Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine. Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici za obdobje od novembra 2017 do februarja 2022 plačati v točki I izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov; v presežku (za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov za obdobje pred 5. 12. 2019) je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženka tožnici povrniti do delnega umika tožbe 94,69 % stroškov postopka, tožnica pa njej 5,31 % njenih stroškov postopka, po umiku tožbe pa mora toženka tožnici povrniti 100 % njenih stroškov.

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Sodišču prve stopnje očita nepravilno razporeditev dokaznega bremena v škodo toženke in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na stališča SEU v sodbi C-742/19, da se lahko posamezna dejavnost SV (tudi straža) v celoti izvzame s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, in svoje trditve, da je dejavnost straže taka izjema. Nasprotuje sklicevanju na zadevo VSRS št. VIII Ips 196/2018, iz katere ne izhajajo trditve strank, ki bi narekovale izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES; ne gre za ustaljeno sodno prakso. Sklicuje se na odločitev sodišča EU C-742/19 in svoje trditve glede straže, ki je tako posebna dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren, do katerih se po njenem mnenju (z izjemo sklicevanja na navedeno zadevo VSRS in ugotovitve o tem, da je šlo za običajno službo pripadnikov SV) sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo, presojalo je le, ali je stražo možno organizirati z rotacijami. Straža je bolj učinkovita, potrebnih je manj zaposlenih in objekti so bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo dnevno, neprekinjena straža je v interesu državne varnosti. Sklicuje se na pisno izjavo A. A., ki ji sodišče prve stopnje ni dalo zadostne dokazne teže. Navaja, da ni bistveno, ali je prišlo do spremembe v organizaciji varovanja nekaterih objektov. Trdi, da sodišče ne sme presojati sistemizacije delovnih mest oziroma formacije SV (glede dodelitve objektov v varovanje določeni enoti), saj je to v pristojnosti delodajalca ter nasprotuje stališču, da bi se straža lahko organizirala z manj oddaljeno enoto. V zvezi z objektom varovanja v B., ki še vedno poteka po sistemu 24/7 in ne z rotacijami 12/12, zavrača stališče sodišča prve stopnje, da časovne izgube zaradi vožnje do vojaškega objekta niso utemeljen razlog, ki bi onemogočal rotacijo zaposlenih. Vztraja, da sta ključna razloga za varovanje tega objekta s prisotnostjo ene ekipe 24/7 oddaljenost in težja dostopnost (neprevoznost z osebnimi vozili) do objekta, ki ni umeščen v urbana središča, njegova namembnost in časovne izgube ob primopredajah, kar je potrdil tudi kot priča zaslišani C. C. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi lahko stražo izvajala enota, ki ne bi bila tako oddaljena od objekta, in v zvezi s tem zatrjuje kršitev razpravnega načela in s tem kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; tožnica namreč ni nasprotovala trditvam, da varovanje tega objekta izvaja Logistična brigada LOGBR, od katere je objekt oddaljen 180 km, zato gre za priznane trditve (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede višine plačila za čas pripravljenosti navaja, da je urejena v 46. členu KPJS v višini 50 odstotkov osnove, sklicuje se še na 97.e člen ZObr; predpisa ne poznata pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja. Trdi, da vertikalni neposredni učinek direktive ne pomeni, da nacionalna pravila nehajo veljati, temveč da se namesto nacionalnega pravila uporabi le tista določba direktive, s katero je nacionalno pravilo v nasprotju, kar pomeni, da se uporabljajo pravila za plačilo pripravljenosti po 46. členu KPJS. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

6.Nista podani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je imela toženka možnost sodelovati v postopku, v sodbi pa so navedeni razlogi glede vseh pravno pomembnih dejstev. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7.Tožnica je bila v obravnavanem obdobju pri toženki razporejena na formacijsko dolžnost "vojak za podporo", ki jo je opravljala v nazivu "poddesetnik" in "desetnik", v logistični brigadi ... logističnega polka, ... čete za vzdrževanje. V tem obdobju ji je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z izvajanjem straže oziroma varovanjem vojaških objektov (B. in D.), ki jih ni smela zapustiti. Zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo skoraj v celoti (zavrnilo ga je le glede zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov za obdobje pred 5. 12. 2019). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, se nanje sklicuje ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.V zadevi gre za eno izmed številnih zadev iste toženke v povezavi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostjo varovanja straže oziroma varovanja objektov. Vrhovno sodišče RS se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je odločilna tudi v obravnavani zadevi, temveč v številnih drugih zadevah (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 …), tem stališčem pa pravilno sledijo nižja sodišča, tako da je mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Tako kot v številnih drugih zadevah je sodišče prve stopnje v tej pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnost straže ni izjema, pri kateri bi bila izključena uporaba Direktive.

9.Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o dokaznem bremenu. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je dejavnost straže izvzeta od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost, v okviru katere je bila tožnici odrejena pripravljenost, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala izjemo po več alinejah, ki izhajajo iz sodbe SEU C-742/2019. Sodišče prve stopnje se je do vseh njenih navedb opredelilo in ni storilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju toženka v resnici uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki je sledilo stališčem vrhovnega sodišča in SEU v citiranih sodbah.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine. Tožnica je stražo opravljala v B. in v D. Delo je potekalo na način, da je 7 dni zapored (od petka do petka) izmenično izvajala stražo in pripravljenost na stražo (sistem varovanja 24/7). Nahajati se je morala v objektu, ki ga ni smela zapuščati. Toženka stražo na posameznih vojaških objektih opravlja ali v sistemu rotacij (med drugim objekt D.) ali stalne pripravljenosti (B.), kot to izhaja iz izjave A. A., kar tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da so rotacije primerne, prav tako že pojmovno ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Kateri način je bolj kvaliteten oziroma smotrn, za presojo obstoja izjeme po Direktivi 2003/88/ES ni pomembno, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oceniti kakovosti varovanja različnih sistemov izvajanja straže. Prav tako na primernost rotacij ne morejo vplivati kadrovske in druge organizacijske težave zaradi oddaljenosti objekta v B., časovne izgube zaradi vožnje (iz 180 km oddaljenega sedeža enote, ki ga varuje) oziroma težje dostopnosti, kot tudi ne mnenje prič, da so zaradi teh težav rotacije neustrezne. Gre za organizacijska vprašanja toženke, ne pa za posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme, do pravno relevantnih dejstev in dokazov v zvezi s tem pa se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje presojalo vprašanja sistemizacije delovnih mest oziroma formacije toženke ali celo zahtevalo, da ju toženka prilagodi. Prav tako ni preseglo trditvene podlage oziroma kršilo 7. in 212. člena ZPP glede enote, ki varuje objekt B. in njegove oddaljenosti od matične enote, saj je navedene trditve vzelo na znanje, materialnopravno pravilno pa je štelo, da navedeno ne pomeni obstoja izjeme po sodbi C-742/19.

11.Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

12.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

13.Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa zato, ker v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi, zato ne gre za potreben strošek postopka.