Jedro

Dejansko stanje mora biti v tolikšni meri razčiščeno in ugotovljeno, da se lahko oceni, ali je tožnica kot mati naredila vse, kar je v njeni moči, da bi se stiki lahko v celoti realizirali. Zato je treba otroka, čeprav gre za izvršilni postopek, zaslišati, saj to pogojuje že sama narava obveznosti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke, št. ... z dne 29. 6. 2005, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 311,30 EUR odmerjene stroške upravnega spora v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne dalje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila 1., 2., 3., 4., 5. in 6. točko izreka sklepa Upravne enote A., št. ... z dne 5. 3. 2004, s katerim je bilo odločeno, da se dovoli postopek izvršbe odločbe Centra za socialno delo A. z dne 5. 11. 2003, ki je postala izvršljiv dne 12. 11. 2003. Odločila je, da se dovoli izvršba odločbe Centra za socialno delo A., št. ... z dne 5. 11. 2003, ki je postala izvršljiva dne 12. 11. 2003 (1. točka izreka). Če zavezanka ne bo pričela s prvim terminom po vročitvi tega sklepa izvrševati svoje obveznosti, kot izhaja iz izvršljive odločbe, in nato redno nadaljevala v vseh zaporednih koledarskih rokih, v dneh in urah, tako da pripravi mladoletno B.B. in omogoči stike z očetom C.C., ali če bo v bodoče s kakršnim koli ravnanjem ravnala v nasprotju s svojo obveznostjo, bo kot prisilno sredstvo uporabljena in takoj izterjana denarna kazen v višini 5.000 SIT (3. točka izreka). Odločila je tudi, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe, da se v ostalem delu izpodbijani sklep organa prve stopnje potrdi, 3. točka izreka izpodbijanega sklepa pa je postane 2. točka. Pritožbo D.D. je zavrnila kot neutemeljeno. Tožena stranka ugotavlja, da stiki niso bili realizirani v skladu z izvršilnim naslovom, zato je C.C. podal predlog za izvršbo. Upravna enota A. je po izvedenem ugotovitvenem postopku, ob ugotovitvi, da stiki ne potekajo v skladu z izvršilnim naslovom, dne 5. 3. 2004 izdala izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicevala na določbo 290. in 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter na določbo 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Stike je treba izvajati skladno z izrekom izvršilnega naslova. Poudarja, da zavezanca oziroma zavezanko upraviči le izredno, zunanje, objektivno, neodvrnljivo dejstvo ali okoliščina, kot je otrokova bolezen, višja sila in podobno, če stik ni bil realiziran v obsegu in na način predviden z izvršljivo odločbo. Ugotavlja, da je tožnica v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa in v pritožbi zoper izpodbijani sklep navedla, da stiki niso bili realizirani, ker mladoletna B.B. odklanja stike z očetom, da stiki ne potekajo zaradi osebnostnih lastnostih upravičenca in da Center za socialno delo A. pred izdajo odločbe o določitvi osebnih stikov ni preverjal vseh dejstev v postopku. Ne ve niti, kako naj izpolni svojo obveznost v delu, ki se nanaša na omogočanje telefonskih stikov. Tožena stranka glede navedenih ugovorov navaja, da se te navedbe nanašajo na izvršilni naslov, zato jih v tem pritožbenem postopku, v skladu z določbo 1. odstavka 292. člena ZUP, ni mogoče upoštevati. Po upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožena stranka je zavrnila pritožbeni ugovor, da odločba Centra za socialno delo A. ni pravnomočna, ker je zoper njo vložila pritožbo. Navaja, da glede na določbe ZUP pravnomočnost odločbe ni pogoj za njeno izvršljivost. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da upravičenec ne plačuje preživnine saj to ni predmet tega postopka. Pojasnjuje, da v kolikor zaradi spremenjenih okoliščin stranki želita spremembo izvršilnega naslova, lahko skladno z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sprožita nov postopek za določitev stikov pred pristojnim Okrožnim sodiščem. Do morebitne izdaje novega izvršilnega naslova pa je zavezanka dolžna dopuščati in omogočati stike na način, določen v trenutno veljavnem izvršilnem naslovu. To pa pomeni, da je dolžna hčerko tudi psihično pripraviti na stike tako, da bo sposobna vzpostaviti stik z očetom. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, zakaj je ob reševanju pritožbe odpravila 1., 2., 4., 5. in 6. točko izreka.

Tožnica v pravočasno vloženi tožbi navaja, da je tožena stranka oprla svojo odločbo na ugotovitve organa prve stopnje, ni pa, tako kot tudi ne organ prve stopnje, preverjala vseh dejstev v postopku. Z izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje se tožnica ne more strinjati, saj temeljita na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Večkrat je že opozarjala Center za socialno delo A., da se ukvarja samo s pravicami očeta C.C., nič pa z njegovimi dolžnostmi in njegovim vedenjem tako do hčerke kakor tudi do nje same. Pojasnjuje, da C.C. tožnico zasleduje in ji grozi, sam ali preko svojih znank. Zaradi navedenega je bil tudi že pravnomočno obsojen. Poleg tega je odvisen od alkoholnih pijač, zaradi česar se je tudi že zdravil. Meni, da ni mogoče spregledati dejstva, da tožničina hčerka odklanja stike z očetom, tako po telefonu kot tudi osebne, saj se v njegovi družbi ne počuti dobro, in ni res, da bi tožnica preprečevala kakršnekoli stike med očetom in hčerko. Hčerke ne more prisiliti samo zaradi tega, da bi izpolnila dolžnost, ki je naložena z odločbo pristojnih organov. Meni tudi, da je C.C. že s svojim dosedanjim obnašanjem pokazal, da mu v bistvu ni do stikov z otrokom, saj tudi po mesec dni ni prišel po otroka. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep organa prve stopnje, izdan na podlagi 298. člena ZUP, po katerem organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec med tem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (2. odstavek 298. člena ZUP).

Po presoji sodišča odločitev tožene stranke ni pravilna, saj sklep organa prve stopnje temelji na oceni, da tožnica ni omogočila z izvršljivo odločbo določenih stikov. Za pravilno ugotovitev, ali so stiki omogočeni, ni pomembna samo zagotovitev fizične prisotnosti ob času in kraju, določenem v izvršilnem naslovu, temveč je tudi potrebno otroka psihično pripraviti, da je sposoben vzpostaviti stik z očetom. Tožena stranka in pred njim organ prve stopnje pa se nista ukvarjala z okoliščinami, ali je za realizacijo stikov mati storila vse, kar bi bilo potrebno, da bi stiki potekali tako, kot so določeni v izvršilnem naslovu. Tožnica je namreč ves čas postopka opozarjala, da do stikov ne prihaja, ker hči stike odklanja, v drugačno ravnanje pa hčere noče in ne more prisiliti. Dokler dejansko stanje ne bo v tolikšni meri razčiščeno in ugotovljeno, ali je tožnica kot mati mladoletne hčerke naredila vse, kar je v njeni moči, da bi se stiki lahko v celoti realizirali, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da mati stikov ni omogočala. Sodišče je v tej zadevi, kljub temu, da gre za izvršbo, mnenja, da brez zaslišanja mladoletne hčere v zvezi z omogočanjem njenih stikov z očetom ni mogoče ugotoviti resničnega stanja stvari glede tega, ali je tožnica izpolnila svojo obveznost ali ne. Tudi v izvršilnem postopku je namreč treba ugotoviti vse okoliščine, ki so neposredno povezane z izvršbo. Te pa, kot pravilno ugovarja tožnica, niso bile popolno ugotovljene. Nujnost zaslišanja hčerke, tudi v izvršilnem postopku, v tem primeru pogojuje že sama narava obveznosti. Zaslišanje mladoletne hčerke v zvezi z omogočanjem stikov z očetom, ki so predmet izvršbe, je po mnenju sodišča tudi v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, po kateri države podpisnice te konvencije jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izražanjih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok možnost zaslišanja v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili zakonodaje te države (12. člen).

Upravni organ bo lahko šele po zaslišanju mladoletne hčere v tem izvršilnem postopku ugotovil, ali je tožnica izpolnila obveznosti iz izvršljive odločbe.

Sodišče je na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, saj je že na podlagi izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Sodišče je tožnici priznalo stroške s sestavo tožbe, sodne takse, materialnih stroškov in davka na dodano vrednost.