Jedro

Tožba, sprožena po 26. členu ZUS v stvari, za katero se po zakonu uvede postopek samo po uradni dolžnosti, se zavrže po 3. točki 1. odstavka 30. člena ZUS, ker v takem primeru ni podan molk upravnega organa, saj stranka v tem primeru ni izkazala pravnega interesa in zato tudi nima nobenega pravnega zahtevka, o katerem bi moral organ odločiti v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

V tožbi, s katero je sprožil upravni spor, navaja tožnik, da je pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev (Agencija) vložil zahtevo, da Agencija izda v skladu z določbo 1. točke 36. člena zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP) odredbo, s katero bi izdajatelju delnic naložila, da odpravi v vlogi navedene pomanjkljivosti. Agencija je dne 30.1.1995 na vlogo odgovorila z dopisom. Ker tožnik kljub večkratnim zahtevam od Agencije ni uspel dobiti pisnega akta na svojo vlogo, predlaga, da sodišče Agenciji naloži, da izda tožniku ustrezen upravni akt. Tožba se zavrže. Iz same vsebine tožbe je sodišče ugotovilo, da v tem primeru tožnik od navedenega organa nima pravne podlage zahtevati izdaje odredbe o odpravi nepravilnosti v postopku javne ponudbe oziroma prodaje delnic po 36. členu zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 6/94). Po 35. členu tega zakona je Agencija za trg vrednostnih papirjev med drugim pooblaščena tudi za opravljanje nadzora nad izvajanjem javne ponudbe oziroma prodaje delnic. Ta nadzor opravljajo njeni inšpekcijski organi po uradni dolžnosti.

Če drži tožnikova tožbena navedba, da je s svojo vlogo zahteval od Agencije, da izda navedeno odredbo po 36. členu zakona, je glede na naravo stvari, v tem primeru, to vlogo šteti le za opozorilo organu, da vlogo preuči in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloči o izdaji odredbe o odpravi nepravilnosti, če je do teh v postopku res prišlo. Vsekakor pa Agencija na opozorilo ni dolžna izdati odredbe. Ker se ta izda po uradni dolžnosti, tožnik v tem primeru ni stranka v postopku, saj organ ne odloča o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi neposredni, na zakon oprti osebni koristi (12. člen ZUS). V tem primeru ima sicer tožnik lahko dejanski interes za izdajo odredbe, vendar ker ni izkazan tudi pravni interes, se njegova zahteva za uvedbo upravnega postopka, šteje lahko le kot podlaga za morebitno pobudo pristojnemu organu, da uvede postopek po uradni dolžnosti. Glede na navedeno, tožnik tudi nima nobenega pravnega zahtevka, o katerem bi moral organ, v tem primeru Agencija, odločiti v upravnem postopku, posledično pa to tudi pomeni, da v takem primeru tudi ni podan molk upravnega organa. Če misli tožnik, da je zaradi nepravilnosti v postopku javne ponudbe oziroma prodaje delnic, prizadet v kaki svoji zasebni pravici, potem lahko uveljavlja zaščito te pravice pri sodišču splošne pristojnosti.

Ker je tožnik sprožil upravni spor po 26. členu ZUS v stvari, za katero se po zakonu uvede postopek samo po uradni dolžnosti, in bi se tako akt sploh ne nanašal na tožnika, je sodišče moralo tožbo zavreči po 3. točki 1. odstavka 30. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).