Jedro

Na tožeči strani nastopajo trije tožniki kot sosporniki, njihovi zahtevki pa se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V takšnih primerih subjektivne kumulacije na aktivni strani se pravica do revizije presoja na enak način, kot pri subjektivni kumulaciji zahtevkov na pasivni strani, to je po vrednosti vsakega zahtevka posebej (2. odstavek 41. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz tožbe, vložene dne 11.2.1999 za plačilo zneska 1,465.140,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do dneva plačila in stroškov postopka. Vtoževani znesek predstavlja kapitalizirane zamudne obresti od razlike neizplačanega dela osnovnih plač, znižanih do ravni, ki jo je v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 1/90, 11/93 - SKPG) določal 62. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91 - KPČBML) za čas od dneva zapadlosti decembrske plače v letu 1992, to je 18.1.1993, do vložitve tožbe. Ugotovilo je, da je tožnik iz naslova znižanja osnovnega osebnega dohodka prejel listino, s katero je sodeloval v postopku lastninjenja podjetja, kot je določal 5. odstavek 62. člena KPČBML. Ker glavnica v denarni obliki ni izterljiva niti iztožljiva, tožena stranka ni mogla biti v zamudi v smislu 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR). Tožbo je vložil I. M., ki je bil v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki. Ker je tožnik po vložitvi tožbe umrl (18.6.1999) so na poziv sodišča postopek prevzeli njegovi dediči (žena in dva sinova).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo, s katero uveljavljajo vse revizijske razloge. Navajajo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), ker sodbi obeh nižjih sodišč nimata razlogov o tožbenih navedbah. Postopek znižanja plač pri toženi stranki je po navedbah revizije, potekal nezakonito, zato nasprotna ugotovitev sodišča ni v skladu z vsebino listin v spisu. Sodbi tudi nimata razlogov o tožbenih navedbah, da pravnemu predniku tožnikov ni bila izdana individualna odločba o znižanju plače, o retroaktivni uporabi predpisov o lastninjenju in o načinu poravnave uveljavljene terjatve. V posledici navedenih postopkovnih kršitev je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Izdaja individualne odločbe o znižanju osebnih dohodkov je pogoj za zakonitost izvedenega postopka, kar izhaja tudi iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 469/99 in sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 606/01. Predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje oziroma, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 21.8.2001, torej v času, ko je že veljal ZPP, ki je začel veljati dne 14. julija 1999. Zaradi tega je za dopustnost revizije treba upoštevati določbi prvega odstavka 498. člena in drugega odstavka 367. člena ZPP. Če sta bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP). Ta določba pomeni, da se v primerih, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v času veljavnosti ZPP, torej po 14. juliju 1999, uporabljajo določbe ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT.

Pri ugotavljanju dovoljenosti revizije je treba upoštevati tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dovoljuje ZPP. To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi plačila razlike v plači, in s tem povezan spor zaradi plačila kapitaliziranih obresti od te razlike, premoženjski spor.

Z izpodbijano sodbo je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od razlike v plači v skupnem znesku 1,465.140,80 SIT (vrednost glavnega zahtevka). Ta znesek bi dopuščal revizijo, če bi bil tožnik še vedno pokojni I. M.. Vendar so na strani tožeče stranke v postopek vstopili njegovi trije dediči, ki pa so na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju (priloga A4) upravičeni vsak le do 1/3 premičnih stvari iz zapuščine: med temi so v sklepu izrecno navedene tudi denarne terjatve iz naslova obresti na neizplačane plače. Glede na skupaj zavrnjeni znesek se sodba nanaša na vsakega le do zneska 488.380,26 SIT in le v delu, ki se nanaša nanj, lahko vsak dedič izpodbija sodbo s pravnimi sredstvi.

Ker je bila zapuščina razdeljena ne gre več za pravno (dediščinsko) skupnost dedičev v razmerju do zapuščine oziroma posameznih dediščinskih stvari. V pravdi zaradi terjatev, ki jih je imel zapustnik iz delovnega razmerja so zato lahko sosporniki, vendar ne več enotni temveč le navadni sosporniki. To pomeni, da je v tej pravdi vsak dedič samostojna stranka (195. člen ZPP), ki bi lahko uveljavljal (ali pa tudi ne) samostojen tožbeni zahtevek do višine svojega deleža. Vsak dedič zase je legitimiran za takšen zahtevek in ni podano nujno sosporništvo v tem smislu, da bi mogli (morali) tožiti samo vsi dediči skupaj. V nasprotnem primeru bi bila zaradi dediča, ki ne bi hotel vložiti tožbe, drugim dedičem odvzeta zakonita pravica do tožbe. Vsak od njih lahko vloži posebno tožbo, saj gre za popolnoma samostojne zahtevke, ki imajo lahko tudi različno usodo.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Na tožeči strani nastopajo trije tožniki kot sosporniki, njihovi zahtevki pa se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V takšnih primerih subjektivne kumulacije na aktivni strani se pravica do revizije presoja na enak način, kot pri subjektivni kumulaciji zahtevkov na pasivni strani, to je po vrednosti vsakega zahtevka posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Potemtakem ni pomemben skupni znesek za vse tri tožnike skupaj, marveč vsak znesek posebej. Ti posamezni zneski pa ne dosegajo zakonsko določene meje za dovoljenost revizije, zato je revizijsko sodišče skupaj vloženo revizijo vseh treh tožnikov zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).