Jedro

Revizija je dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (2. odst. 389. čl. ZPP). Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (2. odst. 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta je potrebna zaradi določbe 382. čl. ZPP. Po 3. odst. tega člena namreč ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik ne ravna tako, nima pravice do revizije (pravno mnenje občne seje VSS, Poročilo VSS 2/93, str. 12).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku izročiti 200 kg koruze, 200 kg ovsa, 2400 kg sena, vrtnine za eno družino za eno leto, popraviti ograjo na tožnikovem vrtu ter plačati denarno protivrednost 30 l hruškovega žganja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, potem ko je ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji med drugim zatrjuje, da je revizija dovoljena, ker je potrebno vrednost spornega predmeta v konkretnem primeru ugotavljati s seštevanjem navedenih vrednosti, kot to določa 1. odst. 37. čl. ZPP. Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je 13.5.1991 vložila tožbo, v kateri je zatrjevala, da je živina, ki se je pasla na zemljišču, ki ga je toženi stranki dal v zakup tožnik, na sosednjih tožnikovih zemljiščih povzročila škodo. Zahtevala je povrnitev te škode v naravi. V tožbi je navedla, da je vrednost spornega predmeta 2000,00 din (sedaj 2000,00 SIT). Tožbo je na glavni obravnavi dne 12.9.1991 spremenila. Zahtevala je še, da se ugotovi, da je zaradi neplačila zakupnine 1.4.1991 prenehala zakupna pogodba za zemljišče, iz katerega je uhajala živina na tožnikove parcele. Vrednost spornega predmeta je označila z zneskom 8000,00 din (sedaj 8000,00 SIT). Poleg tega je na isti glavni obravnavi zahtevala še izročitev 6000,00 kg sena, ker je tožena stranka kljub odpovedi zakupne pogodbe pokosila zakupljeno zemljišče. Pravdnega interesa za ta zahtevek tožeča stranka ni navedla.

Tako povzete tožbene trditve ne dajejo opore za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta po 1. odst. 37. čl. ZPP. Tožbena zahtevka, pri katerih je vrednost spornega predmeta označena, imata različno dejansko in pravno podlago. Zato sta za presojo dovoljenosti revizije relevantni označeni vrednosti vsakega posameznega zahtevka (2. odst. 37. čl. ZPP), t.j. 2000,00 SIT oz. 8000,00 SIT. Ne ena ne druga pa ne zadostujeta za pravico do revizije. Upoštevaje prehodne določbe novele ZPP iz leta 1992 (Ur.l. RS 55/92) je izhodišče za presojo dovoljenosti revizije v konkretnem primeru v spremenjenem 3. odst. 382. čl. ZPP, ki je veljal ob vložitvi oz. spremembi tožbe, kot je to določeno v 2. odst. 40. čl. ZPP. Upoštevati je tedaj potrebno novelo ZPP, ki je začela veljati 21.4.1990 (Ur.l. SFRJ 20/90) in ki je kot mejno vrednost spornega predmeta, ki zadostuje za dovoljenost revizije določala znesek, ki presega 8000,00 SIT. Revizija proti pravnomočni zavrnitvi zahtevkov, pri katerih je vrednost spornega predmeta označena, tedaj ni dovoljena.

Prav tako pa ni dovoljena revizija proti pravnomočni zavrnitvi zahtevka za izročitev 6000 kg sena, pri katerem tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni označila, čeprav bi to glede na naravo zahtevka morala storiti (2. odst. 186. čl. ZPP).

Revizija je dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (2. odst. 389. čl. ZPP). Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (2. odst. 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta je potrebna zaradi določbe 382. čl. ZPP. Po 3. odst. tega člena namreč ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik ne ravna tako, nima pravice do revizije (pravno mnenje občne seje VSS, Poročilo VSS 2/93, str. 12).

O reviziji je revizijsko sodišče zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 389. čl. in 392. čl. ZPP).