8. 3. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Franc Jureš, Veržej, na seji 8. marca 2022

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 37/2018 z dne 5. 4. 2018 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 972/2017 z dne 12. 12. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 270/2016 z dne 24. 5. 2017 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Z izpodbijanimi sodnimi odločbami je bil v pravdi pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek pritožnika za plačilo premoženjske škode v znesku 21.000 EUR zoper Republiko Slovenijo iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi ravnanja sodišča zaradi t. i. založene oporoke, ki jo je napravil oporočitelj Franc Perdigal v letu 1981 in ki je bila v sodni hrambi. Oporoko je sodišče razglasilo v letu 2016, torej po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku v letu 1982, v katerem so dedovale zakonite dedinje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek na podlagi stališča, (1) da je tožbeni zahtevek zastaral in (2) da niso izkazane predpostavke odškodninske odgovornosti (ni protipravnosti in ni škode). Odločitev pritožbenega sodišča temelji na drugačnem stališču, in sicer, da ni protipravnosti ravnanja sodišča, zato ker pritožnik ni izkoristil vseh pravnih možnosti, ker ni vložil dediščinske tožbe proti dedičem. Odločitev nadalje temelji na stališču, da toženki ni mogoče očitati protipravnosti, saj naj bi sodišče naredilo vse potrebno, kot mu nalaga zakonodaja, in naj bi bil pritožnik tisti, ki svojih pravic po lastni presoji ni uveljavljal v pravdi. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 26., 33. in 67. člena Ustave ter kršitev 15. člena Ustave. Uveljavlja tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je sodišče prekrivalo svojo napako od leta 1981 in da je oporoko razglasilo šele v letu 2016. Zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje omejevali pritožnikove pravice z odločitvijo, da bi moral izčrpati določeno pravno sredstvo, tj. dediščinsko tožbo, s katero pa niti teoretično niti praktično ne bi mogel uspeti, ter da bi šele potem lahko sprožil postopek zoper državo. S tem stališčem naj bi pritožniku povzročali nesorazmerno breme pri uveljavljanju njegove dedne pravice (z dediščinsko tožbo bi moral po 34 letih tožiti pravne naslednike dedičev), za katero naj bi ga država prikrajšala, pri čemer pa država naj ne bi bila samo pasivna, ampak naj bi oporoko aktivno zadrževala v arhivu, ne da bi jo razglasila. Sodišče naj bi pritožnika napotilo na dediščinsko tožbo, čeprav je minilo več kot 20 let in naj bi dediščinska tožba tudi zoper nedobroverne dediče že zastarala. Pritožnik pravi, da na zapuščinsko obravnavo po zapustniku ni bil vabljen, za oporoko pa je izvedel, ko je rok za dediščinsko tožbo že potekel. Šlo naj bi za arbitrarno procesno predpostavko, ki jo je sodišče samovoljno določilo. Pritožnik se sklicuje na odločbo št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 81/14, in OdlUS XX, 39), v kateri naj bi Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je država tista, ki se more razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov v skladu s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami. Tožena stranka naj se sploh ne bi razbremenjevala svojega nezakonitega početja, zato naj bi bila razlaga sodišča, da ni protipravnosti skrajno nerazumna. Pritožnik opozarja na to, da gre pri ravnanju sodišča za protipravno ravnanje, zato meni, da ni sprejemljivo, da naj tožnik za odpravo napake toži nič krive dediče. Kršena naj bi bila pravica iz 33. člena Ustave, saj je zakon določil pogoje za dedovanje, vendar je sodišče s svojim protipravnim ravnanjem dedovanje onemogočilo. Pritožnik pravi, da Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso, zato izpodbijana odločitev naj ne bi smela postati del sodne prakse. Kršena naj bi bila pravica iz 6. člena EKČP, ker sodišče naj ne bi sodilo nepristransko in pravično. Pritožnik opozarja, da sodišče ni bilo nepristransko, ker je za napake podrejenega sodišča sodilo samo sebi. Pravi, da je razočaran nad odločitvami sodišč, zato naj bi mu upanje dajal le postopek zunaj države.

3.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 37/2018 z dne 5. 4. 2018 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 972/2017 z dne 12. 12. 2017 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. P 270/2016 z dne 24. 5. 2017 sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave (2. točka izreka).

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

15. 9. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Jureša, Veržej, na seji 15. septembra 2022

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 972/2017 z dne 12. 12. 2017 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanima sodnima odločbama je bil v pravdi pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek pritožnika za plačilo premoženjske škode v znesku 21.000 EUR zoper Republiko Slovenijo iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi ravnanja sodišča zaradi t. i. založene oporoke, ki jo je napravil oporočitelj Franc Perdigal v letu 1981 in ki je bila v sodni hrambi. Oporoko je sodišče razglasilo v letu 2016, torej po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku v letu 1982, v katerem so dedovale zakonite dedinje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek na podlagi stališča, (1) da je tožbeni zahtevek zastaral in (2) da niso izkazane predpostavke odškodninske odgovornosti (ni protipravnosti in ni škode). Odločitev pritožbenega sodišča temelji na drugačnem stališču, in sicer, da ni protipravnosti ravnanja sodišča, zato ker pritožnik ni izkoristil vseh pravnih možnosti, ker ni vložil dediščinske tožbe proti dedičem. Odločitev nadalje temelji na stališču, da toženki ni mogoče očitati protipravnosti, saj naj bi sodišče naredilo vse potrebno, kot mu nalaga zakonodaja, in naj bi bil pritožnik tisti, ki svojih pravic po lastni presoji ni uveljavljal v pravdi. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 26., 33. in 67. člena Ustave ter kršitev 15. člena Ustave. Uveljavlja tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je sodišče prikrivalo svojo napako od leta 1981 in da je oporoko razglasilo šele v letu 2016. Zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje omejevali pritožnikove pravice z odločitvijo, da bi moral izčrpati določeno pravno sredstvo, tj. dediščinsko tožbo, s katero pa niti teoretično niti praktično ne bi mogel uspeti, ter da bi šele potem lahko sprožil postopek zoper državo. S tem stališčem naj bi pritožniku povzročali nesorazmerno breme pri uveljavljanju njegove dedne pravice (z dediščinsko tožbo bi moral po 34 letih tožiti pravne naslednike dedičev), za katero naj bi ga država prikrajšala, pri čemer pa naj država ne bi bila samo pasivna, ampak naj bi oporoko aktivno zadrževala v arhivu, ne da bi jo razglasila. Sodišče naj bi pritožnika napotilo na dediščinsko tožbo, čeprav je minilo več kot 20 let in naj bi dediščinska tožba tudi zoper nedobroverne dediče že zastarala. Pritožnik pravi, da na zapuščinsko obravnavo po zapustniku ni bil vabljen, za oporoko pa je izvedel, ko je rok za dediščinsko tožbo že potekel. Šlo naj bi za arbitrarno procesno predpostavko, ki jo je sodišče samovoljno določilo. Pritožnik se sklicuje na odločbo št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 81/14, in OdlUS XX, 39), v kateri naj bi Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je država tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov v skladu s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami. Tožena stranka naj se sploh ne bi razbremenjevala svojega nezakonitega početja, zato naj bi bila razlaga sodišča, da ni protipravnosti, skrajno nerazumna. Pritožnik opozarja na to, da gre pri ravnanju sodišča za protipravno ravnanje, zato meni, da ni sprejemljivo, da naj tožnik za odpravo napake toži nič krive dediče. Kršena naj bi bila pravica iz 33. člena Ustave, saj je zakon določil pogoje za dedovanje, vendar je sodišče s svojim protipravnim ravnanjem dedovanje onemogočilo. Pritožnik pravi, da Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso, zato naj izpodbijana odločitev ne bi smela postati del sodne prakse. Kršena naj bi bila pravica iz 6. člena EKČP, ker sodišče naj ne bi sodilo nepristransko in pravično. Pritožnik opozarja, da sodišče ni bilo nepristransko, ker je za napake podrejenega sodišča sodilo samo sebi. Pravi, da je razočaran nad odločitvami sodišč, zato naj bi mu upanje dajal le postopek zunaj države.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-877/18 z dne 8. 3. 2022 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločitev sodišč o zavrnitvi odškodninskega zahtevka pritožnika, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 37/2018 pa ni sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Mariboru. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravde, tj. Republiki Sloveniji, ki na ustavno pritožbo ni odgovorila.

B.

4.Pritožnik Višjemu sodišču očita, da je v izpodbijani odločitvi sprejelo takšno stališče o odškodninski odgovornosti države, da je zaradi njega prikrajšan za odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi kršitve pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave, in mu je s tem kršena pravica iz 26. člena Ustave.

5.Po ustaljeni ustavnosodni presoji je kršitev človekove pravice iz 26. člena Ustave podana, kadar sodišče opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo.[1]

6.Skladno s prvim odstavkom 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, katera veja oblasti je škodo povzročila.[2] Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanjami državne oblasti. Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.[3]

7.Odgovornost države za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, javni uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, je posebna oblika odgovornosti. Njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države nasproti osebam, ki so podvržene njeni jurisdikciji. Država vstopa v ta pravna razmerja vertikalno, pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Z vzpostavitvijo odškodninske odgovornosti države so prizadeti posamezniki zavarovani za primer nastanka škode, ki izvira iz oblastnih ravnanj organov oblasti.[4]

8.V 26. členu Ustave temelji tako odgovornost države za njene storitve ali opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost države za sistemsko pogojene posege v pravno varovane pravice in interese; država odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi v primerih, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom.[5]

9.Odločitev Višjega sodišča, da odškodninska odgovornost države ni podana, temelji na dveh nosilnih stališčih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč.[6]

10.Prvo nosilno stališče izpodbijane sodbe Višjega sodišča je, da odškodninska odgovornost države ni podana, ker ni protipravnosti ravnanja sodišča, zato ker pritožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ker ni vložil dediščinske tožbe proti dedičem. Takšno stališče po mnenju pritožnika krši pravico iz 26. člena Ustave. Vendar iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da pritožnik v zvezi s tem stališčem zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

11.Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.[7] Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni bilo ugodeno oziroma če niso bili upoštevani njeni ugovori, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.[8]

12.Stališče Višjega sodišča, da ni protipravnosti, ker pritožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev, izhaja iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države. Značilnost odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost je subsidiarnost tega varstva. Gre za skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je varstvo po 26. členu Ustave ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino.[9] Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča.[10] Odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost je torej odvisna tudi od razpoložljivih pravnih sredstev, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja.[11] Vendar pa načelo subsidiarnosti ni absolutno – vprašati se je treba, ali je pritožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic.[12] Oškodovancu namreč ni mogoče naložiti bremena, da izčrpa pravno sredstvo, ki nima kakovosti učinkovitega pravnega sredstva.

13.Višje sodišče je izhajalo iz stališča, da bi moral pritožnik izčrpati dediščinsko tožbo. V konkretnem primeru se je pritožnik na vseh stopnjah sojenja skliceval na okoliščine, ki mehčajo kategoričnost načela subsidiarnosti. Sodišče druge stopnje pa se do trditve pritožnika (ki ni očitno neutemeljena), da z dediščinsko tožbo ne more uspeti, ker so roki zanjo že potekli, ni opredelilo. S tem je umanjkala presoja sodišča, ali so morebiti podane konkretne okoliščine, zaradi katerih bi bilo vztrajanje na stališču o izčrpanju dediščinske tožbe prestrogo. Ker se Višje sodišče ni opredelilo, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih dediščinska tožba ne bi bila učinkovita, je sodišče kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

14.Sodba pritožbenega sodišča nadalje temelji tudi na drugem stališču, da toženki ni mogoče očitati protipravnosti, saj naj bi sodišče naredilo vse potrebno, kot mu nalaga zakonodaja. Pritožnik pa zatrjuje, da je to stališče skrajno nerazumno in da krši pravico iz 22. člena Ustave.

15.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne razloge, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali kadar so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev in je zato odločitev sodišča očitno napačna.[13]

16.Pritožbeno sodišče je sprejelo stališče, da v konkretnem primeru državi ni mogoče očitati protipravnosti, ker je njen organ naredil vse potrebno, kot mu nalaga zakonodaja (in da je bil pritožnik tisti, ki svojih pravic po lastni presoji ni uveljavljal v pravdi). Po presoji Višjega sodišča je bistveno, da je bila po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku oporoka razglašena dne 20. 7. 2015[14] in da je bil pritožnik skupaj z ostalimi oporočnimi dediči dne 10. 2. 2016 z dopisom poučen, da lahko kot oporočni dedič svoje pravice iz pozneje najdene oporoke uveljavlja v pravdi, ter da je bil opozorjen na 222. in 141. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, in Uradni list RS, št. 67/01 in 63/16 – v nadaljevanju ZD). Iz sodbe Višjega sodišča izhaja, da pritožbeno sodišče sploh ni presojalo za pritožnika spornih ravnanj sodišča: (1) da sodišče lastnoročne oporoke z dne 15. 4. 1981, ki jo je zapustnik istega dne dal v sodno hrambo, od zapustnikove smrti (dne 21. 12. 1981) pa vse do 20. 7. 2015 ni razglasilo in (2) ni omogočilo, da bi pritožnik kot oporočni dedič sodeloval v zapuščinskem postopku. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pravdno sodišče presojalo le ravnanje sodišča, ko je 20. 7. 2015[15] razglasilo oporoko, in njegova kasnejša ravnanja (pošiljanje dopisa z dne 10. 2. 2016).

17.Pritožbeno sodišče je stališče o neobstoju protipravnosti ravnanja sodišča utemeljilo s poznejšim ravnanjem sodišča, s katerim je za pritožnika sporno ravnanje (oziroma stanje) prenehalo, in s kasnejšimi dejanji sodišča,[16] namesto da bi presojalo sporno ravnanje sodišča, ki je škodo povzročilo. Takšna presoja je že na prvi pogled tako nerazumna, da po nobeni možni razlagi ne pride v poštev. Zato je odločitev Višjega sodišča očitno napačna in krši pravico iz 22. člena Ustave.

18.Zaradi ugotovljenih kršitev iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Mariboru in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ker je Ustavno sodišče odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo utemeljenosti drugih očitkov pritožnika o kršitvi človekovih pravic. Sodišče pa bo moralo v novem odločanju upoštevati razloge te odločbe.

19.Ustavno sodišče sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo, ker ni utemeljena na spornih pravnih stališčih Višjega sodišča, ampak na drugih, od teh stališč neodvisnih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče ni potrdilo in o katerih se bo moralo v ponovljenem postopku najprej izreči Višje sodišče.

20.V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče presoditi, ali je dediščinska tožba v okoliščinah konkretnega primera učinkovito pravno sredstvo. Prav tako bo moralo v ponovnem sojenju opraviti celovito presojo protipravnosti ravnanja zapuščinskega sodišča v zvezi s konkretno oporoko, upoštevajoč vse okoliščine primera, namen sodne hrambe,[17] tedaj veljavna pravna pravila ravnanja z oporokami v sodni hrambi, ter naravo in načela zapuščinskega postopka.[18]

C.

21.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 4. 5. 2005 (OdlUS XIV, 46) ter odločbi Ustavnega sodišča št. Up-695/11 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 9/13, in OdlUS XX, 13) in št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 42/15, in OdlUS XXI, 15).

[2]Primerjaj J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis, št. 1 (2013), str. 201.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015. Primerjaj tudi J. Zobec, nav. delo, str. 185–213.

[4]I. Crnić, Odgovornost države za štetu, Pravo u gospodarstvu, št. 1–2 (1996), str. 117.

[5]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-695/11.

[6]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89), 9. točka obrazložitve, in št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 86/10), 13. točka obrazložitve.

[7]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

[8]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-771/11 z dne 21. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13), 7. točka obrazložitve.

[9]Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14, in OdlUS XX, 35), 14. točka obrazložitve.

[10]Tako J. Zobec v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 137–138. Navedeno stališče izhaja tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča (sklep št. II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, 16. točka obrazložitve, in sodba št. II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019, 14. točka obrazložitve). Stališče sodne prakse, da opustitev vložitve pravnega sredstva vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča, ne pomeni, da ni protipravnosti ravnanja. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima namreč po stališču teorije (glej tudi J. Zobec v: D. Možina, nav. delo) in sodne prakse (tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, št. II Ip 1014/2007 z dne 13. 1. 2011 in št. III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009 ter sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 56/2021 z dne 16. 6. 2021) učinek pretrganja vzročne zveze.

[11]Glej sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 220/2017 in sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 198/2018.

[12]Tako sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 220/2017, sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 198/2018 in št. II Ips 79/2019 z dne 6. 2. 2020 ter sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 56/2021.

[13]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1005/15 z dne 31. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 48/18, in OdlUS XXIII, 24), 23. točka obrazložitve.

[14]Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil zapuščinski postopek po zapustniku pravnomočno zaključen v letu 1983, sodišče pa je oporoko, ki je bila v sodni hrambi, razglasilo v letu 2015. To pomeni, da je od pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka do razglasitve oporoke preteklo več kot 30 let.

[15]Okrajno sodišče v Murski Soboti je torej razglasilo oporoko, ki je bila v sodni hrambi, po več kot 33 letih od smrti zapustnika.

[16]S kasnejšim ravnanjem sodišča, tj. razglasitvijo oporoke, škodljive posledice spornega ravnanja sodišča niso prenehale.

[17]Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 79/2019.

[18]Zapuščinski postopek je oficiozni nepravdni postopek, ki se začne, vodi in konča po uradni dolžnosti (stranke na to praviloma nimajo skoraj nobenega vpliva) in v katerem se tudi dejstva (na podlagi preiskovalnega načela) v večji meri ugotavljajo po uradni dolžnosti. V zapuščinskem postopku, kot izhaja iz 165. člena ZD, je nadalje še posebej poudarjena skrb sodišča, da se ugotovijo in zavarujejo pravice strank (tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-155/16, U-I-40/16 z dne 4. 6. 2020, OdlUS XXV, 12, 20. točka obrazložitve).

PRITRDILNO LOČENO MNENJE

SODNIKA DR. MATEJA ACCETTA

K ODLOČBI ŠT. Up-877/18 Z DNE 15. 9. 2022

1.Izrek odločbe sem lahko podprl, želel pa bi k njej dodati dve pripombi, ki sta na nek način celo sorodni (in ju je treba brati skupaj), čeprav na prvi videz kažeta v nasprotno smer. Obe sta splošnejši in presegata konkretne okoliščine pričujoče zadeve, ju pa tudi slednja po moji oceni povedno odraža.

2.Prva pripomba se nanaša na dejstvo, da je Ustavno sodišče s sklepom senata v obravnavo sprejelo le ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločitev nižjestopenjskih sodišč o zavrnitvi odškodninskega zahtevka pritožnika, ne pa tudi ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo predlog za dopustitev revizije. Te odločitve ne problematiziram v tem smislu, da bi to vprašanje želel ponovno odpirati v pričujoči zadevi. Z odločitvijo senata je bilo to vprašanje razrešeno. Še več: ta odločitev je povsem sozvočna z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča, po kateri v takih zadevah, če ni izjemnih okoliščin, Ustavno sodišče ne sprejme ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije, tudi če obravnava očitke zoper sodbe nižjih sodišč in ugotovi, da so nižja sodišča z odločitvijo prekršila kako od pritožnikovih ustavno varovanih pravic.

3.Sam sem do tega, sicer zelo ustaljenega stališča Ustavnega sodišča zadržan. Vrhovno sodišče v skladu s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku odločanja o reviziji skrbi za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.[1] Pri tem sicer tudi po moji presoji (razen v izjemnih okoliščinah)[2] z vidika zahtev Ustave ni sporno, če se sklep, s katerim Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrne, sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena ZPP (drugi odstavek 367.c člena ZPP), kot je Ustavno sodišče obrazložilo v sklepu št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.[3] Vendar pa to po moji presoji ne pomeni, da bi moralo biti Vrhovno sodišče pri presoji sprejete ustavne pritožbe povsem izvzeto iz presoje Ustavnega sodišča o tem, ali so redna sodišča v svojih odločitvah ustrezno zavarovala temeljne pravice pritožnika, varovane z Ustavo. Nasprotno. Ustavno sodišče ni prvi, ampak zadnjih varuh temeljnih pravic, ki jih morajo pri svojem odločanju varovati tudi (že) redna sodišča.

4.Povsem nevzdržen bi bil sistem sodnega varstva, v katerem bi vsa vprašanja potencialnih kršitev temeljnih človekovih pravic morala čakati na presojo Ustavnega sodišča, ki se že tako dolga leta spopada s previsokim pripadom zadev in preveliko obremenjenostjo.[4] Utemeljeno je pričakovati, da bodo zahteve Ustave v zvezi z varstvom temeljnih človekovih oziroma ustavnih pravic ustrezno spoštovane že pri odločanju rednih sodišč, in praviloma tudi so. Kadar pri posamezni odločitvi vendarle niso, pa bi tudi te napake oziroma kršitve moralo odpraviti instančno sodišče. Če v posamezni zadevi na koncu svoje presoje – ob izpolnjenosti procesnih predpostavk formalne in materialne izčrpanosti očitkov – Ustavno sodišče ugotovi, da je bila katera od pravic z odločitvijo rednih sodišč prekršena, je to sporočilo Ustavnega sodišča v svojem bistvu naslovljeno na vsa redna sodišča, tako tisto, ki je sporno kršitev zagrešilo, kot tudi tisto, ki je v pritožbenem postopku ni saniralo.

5.To po moji presoji velja tudi za sklep Vrhovnega sodišča, s katerim to zavrne predlog za dopustitev revizije. V že omenjenem sklepu št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 je Ustavno sodišče lepo povzelo ustavnopravno vlogo Vrhovnega sodišča:[5]

"Ko Vrhovno sodišče v okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih, soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost. Ureditev revizije torej temelji na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti."

6.Ta vloga oziroma potreba po zavzetju stališč o pomembnih pravnih vprašanjih po moji presoji vključuje tudi pomembna pravna vprašanja glede upoštevnosti in varstva temeljnih pravic, še poudarjeno tedaj, kadar gre za sistemski problem.[6] V takih primerih – ob upoštevanju zgornjih poudarkov o soodgovornosti rednih sodišč za zagotavljanje varstva temeljnih pravic – tudi Vrhovno sodišče ni ustrezno opravilo svoje vloge, če je s sklepom zavrnilo predlog za dopustitev revizije v zadevi, v kateri je Ustavno sodišče nato ugotovilo kršitev ustavno varovanih pravic.

6.V pričujoči zadevi oziroma problematiki "založenih" oporok poleg tega ne morem mimo dejstva, da je šlo za sistemski vidik, ki je odpiral pomembna vprašanja, tudi tista, ki jih je Vrhovno sodišče imelo pred seboj, ko je sprejelo sklep o zavrnitvi predloga za revizijo. Da gre za pomembna vprašanja, ki terjajo odgovor sodišč (in v prvi vrsti Vrhovnega sodišča), stroki ni bilo neznano. Kako leto dni po sprejemu tega sklepa Vrhovnega sodišča je tako denimo ugledna sodnica tega sodišča v doktrinarni razpravi poudarila, da se bo morala sodna praksa spoprijeti z več pravnimi vprašanji v zvezi s predpostavkami javnopravne odgovornosti v primeru "založenih" oporok, med drugim tem, "ali lahko oškodovani pravi dedič vloži odškodninsko tožbo, čeprav pred tem ni vložil dediščinske tožbe, ali se v takem primeru šteje, da ni protipravnosti, ker niso bila izkoriščena vsa pravna sredstva".[7] Tudi samo Vrhovno sodišče je kasneje prav v kontekstu tako imenovanih "založenih" oporok samo utemeljevalo razloge, ki rahljajo absolutnost oziroma kategoričnost subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države oziroma potrebo po presoji, ali je imel prizadeti posameznik na voljo učinkovito pravno sredstvo za odstranitev protipravnega ravnanja oziroma odpravo njegovih posledic.[8]

7.Po moji presoji bi torej v takih primerih, kakršna je pričujoča zadeva, Ustavno sodišče moralo ustavno pritožbo sprejeti tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije ter v potencialnem primeru ugotovljene kršitve z odločitvijo nižjega sodišča v svojo odločitev vključiti tudi sklep Vrhovnega sodišča.

8.Vendarle pa je, in to je druga od pripomb v tem ločenem mnenju, ki ju je treba brati skupaj, take odločitve Ustavnega sodišča po moji presoji v vseh primerih treba brati predvsem kot delovanje sistema sodnega varstva, ne pa kot grobo grajo odločanja rednih sodišč. Redna sodišča večinoma oziroma praviloma delujejo dobro, na njih – in še posebno na Vrhovnem sodišču – pa delujejo vrhunski pravni strokovnjaki, ki izjemno dobro poznajo svoja pravna področja. V naravi sodnega varstva pa je, da se srečuje tudi z vedno novimi vprašanji razlage in uporabe zakonov in drugih predpisov v različnih dejanskih okoliščinah. Pri tem morajo sodišča včasih iskati tankočutno ravnovesje med različnimi pravnimi vodili, včasih pa povsem na novo postavljati standarde sodnega varstva ali razlage materialnega prava, vključno z zahtevami Ustave. Da bodo pri tem redna sodišča včasih zagrešila napako, ki jo bodo sanirala bodisi višja instančna sodišča v okviru rednega sodstva bodisi Ustavno sodišče pri obravnavi ustavne pritožbe, ni nekaj nenavadnega, ampak ravno odraz in dokaz potrebe po instančni organizaciji sistema sodnega varstva, v katerem vsako sodišče skrbi za zagotavljanje pravne varnosti oziroma spoštovanje načela pravne države v okviru svojih pristojnosti.

9.Ko gre za izgradnjo in varovanje ustavnopravnih standardov varstva temeljnih človekovih pravic, ima zadnjo besedo v domačem pravnem redu Ustavno sodišče.[9] Vendar njegovih odločitev, tudi kadar je ugotovljena kršitev kake ustavne pravice z odločitvijo rednih sodišč, ne bi smeli razumeti kot (splošno) grajo kakovosti odločanja rednih sodišč, temveč predvsem (in praviloma zgolj) kot sporočilo o tem, na kakšen način je treba v upoštevnih okoliščinah razumeti in varovati katero od temeljnih pravic, varovanih z Ustavo. To po moji presoji velja tudi v tistih primerih, ko Ustavno sodišče ugotovi, da je bila kaka odločitev rednega sodišča samovoljna oziroma očitno napačna, pa čeprav je v skladu z ustaljenim razumevanjem prvin zahteve po prepovedi sodniške samovolje to morda mogoče razumeti kot zelo grob očitek posamezni razveljavljeni odločitvi.[10] Še vedno gre tudi v takih primerih za to, da Ustavno sodišče s svojo odločitvijo postavlja ali krepi precedenčne standarde varstva temeljnih pravic, ki pogosto niso pomembni le v kontekstu konkretne zadeve, ampak naj rednim sodiščem služijo kot splošno vodilo pri njihovem odločanju v prihodnje.

dr. Matej Accetto

[1]Ta odgovornost ni omejena le na okoliščine, ki so navedene v treh alinejah navedenega člena, pa tudi te tri alineje se ne omejujejo zgolj na okoliščine odstopa od sodne prakse ali neenotnosti sodne prakse višjih sodišč ali Vrhovnega sodišča.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022 (Uradni list RS, št. 67/22), 12.–19. točka obrazložitve.

[3]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22), 12.–15. točka obrazložitve.

[4]Upoštevnost odgovornosti rednih sodišč za zagotavljanje varstva temeljnih pravic bi bila le še dodatno poudarjena, če bi bila Ustavnemu sodišču, kar bi bilo z vidika njegove možnosti za učinkovito opravljanje njegove temeljne vloge pri postavljanju precedenčnih standardov varstva temeljnih pravic in ustavnega reda zelo zaželeno, podeljena izbirna pristojnost pri odločanju o sprejemu ustavnih pritožb, kot je bilo že večkrat predlagano.

[5]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 13. točka obrazložitve.

[6]Ob tem dodajam, da je tudi v ureditvi delovanja Ustavnega sodišča eden od dveh pogojev (in po moji presoji v luči precedenčne ustavnopravne vloge Ustavnega sodišča najpomembnejši pogoj) za sprejem ustavne pritožbe ta, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (glej drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS)).

[7]A. Božič Penko, Dediščinska tožba, Pravosodni bilten, št. 2 (2020), str. 49–61, na str. 60–61.

[8]Glej sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 56/2021 z dne 16. 6. 2021, 12. točka obrazložitve.

[9]Seveda enako velja tudi v širšem kontekstu – ko gre za zahteve prava Evropske unije, Sodišče Evropske unije in ne slovenska sodišča (in znotraj te institucije Sodišče, ne Splošno sodišče), ko gre za zahteve Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa Evropsko sodišče za človekove pravice in ne Ustavno sodišče.

[10]Glej npr. 15.–17. točko obrazložitve odločbe v pričujoči zadevi.