Jedro

Obdolženčeva pravica do prevoda listin in izjav, ki so podlaga za odločanje v kazenskem postopku, ne sega tako daleč, da je potrebno prevesti vse pisne dokaze ali uradno dokumentacijo, ki je v spisu, ne glede na njihovo relevantnost.

Izrek

Zahteva obsojenega R.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega R.L. s sodbo z dne 7.2.2001 spoznalo za krivega pod tč. I/1/a, b, c in č nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, pod tč. I/2/a in b nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ in pod tč. I/3 kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu po 2. odstavku 217. člena KZ določilo kazen dve leti zapora, za drugo na podlagi zakonske določbe eno leto in šest mesecev zapora, za tretje po 2. odstavku 253. člena KZ tri mesece zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo (pravilno bi bilo izreklo) enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovani L.D. priznalo premoženjskopravni zahtevek v znesku 7.207.026,10, oškodovanemu H.C. v znesku 6.190.074,00 SIT in oškodovani B.C. v znesku 440.999,00 SIT, vsem s pripadajočimi obrestmi do dneva plačila. Oškodovani L.D. in H.C. je s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Pod tč. II pa je po 1. odstavku (pravilno bi bilo po 1. točki) 357. člena ZKP zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ, o stroških pa na podlagi 1. odstavka 96. člena odločilo, da tisti iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in nagrada njegovega zagovornika nastali v zvezi z zavrnilnim delom sodbe bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je z v uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega R.L. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni R.L. zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče v postopku ravnalo v nasprotju s 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki med pravnimi jamstvi vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Poudarja, da je sodišče storilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, mu kršilo pravico do obrambe in s tem storilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP, saj da je ravnalo tudi v nasprotju s 7. in 8. členom, 40. členom, 329. členom in očitno tudi s 1. odstavkom 378. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, tudi v povezavi s 327. (očitno mišljeno 427.) členom ZKP, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu) sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 2.3.2006, opr. št. I Ips 39/2006, zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, vloženo zoper isto pravnomočno sodbo.

Obsojenec v zahtevi navaja, da mu je bila odvzeta pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj se do listin, ki jih je predložil in se nanje skliceval v zagovoru na glavni obravnavi dne 15. in 18.10.1999, prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo, enako napako pa da je storilo tudi sodišče druge stopnje. Poudarja, da je sodišče te listine neoštevilčene in nepopisane označilo pod zaporedno številko (B) 3 in navedlo le, kdaj jih je v spis predložil. Po mnenju vložnika gre za listine, ki potrjujejo njegove navedbe o vračilu denarja strankam, „za katere“ je bil obsojen, za dopis B. S., iz katerega je razvidno, da plačila v tujino niso mogoča, ker tuje banke nezakonito poslujejo in za specifikacijo stroškov P. P. „in drugo“. Po vložnikovem videnju je zato sodišče v postopku kršilo pravno jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave, storilo bistveni kršitvi iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, prekršilo pa tudi 2. odstavek istega člena. Zaradi kršitev je zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer po stališču vložnika obstaja dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Pritrditi je treba zahtevi, da je v seznamu prilog ... označen le seznam nalogov H. za nakazila v tujino, ostale listine ki jih je obsojenec predložil na glavni obravnavi 15.10.1999 (list. št. 362), pa niso oštevilčene in popisane. Na ta način je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbami 3. in 6. odstavka 225. člena Sodnega reda. Vendar teh kršitev ni mogoče enačiti s kršitvijo pravice do obrambe, ker bi bila ta podana le, če bi se listinski dokazi, do katerih se sodišče ne bi opredelilo, nanašali na pravno relevantna dejstva.

Po 7. odstavku 364. člena ZKP mora sodišče navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem pa mora navesti zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj. Te določbe pa si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče v razlogih sodbe presoditi vse izvedene dokaze, ampak mora to storiti le glede tistih, ki so relevantna za presojo odločilnih dejstev, pomembnih za pravilno uporabo kazenskega materialnega in procesnega zakona. To pa je sodišče v pravnomočni sodbi tudi storilo. Po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi, da presoja, ki jo je storilo, ni logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva.

Vložnik nima prav, ko z navedbami, da se sodba ni opredelila glede dokazne vrednosti obračuna med gospodarskima družbama L. za Z. za obdobje september – december 1993, o vsebini dopisa B. S. z dne 12.8.1993, o specifikaciji stroškov razvidnih iz obsojenčevega računa pri P. P. in da je zato sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Katera dejstva, o katerih bi bilo mogoče sklepati na podlagi vsebine teh listin, bi govorila v prid zatrjevanju v zahtevi, da navedeni listinski dokazi potrjujejo njegov zagovor o vračilu denarja strankam, navedenim pod točko I prvostopenjske sodbe, vložnik ne pove. S sklicevanjem na vsebino dopisa B. S. z dne 12.8.1993, ki ga netočno interpretira (gre le za navodilo bankam, da mora v primerih, ko da nalog za plačilo pravna oseba ali zasebnik, banka zahtevati tudi carinsko deklaracijo, iz katere mora biti razvidno, da je bilo blago carinjeno na leasing), saj iz tega ni razvidno, da plačila v tujino niso „možna“, zahteva ponuja drugačno oceno dejanskega stanja. Katero odločilno in za obsojenca razbremenilno dejstvo naj bi izhajalo iz izpiska z obsojenčevega računa pri P. P., pa zahteva tudi ne pove. Na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Da bi sodišče na glavni obravnavi listinske dokaze, na katere se sklicuje zahteva, ne izvedlo in da tega ni storilo v skladu z določbo 339. člena ZKP, zahteva niti ne zatrjuje. Z navedbo, da bi moralo sodišče dokazom slediti (pa jim ni), vložnik po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je obsojenčev zagovor na glavni obravnavi dne 15. in 18.10.1999 v obrazložitvi sodbe korektno povzelo in tudi natančno obrazložilo, zakaj mu ni sledilo, da pri posredovanju kreditov avstrijske banke L.D., V.L., K.Z., I.S. in B.J. (že ob sklepanju poslov) ni ravnal z goljufivim namenom in si nato zneske, ki jih je banka tem odobrila in so bili izplačani njemu prilastil ter si pridobil protipravno premoženjsko korist v skupnem znesku 7.207.026,10 SIT.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom velja načelo dispozitivnosti in mora zato vložnik kršitve, ki jih uveljavlja, določno obrazložiti, saj jih v nasprotnem ni mogoče preizkusiti.

Trditve v zahtevi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo stori sodišče, če s svojo sodbo predmeta obtožbe ne reši v celoti, obsojeni R.L. ne obrazloži. Utemeljenosti navedbe, ki ostaja na ravni gole trditve, zato ni mogoče preizkusiti.

Zahteva nima prav, ko si prizadeva prikazati, da je sodišče v rednem postopku kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker na glavni obravnavi ni zaslišalo predstavnika oškodovanca H.C., odvetnika A.R. iz L. Točno je, da je zaslišanje te priče predlagal državni tožilec, ne drži pa navedba vložnika, da je tak dokazni predlog podala tudi obramba. V našem kazenskem postopku sicer velja načelo procesne akvizicije, vendar ni mogoče trditi, da je bila obsojenčeva pravica do obrambe kršena, ker sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče pričo A.R. povabilo na glavno obravnavo 15.10.1999, pa ta kljub izkazanemu vabilu nanjo ni pristopil (list. št. 370) pozneje pa dokaza z zaslišanjem te priče ni izvedlo. Odvetnik A.R. je kot zastopnik H.C. z dopisom z dne 25.1.1999 obvestil sodišče, da gospodarska družba premoženjskopravnega zahtevka ne priglaša (list. št. 313). Zastopnik tega oškodovanca poslovodja J.K., pa je na glavni obravnavi 15.10.1999 priglasil premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.196.296,69 ATS (list. št. 374) o katerem je nato sodišče v sodbi tudi odločilo. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da velja v primeru, če obstaja nasprotje med izjavami ali procesnimi dejanji pooblastitelja in njegovega pooblaščenca, izjava oziroma procesno dejanje pooblastitelja. Po 2. odstavku 102. člena ZKP se predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka lahko poda najdalj do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V obravnavani zadevi je bilo tako. Ne drži navedba v zahtevi, da je H. že pred obtožbo umaknil premoženjskopravni zahtevek, saj obvestila zastopnika gospodarske družbe za Slovenijo, da premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ne bodo uveljavljali, ni mogoče razlagati kot umik oziroma odpoved tej pravici v kazenskem postopku. Priča J.K. je bil zaslišan kot zastopnik oškodovanca, zato ne drži niti navedba v zahtevi, da je sodišče odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, ne da bi zaslišalo oškodovanca. Vložniku, ki na tej podlagi uveljavlja kršitev pravic obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena in „predvsem“ 2. odstavka 371. člena ZKP, zato ni mogoče pritrditi.

Tudi ko vložnik posplošeno navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 329. člena ZKP, ko je naprej zaslišalo priče in šele nato oškodovance, teh očitkov ne konkretizira in jih zato ni mogoče preizkusiti. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik zatrjevane kršitve obrazložiti. Te kršitve vložnik v izrednem pravnem sredstvu ni utemeljil. Sicer pa je v obravnavani zadevi na bolj konkretizirane obsojenčeve navedbe, s katerimi je izpodbijal zakonitost vrstnega reda izvajanja dokazov na glavni obravnavi, podrobno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče (drugi odstavek na 4. strani sodbe).

Obsojenemu R.L. ni mogoče pritrditi, tudi ko uveljavlja kršitev pravic obrambe in s tem določbe 2. odstavka 371. člena ZKP, ker ga sodišče druge stopnje ni obvestilo o svoji seji, čeprav je to zahteval že štiri leta preden je bila ta opravljena. Uveljavljano kršitev utemeljuje tudi z navedbami, da ga je sodišče prve stopnje poučilo le o pravici do pritožbe, ne pa tudi o tem, da ima pravico zahtevati navzočnosti na seji pred drugostopenjskim sodiščem.

Po 1. odstavku 378. člena ZKP se o seji pritožbenega sodišča obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Glede na tako zakonsko besedilo mora sodišče druge stopnje višjega državnega tožilca vselej obvestiti o svoji seji, ko je bila sodba izdana na podlagi obtožnice državnega tožilca, ostale procesne subjekte, tudi obsojenca in njegovega zagovornika pa le, če je kateri od njih to zahteval v pritožbi oziroma odgovoru nanjo. Višji državni tožilec je sicer stranka v postopku pred sodiščem druge stopnje, vendar kot varuh zakonitosti lahko vloži pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne le v škodo, ampak tudi v obsojenčevo korist glede na določbo 3. odstavka 420. člena ZKP ter lahko tako izredno pravno sredstvo vloži zaradi vsake kršitve zakona. Obtoženčeva pravica, da se udeleži seje pritožbenega sodišča je zvezana z dolžnostjo, da tako navzočnost zahteva v roku, predpisanem v zakonu. Obsojenec take zahteve ni podal, njegov zagovornik tega ni storil v pritožbi, ampak pozneje in zato prepozno. Glede na zakonsko ureditev zato sodišče druge stopnje ni prekršilo navedene določbe, ker ga (ju) o svoji seji ni obvestilo.

Že v sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika zoper isto pravnomočno sodbo, je Vrhovno sodišče zapisalo, da je po 14. členu ZKP sodišče dolžno poučiti obdolženca ali drugega udeleženca v postopku, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, in o posledicah, če bi dejanje opustil. V procesnih določbah ni nikjer izrecno določeno, da bi moralo sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe obdolženca poučiti, da ima pravico po 1. odstavku 378. člena ZKP zahtevati navzočnost na seji pritožbenega senata. Obsojenec se je v postopku branil s pomočjo zagovornika, torej pravnega strokovnjaka, ki mu je znano, da je navzočnost na pritožbeni seji (praviloma) vezana na pravočasno vloženo zahtevo, da ga(ju) pritožbeno sodišče o njej obvesti. Zato obsojenec s sklicevanjem na to, da ga sodišče kot neuko stranko ni poučilo o pravicah v postopku, zakonitosti sodbe sodišča druge stopnje ne more izpodbiti.

Zahteva tudi ni utemeljena, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, naj bi o glavni stvari pred sodiščem prve stopnje odločala sodnica, ki bi morala biti po 6. točki 39. člena, zaradi sodelovanja „v finančnem inženiringu“ izločena. Poudarja, da je predsednica senata ravnala v nasprotju z določbo 40. člena ZKP, saj bi morala ugotoviti, da je podan navedeni izločitveni razlog, ter prenehati z vsakim delom na zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, da odloči o njeni izločitvi.

Vložnik ne more izpodbijati zakonitosti sodbe s sklicevanjem na določbo 40. člena ZKP, saj ta ureja postopek, ko sodnik sam ugotovi, da je pri njem podan kateri od izključitvenih ali odklonitvenih razlogov, zaradi katerih v konkretni zadevi ne sme opravljati sodniške dolžnosti. Stranki pa imata na voljo zahtevo za izločitev sodnika, ki jo lahko uveljavita v skladu z določbami 41. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika, obrazložilo, da zoper predsednico prvostopenjskega senata ni bil podan odklonitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, ki ga je obramba uveljavljala s trditvami na to, da si je sodnica na sivem trgu od gospodarske družbe P., ki je hkrati tudi upnik družbe A.I., katere edini ustanovitelj in direktor je obsojenec, izposodila denar in se na te razloge sklicuje tudi v tej sodbi.

Zahteva je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in po 2. odstavku iste določbe, v povezavi s 7. in 8. členom ZKP. Vložnik poudarja, da so bili vsi dokumenti, kreditne pogodbe v nemškem jeziku, sodišče pa je zahtevo obrambe z dne 3.3.2000, da listine prevede v slovenski jezik, zavrnilo z obrazložitvijo, da postopek teče v slovenskem jeziku in da dokumente „itak“ vsi razumejo. Takemu gledanju je sledilo tudi drugostopenjsko sodišče in očitke, da je bila obsojencu kršena pravica do uporabe svojega jezika v postopku, zavrnilo s sklicevanjem na domnevo, da obsojenec pozna nemški jezik, ker se je gibal v poslovnih krogih, v katerih je jezik komuniciranja nemščina.

Vsebinsko enake, le nekoliko bolj konkretizirane očitke je Vrhovno sodišče zavrnilo, ko je odločalo o zahtevi obsojenčevega zagovornika zoper isto sodbo. Obsojencu ni bila kratena pravica do uporabe svojega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini. V primeru, da listine, na podlagi katerih je sodišče ugotavljalo odločilna dejstva, ne bi bile prevedene v slovenski jezik, bi se utegnilo postaviti vprašanje njihove dokazne vrednosti oziroma kako se je sodišče seznanilo z njihovo vsebino, pa tudi ali bi bila s tem obsojencu onemogočeno učinkovito se braniti pred očitki obtožbe oziroma ali bi šlo za (tako) kršitev pravic obrambe, ki bi vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe (kršitev sta obsojenec in njegov zagovornik uveljavljala že v pritožbah). V kazenskem postopku je treba prevesti listine in izjave, ki so podlaga za odločanje v kazenskem postopku zoper obdolženca in mu omogočiti, da se z njimi seznani v svojem jeziku, kolikor je to potrebno za učinkovito udejanjanje obtoženčeve pravice do poštenega sojenja. Ta pravica pa ne sega tako daleč, da bi jo bilo mogoče razlagati tako, da je potrebno prevesti vse pisne dokaze ali uradno dokumentacijo, ki je v spisu, ne glede na njihovo relevantnost. Obsojenec je dne 3.3.2000 (list. št. 513) predlagal preložitev glavne obravnave zaradi prevoda pogodb z avstrijskimi leasing hišami iz nemškega v slovenski jezik. Navajal je, da teh pogodb „pravno“ ne razume in da ne ve, ali gre za leasing pogodbe ali navadne kreditne pogodbe.

Višje sodišče je v obrazložitvi, s katero je zavrnilo očitek enake kršitve, kot jo uveljavlja vložnik v zahtevi, navedlo, da so bile po podatkih v spisu prevedene v slovenski jezik vse tiste listine, ki pojasnjujejo odločilna dejstva, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče „gradilo“ obsodilno sodbo. Pojasnilo je, da so v spisu v prilogah (B7) nahaja prevod obrazca pogodbe H. v slovenskem jeziku in da so pogodbe, ki so jih leasingojemalci sklenili s to banko, tipske. Tudi pogodba med V. L. in B.L. je bila prevedena iz nemškega v slovenski jezik (list. št. 554-564), na kar se sklicuje tudi višje sodišče (prvi odstavek na osmi strani). Glede na to, da so bile te pogodbe tipske, pogodb z ostalimi tremi leasingojemalci, navedenimi pod tč. I prvostopenjske sodbe, ni bilo treba še posebej prevajati. Sicer pa je sodišče dejansko stanje ugotovilo ne le na tej podlagi, pač tudi ob upoštevanju izpovedb prič, pri čemer so izpovedbe prič, zaslišanih v nemškem jeziku, prevedene v slovenščino, prav tako tudi vsebina čekov, iz katerih je razvidno, da je obsojenec prejel denar za osebe, naštete v točkah I/1/a,b,c in č sodbe sodišča prve stopnje. Obtoženec v zahtevi ne navaja niti ene listine, na katero je sodišče oprlo sodbo, ki ni bila prevedena iz nemškega v slovenski jezik in s tega vidika zatrjevane kršitve pravice do obrambe ne obrazloži. Četudi argument, da se je obsojenec gibal v poslovnih krogih v Republiki Avstriji in da brez dvoma nemško razume, ki ga v utemeljitvi zavrnitve pritožbe navaja sodišče druge stopnje, s pravnega vidika brez vsake težnje, pa presoja naštetih okoliščin pokaže, da v zahtevi zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do uporabe svojega jezika in na tej podlagi kršitev pravic obrambe, ni podana. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa vložnik tudi ne obrazloži. V določbi 427. člena ZKP je podlaga, ki omogoča Vrhovnemu sodišču razveljavitev pravnomočne odločbe v primerih, ko se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je to izredno pravno sredstvo vloženo. Ne morejo pa s sklicevanjem na to določbo pravnomočne odločbe izpodbijati upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, saj bi to pomenilo, da je skozi stranska vrata mogoče zahtevo vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni R.L., niso podane, vložil pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.L. po 98. a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa, in da je šlo za razmeroma zahtevno zadevo. Povprečnina je nižja, kot sodbi s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo enako izredno pravno sredstvo obsojenčevega zagovornika, ker je pri vplivu zamotanosti zadeve na višino določene povprečnine upoštevalo le tiste kršitve, ki jih je uveljavljal obsojenec, niso pa bile izrecno zatrjevane v zahtevi njegovega zagovornika.

Vložnik je Vrhovnemu sodišču predlagal naj po 4. odstavku 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu, vendar glede na vsebino zahteve za tako odločitev ni bilo podlage.