Jedro

Pravilna je ugotovitev, da tožnica, ki je sklenila zakonsko zvezo in z možem zgradila hišo v Sloveniji v času, ko je bila na začasnem delu v ZR Nemčiji, kamor je odšla, še preden je bila v Sloveniji stalno prijavljena, v Republiki Sloveniji ni nikoli dejansko živela. Njenega občasnega prihajanja v Republiko Slovenijo v takih okoliščinah ni mogoče šteti za njeno dejansko življenje v tej državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 25.8.1992 zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnica že leta l969 odšla v ZRN, kjer živi in dela še danes. V Republiki Sloveniji ni nikoli dejansko živela in tako ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnica v tožbi navaja, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Slovenije, nepravilna. Tožnica je poročena z državljanom Republike Slovenije, v zakonu sta se ji rodili hčerki, ki sta obe državljanki Republike Slovenije. Družina si je za dom zgradila hišo v Sloveniji in tožnica je prijavila stalno prebivališče leta 1985 v Sloveniji. Tožnica dalje navaja, da ji hrvaške oblasti ne priznavajo hrvaškega državljanstva, ker nima stalnega prebivališča v Republiki Hrvatski. V Zvezni republiki Nemčiji je na začasnem delu od leta 1969, vendar se namerava po koncu začasnega dela z družino vrniti v Slovenijo. Zaradi ekonomskih razlogov tožnica 9 mesecev v letu živi v ZRN, vendar poudarja, da ima tako ona sama kot njena družina za svojo domovino Slovenijo. Zato je prepričana, da bo vrhovno sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih za zavrnitev, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in poudarja, da tožničinega občasnega bivanja v Sloveniji ni mogoče šteti kot dejansko bivanje, saj tožnica pretežni del leta, torej dejansko, živi v tujini.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, izhaja, da je tožnica vpisana v državljansko knjigo v Republiki Hrvatski in da ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Od leta 1969 je na začasnem delu v ZR Nemčiji. V Sloveniji ima tožničina družina svojo hišo, kamor prihajajo ob praznikih in med dopustom.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnica v Republiki Sloveniji ni nikoli dejansko živela. Tožnica je sklenila zakonsko zvezo in z možem zgradila hišo v Sloveniji v času, ko je bila na začasnem delu v ZR Nemčiji, kamor je po podatkih spisa odšla, še preden je bila v Sloveniji stalno prijavljena. Tožničinega občasnega prihajanja v Republiko Slovenijo v takih okoliščinah ni mogoče šteti za njeno dejansko življenje v tej državi. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabila materialno določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Izpodbijana odločba je torej zakonita in tožnica s tožbo ni mogla uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v zvezi s 1. členom ustavnega zakona o izvedbi ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) uporabilo kot republiški predpis.