Jedro

Pri zasebnih listinah, ki so podlaga za vpis v zemljiško knjigo, je treba razlikovati obličnost po 22. členu ZZK, od obličnosti po 2. odstavku 82. člena ZZK.

Po ZOPPP ima fotokopija naravo prepisa, ne izvirnika.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odredi se izbris predznambe Dn. št. 10570/98 in zaznambe vložene zahteve za varstvo zakonitosti Dn. št. 2972/99.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja M. P., ki ga je vložil proti zemljiškoknjižnemu sklepu z dne 23.1.1998, Dn. št. 7260/95. S tem sklepom je sodišče zavrnilo predlog za vknjižbo solastninske pravice pri vl. št. 1333 k.o..., ker je predlagatelj predlogu za vpis priložil neoverjeno kopijo darilne pogodbe, predloga pa ni dopolnil, kljub temu, da je bil k temu pozvan in mu je bil rok za dopolnitev predloga dvakrat podaljšan. Proti temu sklepu je predlagatelj vložil ugovor, ki ga je sodišče s sklepom z dne 6.5.1998, Dn. št. 4154/98 zavrnilo na podlagi 22. in 82. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 33/95, v nadaljevanju ZZK).

Proti temu sklepu je predlagatelj vložil pritožbo. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dovolilo predznambo lastninske pravice pri navedenem vložku. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 76. člena in 28. člen ZZK.

Ugotovilo je, da predlog za vknjižbo obsega tudi predlog za predznambo, razen če jo predlagatelj izrecno izključi, predznamba pa se dovoli tudi na podlagi zasebne listine, na kateri ni overjen podpis osebe, ki mora biti po tem zakonu overjen.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije na podlagi 401. in 403. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 63. členom ZZK in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep sodišča druge stopnje izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer zmotne uporabe 2. odstavka 76. člena ZZK v zvezi s 1. odstavkom 25. člena ZZK, zaradi neuporabe 2. odstavka 30. člena ZZK, 4. točke 28. člena ZZK ter 21. člena ZZK v zvezi s 3. točko 47. člena Zakona o notariatu (Ur.l. RS, št. 13/94 in 82/94, v nadaljevanju ZN). Vrhovna državna tožilka v zahtevi navaja, da predlagateljev predlog za vknjižbo lastninske pravice na podlagi "darilne pogodbe" z dne 14.2.1995 ni bil utemeljen, ker predlagatelj ni predložil javne ali zasebne listine, ki vsebuje veljaven pravni temelj (21. člen ZZK). Po mnenju vrhovne državne tožilke predložena listina ni za vknjižbo lastninske pravice neustrezna le zato, ker ni izvirnik in na njej ni overjen podpis darovalke. Iz vsebine pogodbe izhaja, da sploh ne gre za darilno pogodbo, ampak za odplačno pogodbo v smislu 3. točke 1. odstavka 47. člena ZN. S to pogodbo je I. V. svoje premoženje prenesla na predlagatelja pod pogojem, da ji bo ta zagotovil brezplačno stanovanje, elektriko in vodo. Takšna pogodba bi morala biti sestavljena v obliki notarskega zapisa. Ker pravni posli, sklenjeni v nasprotju s 47. členom ZN, niso veljavni, tudi predznamba ni bila dovoljena. Sodišče druge stopnje je s tem zmotno uporabilo 2. odstavek 76. člena ZZK. Navedena določba predpostavlja, da je predlog sposoben za obravnavo. To izhaja iz pravne narave predznambe, ki je opredeljena v 1. odstavku 25. člena ZZK. Vrhovna državna tožilka nadalje trdi, da sodišče druge stopnje tudi ni uporabilo drugega odstavka 30. člena ZZK, ker predlagatelju ni določilo roka, v katerem bi moral predznambo opravičiti. Tako tudi ni omogočilo ravnanja po 2. in 3. odstavku 31. člena ZZK, ki določata pogoje za izbris pravice, ki je bila predznamovana. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in drugostopenjski sklep spremeni tako, da potrdi sklep sodišča prve stopnje v zvezi z zemljiškoknjižnim sklepom z dne 23.1.1998, Dn. št. 7260/95. Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) je bila vročena predlagatelju in nasprotni udeleženki (390. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP, 63. členom ZZK in 37. členom ZNP). Nasprotna udeleženka na zahtevo ni odgovorila, predlagatelj pa je nanjo odgovoril. Predlaga, da jo vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva je utemeljena iz naslednjih razlogov: Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da se vrhovna državna tožilka neutemeljeno sklicuje na 21. člen ZZK v povezavi z 3. točko 47. člena ZN. V 21. členu ZZK je res določeno, da se vknjižba dovoli na podlagi javne ali zasebne listine, ki mora vsebovati veljaven pravni temelj. V 3. točki 47. člena ZN pa je navedeno, da morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, pogodba o dosmrtnem preživljanju in sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Gre za pogodbe po Zakonu o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 - Ur.l. RS, št. 82/94). Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih pogodb ni predmet tega postopka. V obravnavanem primeru je tožnik priložil kopijo darilne pogodbe, ki ima sicer klavzulo, da darovalka prepušča darovalcu nepremičnino in dovoljuje tudi, da se na obdarjenčevo ime prenese lastninska pravica, vendar "s pogojem", da ji bo zagotovil brezplačno stanovanje, elektriko in vodo. Takšna pogodba je sicer lahko pogodba, ki je delno tudi odplačna, vendar pa samo to dejstvo še ne pomeni, da gre za katero od pogodb, ki so urejene v Zakonu o dedovanju. Tako ne gre za pogodbo o razdelitvi in izročitvi premoženja za časa življenja, saj ni bila sklenjena med prednikom in potomcem. Prav tako ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj prenos lastninske pravice ni odložen do smrti "darovalke". Iz vsebine pogodbe končno jasno izhaja, da ne gre za sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Ker torej ne gre za pogodbo, ki bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa po 3. točki 47. člena ZN, uveljavljana pomanjkljivost ne more biti razlog, zaradi katerega bi moralo zemljiškoknjižno sodišče v tem postopku obravnavano pogodbo šteti za listino, ki ni sposobna za vpis.

Vendar pa ima vrhovna državna tožilka prav, ko navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno prezrlo tudi dejstvo, da predložena listina ni izvirnik. Že ugotovitev te pomanjkljivosti bi bila zadosten razlog za zavrnitev pritožbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je treba pri zasebnih listinah, ki so podlaga za vpis v zemljiško knjigo, ločiti zahtevo, ki je določena v 22. členu ZZK, od zahteve, ki jo predpisuje 2. odstavek 82. člena ZZK. Po 22. členu ZZK se dovoli vknjižba na podlagi zasebne listine, na kateri je overjen podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha. V 2. odstavku 82. člena pa je določena druga vrsta zahteve. Ta določa, da mora predlagatelj zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti listine v izvirniku ali overjenem prepisu. V 3. odstavku tega člena so nato podrobneje urejene značilnosti, ki jih mora imeti zasebna listina. Zanjo je določeno, da mora biti predložena v izvirniku. Določen pa je tudi postopek overitve prepisa s strani sodišča, v primeru, ko predlagatelj potrebuje izvirnik zase.

Medtem ko je zahteva iz 3. odstavka 82. člena ZZK splošna in je temeljni pogoj za obravnavo zasebne listine v zemljiškoknjižnem postopku, pa druga velja le, ko zakon tako določa. Fotokopija ni izvirnik. Po 14. členu Zakona o overitvi podpisov, pisave in prepisov (Ur.l. SRS, št. 29/72 in Ur.l. RS, št. 13/94 - 29/95) ima naravo prepisa.

Izvirnik pa ne pomeni, da je podpis tistega, ki nepremičnino odsvaja, tudi overjen. Overitev podpisa ene od strank je dodatna obličnostna zahteva, ki potrjuje pristnost podpisa in s tem dokazuje, da je listino res podpisal tisti, ki je na njej kot podpisnik naveden (1. odstavek 1. člena Zakona o overitvi podpisov, pisave in prepisov).

Določba 4. točke 28. člena ZZK dovoljuje predznambo na podlagi zasebne listine, na kateri ni overjen podpis osebe, ki mora biti po tem zakonu overjen. To pa ne pomeni, da ima lahko status zasebne listine kakršnakoli listina z vsebino, ki je lahko predmet vpisa. Imeti mora splošne značilnosti, ki jih določa 82. člen ZZK.

Fotokopija zasebne listine, ki jo je predložil predlagatelj, torej ne zadošča niti za vpis predznambe po 76. in 28. členu ZZK.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep Dn. št. 7260/95 zavrnilo. Pravilno se je sklicevalo na 22. in 82. člen ZZK. Sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo 2. odstavek 76. člena v zvezi s 4. točko 28. člena ZZK ter 82. člen ZZK.

Le v pojasnilo predlagatelju, ki nima strokovnega pooblaščenca, pa vrhovno sodišče še dodaja. Predlagatelj bi v tem zemljiškoknjižnem postopku pravilno ravnal, če bi vložil izvirnik darilne pogodbe, nato pa bi prosil za rok, v katerem bi lahko dosegel overitev podpisa. Postopek po 3. odstavku 82. člena ZZK omogoča tudi vrnitev izvirnika. Predlagatelj bi namreč lahko zahteval, da se mu po izdaji sklepa (v obravnavanem primeru sklepa o dovolitvi predznambe) listina vrne, vendar bi moral v takem primeru priložiti prepis izvirnika (oz.

listino, ki ima status prepisa), ki bi ga sodišče overilo in vzelo v zbirko listin. Šele tedaj bi sodišče lahko samo overilo fotokopijo pogodbe in jo do opravičbe predznambe imelo v zbirki listin. Ko bi predlagatelj dosegel od obdarjenke overitev njenega podpisa na izvirniku pogodbe, bi lahko v skladu s 3. alineo 29. člena ZZK predznambo opravičil. Takšna (overjena) zasebna listina bi izpolnjevala vse pogoje za vpis lastninske pravice na predlagateljevo ime v skladu z 22. in 82. členom ZZK.

Vrhovna državna tožilka sicer opozarja še na kršitev 2. odstavka 30. člena ZZK. Sodišče druge stopnje bi res moralo, če je že menilo, da je lahko listina, ki jo je predložil predlagatelj, podlaga za vpis predznambe, vsaj določiti rok, v katerem bi predlagatelj predznambo opravičil. Vendar pa ta (nadaljnja) kršitev za odločitev ni več pomembna, ker je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo že zaradi prej navedenih kršitev ZZK.

Odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena v zvezi s 408. členom ZPP, 63. členom ZZK in 37. členom ZNP. Ker je vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo, je smiselno uporabilo tudi 2. in 3. točko 95. člena ZZK in odredilo izbris predznambe in zaznambe vložene zahteve.