončnine točka B Funkcionalne motnje 10 določena 30 % oziroma 40 % telesna okvara. Prav tako pri tožnici ni mogoče ugotoviti nepregibnosti ročnega sklepa v ugodnem ali neugodnem položaju, za katero je v poglavju VI točka B Funkcionalne motnje 13 določena telesna okvara v višini 40 % oziroma 30 %. Pri tem je izrecno določeno, da je ročni sklep v neugodnem položaju, če znaša dorzalna fleksija nad 30 stopinj ali volarna fleksija nad 20 stopinj ali radialna deviacija nad 20 stopinj ali ulnarna nad 30 stopinj. Ročni sklep v ugodnem položaju pa je med 30 stopinjami dorzalne fleksije in 20 stopinjami volarne fleksije ter 20 stopinj radialne in do 30 stopinj ulnarne deviacije. Enako pa tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje telesne okvare kolenskega sklepa. V poglavju VII B točka 9 je določeno, da je 30 % telesna okvara podana pri nepregibnosti kolenskega sklepa v ugodnem položaju, pri čemer je položaj kolenskega sklepa ugoden pod kotom od 175 stopinj do 150 stopinj in pri omejeni gibljivosti kolenskega sklepa z večjo stopnjo po anatomski ali funkcijski okvari, pri čemer je gibljivost kolenskega sklepa omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj, fleksija pa je mogoča do 90 stopinj. V isti točki istega poglavja točke B pa je za nepregibnost kolenskega sklepa v ugodnem položaju določena telesna okvara od 40 do 60 %, pri čemer se za nepregibnost kolenskega sklepa v iztegnjenem položaju ali v kotu od 150 stopinj do 120 stopinj vzame 40 %, za nepregibnost kolena v kotu od 120 stopinj do 90 stopinj pa se vzame 50 %, za nepregibnost kolena v kotu pod 90 stopinj pa se vzame 60 %.

Nedvomno ima tožnica omejeno gibljivost v desni rami, komolcu, zapestju in kolenu, saj sta to ugotovili obe invalidski komisiji, nista pa ugotovili, da gre pri njej za nepregibnost posameznih sklepov, bodisi v ugodnem ali neugodnem položaju. Le takšno stanje je v Seznamu opredeljeno kot razlog za ugotovitev telesne okvare, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da se za telesne okvare, lahko štejejo le tiste izgube in okvare posameznega organa ali telesa, ki jih določa Seznam telesnih okvar. Tekom sodnega postopka pa je tudi pridobilo ustrezno strokovno pojasnilo, ki se nanaša na meritve gibljivosti sklepov in jih je tožnici oz. njeni pooblaščenki tudi posredovalo. Že zato so neutemeljeni ponovni pritožbeni očitki, da se gibljivost posameznega sklepa izmeri v kotnih stopinjah, telesne okvare pa so potem izražene v odstotkih.

Pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo, da ima tožnica poškodovani obe zapestji oz. tudi desnega, pa predstavlja pritožbeno novoto in že zato ni upoštevna (337. člen ZPP).

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.