Jedro

Tožnik ni uspel izpodbiti nosilnega stališča iz izpodbijane odločbe, da ni dokazal, da bi prišlo do prodaje njegovega zlata niti da bi prejel sredstva od prodaje zlata, v delu 3.000,00 EUR, ki so mu bili priznani kot izredni vir sredstev, pa ni dokazal, da bi ta znesek porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti, zato se te zneske upošteva kot dodatna poraba sredstev.

Tožnik ni izkazal oz. dokazal, da bi od obeh starih mater prejel denar, ki naj bi ga prihranil do začetka inšpiciranega obdobja 1. 1. 2009 ter tekom obdobja porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti. Ali in, če ja, kakšen davek pa je bil odveden iz naslova faktur, izdanih tožnikovi stari materi B. B. s strani povezane pravne osebe, pa za ta upravni spor, ki se nanaša na odmero davka od nenapovedanih dohodkov tožniku, ni relevantno.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) z izpodbijano odločbo za obdobje 2005 - 2008 postopek ustavil (tč. I.1 izreka), za obdobje 2009 - 2014 pa je tožniku odmeril davek po stopnji 16 % od osnove 17.614,59EUR v znesku 2.826,33 EUR s pripadajočimi obrestmi 1.674,89 EUR (tč. I.2 izreka), tožniku navedeno naložil v plačilo (tč. II izreka); odločitev o stroških postopka je pridržal in dodal, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe (tč. III in IV izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ z uporabo indirektne metode neto vrednosti ugotovil verjetno osnovo za odmero davka, tožnik pa ni dokazal, da bi bila davčna osnova nižja. Pri tožniku je prišlo do spremembe, to je povečanja neto vrednosti premoženja na zadnji dan kontroliranega obdobja za 45.780,77EUR, popravka neto vrednosti premoženja na račun osebne porabe sredstev v skupnem znesku 105.370,53EUR ter dohodkov v skupnem znesku -133.536,70EUR. Davčni organ je tako ugotovil znatno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabe sredstev in dohodkov, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek oziroma dohodkov, od katerih se davek ne plača, kar predstavlja davčno osnovo za odmero davka v višini, kot izhaja iz izreka izpodbijanja odločbe. Tako se odmeri davek po stopnji, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, v odmerjenem znesku s pripadajočimi obrestmi po 95. členu ZDavP-2.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da pri izračunu davčne osnove ni prišlo do napake, ki jo zatrjuje tožnik. V ponovnem postopku je davčni organ pripoznal dokaze tožnika, da je prejel gotovino v skupni višini 23.500EUR, kar je tudi upošteval med viri sredstev. Vendar pa tožnik spregleda, da so bile v ponovnem postopku upoštevane nekatere postavke, ki se nanašajo še na obdobje leta 2009 in so vplivale tako na povečanje kot zmanjšanje davčne osnove, zato ni šlo le za korekcijo davčne osnove v znesku 23.500EUR, kot to zmotno meni tožnik in se njegov ugovor zavrne kot neutemeljen v tem delu. Po presoji drugostopenjskega organa v zvezi s pritožbenimi očitki, ki so enaki pripombam na zapisnik, pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik v pritožbi zgolj pavšalno očita, da mu sredstev iz tega naslova ni priznal, gre za investicije v gradnjo hiše, prodajo zlata in prodajo kmetijske opreme, ne poda pa nobenih konkretnih navedb v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem. Hkrati pa se je prvostopenjski organ v tem delu opredelil do vseh pojasnil in dokazov, zato se drugostopenjski davčni organ v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pritožbo pa zavrne kot neutemeljeno.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper tč. I.2 in II izreka izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj jo v tem delu odpravi oziroma zadevo vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi vračilo stroškov na podlagi 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v povezavi s tretjim odstavkom 79. člena Zakona o davčnem postopku. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvami v izpodbijani odločbi, namreč, da je bila prejšnja odločba pri izračunu 38.143,59EUR, aktualni izračun pa zmanjšuje osnovo za 23.500EUR, kar pomeni znesek 14.643,59EUR in ne 17.614,59EUR, kot je izračunano v zaključku zapisnika. Glede prodaje traktorja in kmetijskih strojev navaja, da je bila prodana tudi pomožna oprema, to je zaščitna kabina, traktor pa je bil opremljen tudi z dodatno jermenico, zato sta se prodajalka in kupka dogovorili, da se na pogodbi definira takšna cena samo za traktor, oprema pa da se plača posebej. Dalje se neutemeljeno zavrača prodaja zlata v celoti ter se neutemeljeno zavračajo tudi predloženi računi. Sporni naj bi bili tudi računi za gradnjo, ki sta jih direktno plačali A. A. in B. B.. Od teh računov pa je bil odveden tudi davek in izveden kompletni finančni tok, kar pomeni, da je bil na tej vrednosti že plačan davek. Posledično davčna osnova ni bila pravilno ugotovljena, davek pa je nepravilno odmerjen. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na vpogled v upravni spis ter predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje prič C. C., D. D. in E. E., glede prodaje traktorja in kmetijskih strojev ter glede računov za gradnjo, ki sta jih plačali A. A. in B. B., ter glede prodaje zlata.

5.V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v izjavi prič C. C. in D. D. (A3, A4) ter v izjavo, ki jo je podala E. E. pred davčnim organom (A5), prav tako je zaslišalo tožnika ter D. D.. Tožnik je predloga za ustno zaslišanje E. E. in C. C. na naroku umaknil. Sodišče je vpogledalo tudi v upravni spis, in sicer v prejšnjo odmerno odločbo, ki je bila izdana tožniku, št. DT 0610-11313/2015-62(0321-06,46) z dne 31. 3. 2021 (kopija prve strani katere je v sodnem spisu pod C2), v ostale listine v upravnem spisu pa ni vpogledovalo, saj se tožnik v tožbi ni konkretizirano skliceval na nobene od njih.

7.Tožnik je na naroku tudi vložil še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da davčni organ ni dokazal obstoja nenapovedanih dohodkov, temveč je obveznost utemeljil na domnevah, pavšalnih zaključkih in selektivni presoji dokazov. Izpodbijana odločba ima le navidezno obrazložitev, saj je zgolj formalna, davčni organ namreč ne analizira posameznih dokazov, ne pojasni, zakaj jih zavrača, uporablja generične formulacije in ne opravi tehtanja dokazov. Organ tudi ni preveril zatrjevanih finančnih tokov in opravil nobenih dodatnih poizvedb, svojo pasivnost pa je nadomestil z negativno oceno dokazov, čeprav sodišča poudarjajo, da morajo biti organi v teh postopkih aktivni. Davčni organ je od tožnika tudi zahteval popoln dokaz vseh finančnih tokov in dokazovanje negativnega dejstva, da sredstva niso nenapovedani dohodki, kar je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Arbitrarno je bila tudi uporabljena metoda neto vrednosti, brez zanesljive ugotovitve začetnega premoženja, brez upoštevanja vseh virov sredstev in brez realne časovne in življenjske analize; gre za konstrukcijo davčnega organa. Organ je brez dokazne presoje tudi zavrnil prodajo kmetijske opreme, prodajo zlata, pomoč in darila sorodnikov ter financiranje gradnje hiše in ni preveril objektivnih okoliščin gradnje ter analiziral življenjske logike. Izpodbijana odločba je tudi notranje neskladna, saj priznava obstoj določenih transakcij ali jih hkrati ignorira pri izračunu davčne osnove in je zato notranje protislovna in nepreizkusljiva. V konkretnem primeru ni bil dokazan obstoj nenapovedanih dohodkov, niso bili izključeni zakoniti viri sredstev in davčna osnova temelji na oceni brez podlage, kar pomeni kršitev zakonitosti obdavčitve in načela pravne države.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Glede prodaje kmetijske opreme davčni organ v izpodbijani odločbi (str. 42-45) ugotavlja, da sta tožnik in A. A. podala neresnični oziroma neverodostojni pisni izjavi o prodajni vrednosti traktorja v višini 2.500EUR, kar vzbuja dvom tudi v vse ostale izjave. Tožnik ni predložil listinskih dokazov o prodaji strojev niti o prejemu denarja od babice oziroma kupcev opreme, zato se 6.500EUR ne prizna. Tožnik tudi ni dokazal, da bi sredstva porabil za povečanje premoženja oziroma zmanjšanje obveznosti, saj se v nasprotnem sredstva upoštevajo kot dodatna poraba gotovinskih sredstev, kar izniči vpliv upoštevanja vira sredstev. Kljub podanim pisnim izjavam in zaslišanjem na ustni obravnavi davčni organ ni ugotovil, da bi tožnik predložil dokaze o prejemu denarja od babice, niti o tem ne obstaja finančni tok. Prav tako pa tožnik ni dokazal, da bi pridobljeni denar trošil za povečanje svojega premoženja oziroma zmanjšanje obveznosti. Pri teh ugotovitvah je prvostopenjski organ vztrajal tudi po prejemu tožnikovih pripomb, drugostopenjski organ pa se je tej presoji pridružil.

10.Tožnik v tožbi glede tega navede le, da sta bili poleg traktorja prodani tudi zaščitna kabina in jermenica, plačilo za kar je bilo dogovorjeno posebej. Te tožbene navedbe so po presoji sodišča premalo konkretizirane, česar tudi z zaslišanjem tožnika pred sodiščem ni bilo mogoče sanirati. Tožnik je izpovedal, da so prodali traktor in je ob prodaji njegova stara mati celotno kupnino dala tožniku; prav tako da so prodali plug, brane, škropilnico, sejalnico, nakladalko za seno, frezo, muljčar itd., ki so bili v zelo dobrem stanju, zato so vaščani sami ponudili po nekaj tisoč evrov za vsak artikel, tako da so bili stroji skupaj 8.000 EUR. Vendar sodišče tej izpovedbi ne more slediti, saj o tem manjka konkretna trditvena podlaga v tožbi. Še celo več, v tožbi je bila podana navedba, da sta bili poleg traktorja prodani zaščitna kabina in jermenica, tožnik pa je na naroku razlagal, kot predhodno povzeto, o prodaji povsem drugih artiklov. Prav tako je bila po presoji sodišča tožnikova izpovedba precej pavšalna tudi sama po sebi, saj ni povedal nobenih podrobnosti, denimo kdo naj bi posamezen artikel kupil, glede na to, da je v isti sapi trdil, da je bil pri vseh teh transakcijah osebno udeležen, zato z gotovostjo ve, kako se je vse zgodilo.

11.Tudi izjava C. C. (A3), ki jo je tožnik predložil v sodni spis in ki sicer očitno predstavlja izsek iz zapisnika o ustni obravnavi pred davčnim organom, ne pa pisno izjavo priče po 236.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v tem delu vsebuje le nedoločno izpovedbo, da so po smrti A. A. prodali vse, kar je bilo pri hiši in česar niso uporabljali, tj. traktor, stroje in brano, A. A. pa da je "dala ves denar, da so gradili" in da je dala vse vnuku. Tudi iz na naroku predloženega zapisnika o zaslišanju E. E. (A5) glede prodaje kmetijskih strojev izhaja le, da so se prodali traktor, stroj za čiščenje piščancev, škropilnica, brana in stroj za oranje, vse skupaj za okoli 6.500-8.000 EUR, pri čemer se tožnikova mati točnega datuma tega ni spominjala, o tem pa da tudi niso obstajali dokumenti, saj je šlo za običajen način poslovanja na vasi z gotovino, le za traktor je obstajala pogodba, kjer je bil viden tudi datum. Po presoji sodišča ti dve izjavi ne potrjujeta tožbene navedbe o prodaji zaščitne kabine in jermenice, prav tako pa sta po presoji sodišča preveč pavšalni, da bi bilo z njima moč dokazati, od prodaje česa tožnikovi stari materi denar, koliko ga je bilo, kdaj ga je imela ter da je in kdaj je ta denar dala tožniku. Glede na navedeno tožnik ni uspel izpodbiti nosilnega stališča iz izpodbijane odločbe, da ni izkazal niti dokazal, da bi njegova stara mati A. A. prejela razliko med 1.000,00 EUR, ki kot kupnina od prodaje traktorja med strankama niso sporni, ter 6.500,00 EUR, ki jih je zatrjeval tožnik; nadalje tožnik ni izkazal niti dokazal, da bi od svoje stare matere ta sredstva prejel, nenazadnje pa ni dokazal niti, da bi ta denar porabil za povečanje svojega premoženja oz. zmanjšanje obveznosti. Zato je tožba po presoji sodišča v tem delu neutemeljena.

12.Glede prodaje zlata je bilo v izpodbijani odločbi (str. 48-52) prav tako ugotovljeno, da ni dokazano, da bi bilo zlato last tožnika, niti da bi od mame prejel gotovino iz naslova prodaje zlata, niti da bi tožnik dobljeno gotovino porabil za nakupe gradbenega materiala za gradnjo hiše, zato se je tožniku priznal le znesek 3.000 EUR kot izredni vir sredstev, vendar pa, ker tožnik ni dokazal, da bi prejeti znesek porabil za povečanje premoženja oziroma zmanjšanje obveznosti, so se tako pridobljena sredstva upoštevala kot dodatna poraba gotovinskih sredstev. Davčni organ je pri tem vztrajal tudi po prejemu tožnikovih pripomb. Drugostopenjski davčni organ se je tej presoji pridružil.

13.Tožnik tozadevno v tožbi le posplošeno očita, da se prodaja zlata neutemeljeno zavrača. Te tožbene navedbe so po presoji sodišča pavšalne, česar tudi z izpovedbo tožnika pred sodiščem ni bilo mogoče sanirati. Tožnik je dejal, da je zlato imela mama, in sicer da ji je eno zapestnico kupil oče ob tožnikovem rojstvu, eno zapestnico pa je dobila ob tožnikovem krstu, šlo je za dva konkretna kosa nakita. Doma pa da so sicer imeli tudi nekaj kosov verižic, starih, odtrganih po kosih in nekaj celih; ko so cene zlata poskočile, so tožnikovi starši v Ljubljani to zlato v več delih prodali, šlo za tri do štiri obiske, vsakič 3.000,00 - 4.000,00 EUR, skupaj 11.000,00 EUR; tožnik pa da je bil pri prodajah osebno prisoten le enkrat. Vendar sodišče tej izpovedbi ne more slediti, saj o tem manjka bolj konkretna trditvena podlaga v tožbi.

Tudi izjava C. C. (A3), ki jo je tožnik predložil v sodni spis, v tem delu vsebuje le nedoločno izpovedbo, da so imeli kup zlata, da je tožnik imel zlato za varčevanje ter da sta C. C. in žena zlato prodala, gotovina pa je bila porabljena za nakup gradbenega materiala. Iz zapisnika o zaslišanju E. E. (A5) pa v zvezi z zlatom izhaja, da je tožnik kupoval staro zlato od kolegic, zlato je zbiral in je imel peščico zlomljenega zlata, kar se je E. E. zdelo smešno. Tožnik je E. E. in njenemu možu rekel, naj to zlato prodata, pri čemer je bila E. E. navedena kot prodajalec, zgolj en račun je bil pisan na tožnika, na koncu pa sta z možem dala še prstana in verižico, da se je prodalo, obdržali so zgolj eno verižico za kasnejšo prodajo. Po presoji sodišča sta ti dve izjavi preveč pavšalni, da bi bilo z njima moč dokazati, koliko zlata je kdo in kdaj prodal, za kakšen znesek in kdo je ta denar dobil. Še celo več, iz ustne izpovedbe tožnika pred sodiščem in iz obeh pisnih izjav izhaja nasprotje, za kakšno oz. čigavo zlato je šlo. Tožnikovi starši so namreč dejali, da je šlo za zlato, ki ga je imel tožnik oz. ki ga je tožnik pridobival in zbiral, tožnik pa je prvenstveno dejal, da je šlo za dva vrednejša kosa nakita tožnikove matere, tj. dve zapestnici. A niti iz izjave tožnikovega očeta niti iz izjave tožnikove matere kaj takšnega ne izhaja, njegova mati je omenila le, da sta na koncu z možem prodala še dva prstana in verižico, o kakšnih svojih vrednejših zapestnicah pa ni dejala ničesar. Glede na navedeno tožnik ni uspel izpodbiti nosilnega stališča iz izpodbijane odločbe, da ni dokazal, da bi prišlo do prodaje njegovega zlata niti da bi prejel sredstva od prodaje zlata, v delu 3.000,00 EUR, ki so mu bili priznani kot izredni vir sredstev, pa ni dokazal, da bi ta znesek porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti, zato se ta zneske upošteva kot dodatna poraba sredstev. Zato je tožba po presoji sodišča tudi v tem delu neutemeljena.

Glede <u>investicij B. B. in A. A.</u> v gradnjo hiše iz izpodbijane odločbe izhaja (str. 35-37), da tožnik ni dokazal, da bi babica B. B. razpolagala s sredstvi za plačilo, četudi so bili predloženi računi izdani na njeno ime, pri čemer pa jih je izdala družba, v kateri sta odločala tožnik in njegov oče, torej povezana oseba. Prav tako tožnik ni dokazal, da bi s temi sredstvi, gre za 1.693,81EUR, razpolagal na začetku obdobja inšpiciranja, torej 1..2009. Glede sredstev v višini 15.924,06EUR, ki naj bi jih dolžnik prejel od babice A. A., je davčni organ ugotovil, da se glede na izkazano prodajo nepremičnin s strani te babice tožniku prizna in upošteva, da je podarila vnuku 13.000EUR, kar je tožnik porabil za plačilo računov, ki so bili plačani v inšpiciranem obdobju (okna in gradbene storitve). Ni pa se priznalo direktno plačilo računov A. A. v prej navedeni višini oziroma v višini 13.996,86EUR, temveč le prejeto darilo babice v višini 13.000EUR. Znesek 1.084,96EUR pa se ne prizna kot vir sredstev, ki naj bi bil namenjen gradnji, ker tožnik ni predložil dokazov o prejemu teh sredstev, predvsem pa ni dokazov, da bi ta sredstva, če bi jih prejel v letu 2007, privarčeval do 1..2010 oziroma do leta 2013, ko naj bi bili s temi sredstvi plačani računi za gradnjo. Tožnikove pripombe v tej zvezi so bile zavrnjene. Drugostopenjski davčni organ se je tej presoji pridružil.

Tožnik v tožbi glede tega trdi, da je bil od računov, ki sta jih plačali tožnikovi stari materi, odveden davek in izveden kompleten finančni tok, kar pomeni, da je bil na te vrednosti že plačan davek. S temi navedbami tožnik po presoji sodišča ne more izpodbiti nosilnih ugotovitev davčnih organov, da tožnik ni izkazal oz. dokazal, da bi od obeh starih mater prejel denar, ki naj bi ga prihranil do začetka inšpiciranega obdobja 1. 1. 2009 ter tekom obdobja porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti. Ali in, če ja, kakšen davek pa je bil odveden iz naslova faktur, izdanih tožnikovi stari materi B. B. s strani povezane pravne osebe, pa za ta upravni spor, ki se nanaša na odmero davka od nenapovedanih dohodkov tožniku, ni relevantno. Zato tega tudi z izpovedbo tožnika pred sodiščem ni bilo mogoče sanirati. Tožnik je namreč izpovedal, da mu je B. B. finančno pomagala, dajala mu je po nekaj sto ali nekaj tisoč evrov tekom časovnega obdobja, ki presega celo 10 ali 13 let. Tudi tožnikovemu stricu D. D. je naložila, naj tožniku izplača 13.000,00 EUR oz. več, mogoče celo 20.000,00 EUR. Sicer je zaslišan pred sodiščem tudi tožnikov stric dejal med drugim, da je tožnik od njegove matere, B. B., prejel znatna sredstva za gradnjo ter da je tudi sam tožniku dal določena sredstva. Vendar sodišče tožnikovi izpovedbi in izpovedbi priče D. D. ne more slediti, saj o tem manjka relevantna trditvena podlaga v tožbi. Prav tako je bila izjava, ki jo je D. D. dal pred sodiščem, zelo nekonkretna in glede denarnih sredstev po višini neopredeljena.

Tudi izjava C. C. (A3), ki jo je predložil tožnik, v tem delu vsebuje le nedoločno izpovedbo, da sta stari materi B. B. in A. A. vse, kar sta imeli, dali vnuku. Po presoji sodišča ta izjava ne potrjuje tožbene navedbe o plačilih kakršnihkoli računov, prav tako pa je ta izjava po presoji sodišča preveč pavšalna, da bi bilo z njo moč dokazati, od kod tožnikovima starima materama denar, koliko ga je bilo, kdaj sta ga imeli ter da sta in kdaj sta ta denar dali tožniku oz. plačali kakršnekoli račune za tožnika. Tudi izjava D. D. (A4), ki jo je tožnik predložil v sodni spis in ki sicer predstavlja izsek iz zapisnika o ustni obravnavi pred davčnim organom, v tem delu vsebuje le nedoločno izpovedbo, da je B. B. dala več kot le 10.500 EUR, saj je želela pomagati tožniku, ki je "bil njen ljubljenček". Po presoji sodišča tudi ta izjava ne potrjuje tožbene navedbe o plačilih kakršnihkoli računov, prav tako pa je ta izjava po presoji sodišča preveč pavšalna, da bi bilo z njo moč dokazati, od kod tožnikovi stari materi denar, koliko ga je bilo, kdaj ga je imela ter da je in kdaj je ta denar dala tožniku oz. plačala kakršnekoli račune za tožnika. Nenazadnje pa tudi iz zapisnika o zaslišanju E. E. (A5) zgolj nekonkretizirano izhaja, da je A. A. res dala posojilo svojemu vnuku, da mu je dala čisto vse, enako pa da je B. B. dejansko svojemu vnuku dala še več. Te izjave so po presoji sodišča zelo nekonkretizirane, prav tako pa iz njih ne izhaja potrditev, da bi tožnikovi stari materi plačevali kakršenkoli račune, kot je zatrjevano v tožbi. Zato tožba po presoji sodišča tudi v tem delu ni utemeljena.

Sklepno pa za sodno presojo ostaja odprt še tožbeni ugovor, da je bila <u>prejšnja odločba</u> pri izračunu 38.143,59EUR, aktualni izračun pa zmanjšuje osnovo za 23.500EUR, kar pomeni znesek 14.643,59EUR in ne 17.614,59EUR, kot je izračunano v zaključku zapisnika. Te tožbene navedbe sodišče zavrača kot neutemeljene, saj vpogled v izrek prejšnje odmerne odločbe (C2), ki je bila tožniku izdana pred izpodbijano odločbo, pokaže, da je bil davek tožniku tedaj odmerjen od osnove 38.143,59 EUR, sedaj pa se mu davek v tč. I.2 izreka izpodbijane odločbe odmerja od osnove 17.614,59EUR. Razlika med obema zneskoma davčne osnove pa ni 23.500,00 EUR, kot tožnik navaja v tožbi, ampak 20.529,00 EUR. O tem, da bi bil izračun davka, ki se tožniku odmerja in nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo, nepravilen, pa tožnik drugih konkretiziranih tožbenih navedb ne poda.

Vse navedene sodne presoje ne spreminja niti tožnikova na naroku vložena pripravljalna vloga, saj v njej navaja le povsem pavšalne očitke, ki jih v ničemer ne konkretizira.

Tožba glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS0 zavrnilo, odločitev o stroških pa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ker sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, pa tožnik tudi ni upravičen do povračila stroškov upravnega postopka.