Jedro

Po določilu čl. 186 ZOR prično teči zamudne obresti od trenutka, ko postane odškodninska obveznost čista. Ta trenutek je lahko različen od dneva nastanka škode.

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 729.674,35 SIT skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.7.2002 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti nastalo škodo na osebnem vozilu, ki je bilo poškodovano v prometni nezgodi dne 15.1.1996 v prisojenem znesku zmanjšanim za 10 % soprispevek. Ta del sodbe sodišča prve stopnje se pritožbeno ne izpodbija. Zato je zaključilo, da je ta znesek tožena stranka dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2002 dalje do plačila.

Zoper ta del sodbe, torej glede teka zakonskih zamudnih obresti, to je v zavrnilnem delu za tek zamudnih obresti od 16.1.1996 dalje pa do 6.7.2003 s katerim je tožbeni zahtevek bil zavrnjen, pa je podala pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti določila ZOR, ki se nanašajo na povrnitev gmotne škode in popolno odškodnino, kar pa je posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotnega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik škode ni odpravljal in ni imel stroškov za popravila. Po mnenju pritožbe je imel tožnik na dan škodnega dogodka vozilo v vrednost 12.426,43 DEM, po nezgodi pa mu je vrednost tega vozila padla in je znašala le še 4.500,00 DEM, za kolikor je lahko tožnik tudi vozilo prodal na trgu. Zaradi te nezgode se je njegovo premoženje na dan 15.1.1996 zmanjšalo najmanj za po izvedencu ugotovljeno višino škode 607.539,57 SIT. Tožena stranka bi morala tožniku izplačati škodo v razumnem roku in bi s tem tožnik dejansko dobil popolno odškodnino. Ker pa je tožena stranka neutemeljeno zavračala izplačilo je s tem povzročila, da tožnik v času med nezgodo in prisojeno odškodnino dejansko ni mogel razpolagati s tistim delom premoženja ki ga je predstavljala razlika med vrednostjo nepoškodovanega vozila in vrednostjo poškodovanega vozila, saj je bil prisiljen poškodovano vozilo prodati, ker mu zavarovalnica ni hotela izplačati odškodnine, da bi vozilo lahko popravil. S tem je nastopilo enako prikrajšanje kot bi nastopilo, če bi vložil svoja denarna sredstva v popravilo vozila, ki jih pač seveda ni imel. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava zlasti čl. 190 ZOR zahtevku tožnika z plačilo zamudnih obresti ugoditi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po dol. čl. 340 ZPP je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oz. če ga ni ugotovilo. Katerih odločilnih dejstev v zvezi s prisojo teka zakonskih zamudnih obresti sodišče prve stopnje ni ugotovilo, iz pritožbenih razlogov ni razvidno. Po zaključku sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje potrebno, da je lahko sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Obrazložitev sodišča prve stopnje v II. odstavku na 4. strani sodbe je povsem korektna in tudi pravilna. Ugotavlja pa dejansko stanje v zvezi z uporabo roka od kdaj naprej teko zakonske zamudne obresti od premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je njegovo vozilo tožnika bilo poškodovano kot totalka in ga je po nezgodi prodal. Vzpostavitev prejšnjega stanja tako ni več mogoča. Sodišče je zato moralo ugotoviti vrednost vozila s pomočjo izvedenca oz. cenilca. Takšno vrednost je ugotovilo na dan 7.7.2002. Tega dne je po zaključku sodišča prve stopnje bila v denarju opredeljena toženkina obveznost. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnik škode ni odpravljal in tudi ni imel stroškov za popravilo. Zato je štelo, da od tu naprej tako zakonske zamudne obresti, saj je višina škode dejansko znana šele s tem trenutkom. Tako iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da ob nastanku škodnega dogodka odškodninska obveznost tožene stranke še ni bila čista. Njeno višino škode v denarju je bilo treba šele ugotoviti. To pa je bilo ugotoviti šele po tem, ko so bile ugotovljene vse škodne posledice. Do teh ugotovitev pa stranka še ne zaide v zamudo.

Tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po določbi čl. 341 ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana takrat, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti ali če jih je uporabilo ne pravilno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nastalo škodo in njeno ugotovitvijo višine pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo čl. 186 v času nastanka škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Po tej določbi se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnik škode ni odpravljal in ni imel stroškov za popravilo. Zato je štelo, da je terjatev zapadla s trenutkom, ko je sodišče ugotovilo višino nastale škode in od takrat naprej je tožena stranka dejansko odškodninsko zavezana za plačilo odškodnine tožeči stranki. Tožeča stranka namreč škode ni reparirala, ni opravila rešilnega kupa ali storila kaj drugega, da bi sama odpravila škodljivo posledico in bi s tem bila upravičena do teka zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je tožeča stranka sama uporabila svoja denarna sredstva. Ne držijo namreč pritožbene trditve tožeče stranke, da je tožena stranka ves čas razpolagala s sredstvi tožnika. Sredstva tožnika niso prešla v premoženje tožene stranke. Tožena stranka je dolžna izplačati odškodnino iz naslova pogodbene obveznosti, katero je imela sklenjeno z povzročiteljem prometne nezgode. Tako s premoženjem tožeče stranke v nobenem primeru ni razpolagala. Pravilen je torej rok za določitev teka zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene čiste dospelosti terjatve. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo tudi čl. 190 ZOR po katerem mora toženka izplačati tožniku ustrezno vsoto kot odškodnino. Po določbi II. odst. 189. čl. ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen, če zakone ne odreja kaj drugega. Tako bi dejansko v konkretnem primeru glede na to, da tožeča stranka svoje škode ni reparirala bilo mogoče odločati celo o odškodnini po cenah ob izdaji sodne odločbe. Vendar pa določba čl. 186 ZOR določa, da se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode in sodišče prve stopnje je ta nastanek škode opredelilo kot datum 7.7.2002 in od tu dalje teko zakonske zamudne obresti po dol. I. odst. 277. čl. ZOR.

Sodišče druge stopnje je tako ob uporabi določb čl. 353 ZPP s sodbo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Sodišču prve stopnje se namreč niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP).