Jedro

Pravica obdolženca navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP) ter pravica strank, da smejo do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in priskrbijo novi dokazi, kot tudi ustavna pravica vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije) niso absolutne.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne... S.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, mu izreklo kazen deset let zapora in vanjo vštelo čas, prebit v priporu. Po 1. odstavku 69. člena KZ je sodišče obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, to je pištole znamke Simons & Suhl model Luger, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

Pritožbe državne tožilke, obtoženega S.F. in njegovega zagovornika je VS v Ljubljani sodbo z dne... zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca, odvetnik M.S. iz LJ, je dne... zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 2. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ter 3. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlagal, da VS RS izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje in da opravi preizkus v smislu 427. člena ZKP. Uveljavljane razloge in predlog zahteve vložnik utemeljuje z oceno, da izpodbijana sodba nima prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so le ti nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da sodba nima razlogov o naprotjih, ki se pojavljajo v izvedenskih mnenjih. Po mnenju vložnika je kršena tudi ustavna pravica obdolženca do izvajanja dokazov, ki so mu v korist, saj je sodišče zavrnilo dokazne predloge obdolženca glede prič, ki bi lahko pojasnile medsebojno razmerje med obdolžencem in oškodovanko, predvsem ker je zavrnilo dokaz za zaslišanje priče S.P.. Na podlagi izpovedbe slednjega bi po oceni obrambe sodišče lahko ugotavljalo v katerem časovnem obdobju je obdolženec zaužil večji del alkoholne pijače, to pa bi omogočilo natančnejšo oceno njegovega stanja v času storitve dejanja. Z zaslišanjem priče P. bi torej sodišče lahko dobilo podatke, ki bi lahko pokazali na bistveno zmanjšano prištevnost obdolženca. Po oceni obrambe je bila kršena ustavna pravica obdolženca iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavka 17. člena ZKP tudi z zavrnitvijo predloga za postavitev dodatnega izvedenca. Po navedbah vložnika zahteve sodišče ni zavzelo stališča do odločilnih dejstev, kako je lahko izvedenec psihiater ob zaslišanju na glavni obravnavi navedel, da je pri pisanju pisnega izvedenskega dela imel na razpolago kvantitativno analizo vsebnosti zdravila v krvi obdolženca, čeprav je bila ta narejena šele kasneje po nalogu sodišča, prav tako pa tudi ni zavzelo stališča do prvotnih izjav izvedenca, da se zdravilo Lexaurin predpisuje po enkrat dnevno, kar je v nasprotju z navodili za uporabo tega zdravila in strokovno literaturo, ki je bila predložena sodišču. Vložnik nadalje povzema ugotovitve in mnenje sodnega izvedenca psihiatra dr. L. ter sodne izvedenke G.K. in opozarja na nasprotja oziroma na razlike med ugotovitvami obeh izvedencev in njunimi mnenji, predvsem pa graja sodišče, ker v zvezi s temi nejasnostmi dejanskega stanja ni razčistilo oziroma o tem zavzelo svojega stališča oziroma v dvomu odločilo v korist obdolženca, to je ugotovilo, da je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. je v odgovoru, danim v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem mnenju zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ne predstavlja kršitve ustavne pravice obdolženca do izvajanja dokazov, ki so mu v korist in nadalje ocenjuje, da se z zahtevo uveljavlja razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče v sodbi dovolj izčrpno navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom obrambe. Trditev zahteve, da je obsojenec storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti prav tako predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zavrnitev predloga obtoženca za zaslišanje prič U.M., D.D., J. B., N.D., J.D. ter A. in D.B. je prvostopno sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da navedene priče niso bile navzoče pri dogodku, ki je bil predmet obtožbe in tako o obravnavani zadevi ne bi mogle povedati ničesar. Nadalje je sodišče ocenilo, da za ugotavljanje, kakšen je bil odnos med obdolžencem in oškodovanko, ni potrebno dodatno zasliševanje prič glede na to, da so bile s tem v zvezi na prvi glavni obravnavi dne... zaslišane priče, ki so ta odnos osvetlile.

Predlog za zaslišanje priče S.P., ki je nekaj pred obravnavanim dogodkom prišel k S.F., pri katerem je bila takrat že oškodovanka, je sodišče prve stopnje zavrnilo prav tako zato, ker ni bil navzoč pri obravnavanem dogodku, sodišče druge stopnje pa je pritožbeni ugovor v zvezi s tem zavrnilo s sklicevanjem na izjavo obdolženca, po kateri je večino alkohola popil po obisku soseda S.P..

Pravica obdolženca navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP) ter pravica strank, da smejo do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in priskrbijo novi dokazi, kot tudi ustavna pravica vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije) niso absolutne, kot tudi ne more biti upoštevano kot absolutno načelo materialne resnice, izraženo v 2. odstavku 17. člena ZKP, na katerega se izrecno sklicuje vložnik zahteve. Sodišče je dolžno ugotoviti pravno relevantna dejstva za svojo odločitev. Obtoženec ima tako pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, če se z njimi dokazuje pravno relevantna dejstva ali okoliščine. Pri tem mora biti izkazana vsaj verjetnost, da bo s takšnimi dokazi moč ugotoviti obstoj ali neobstoj odločilnih dejstev. Dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo (2. odstavek 329. člena ZKP), sodišče torej sme predlog za izvedbo dokazov, za katere oceni, da niso v zvezi s predmetom dokazovanja (odločilna oziroma pravno relevantna dejstva) ali dokazne predloge, za katere ni izkazana verjetnost, da bi bilo z njimi moč dokazati takšna dejstva, zavrniti (2. odstavek 343. člena v zvezi s 3. in 4. odstavkom 299. člena ZKP).

V obravnavani zadevi odločitev sodišča prve in druge stopnje o zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov temelji na oceni (ki predstavlja dejansko stanje), da je bilo vprašanje, kakšni so bili odnosi med obtožencem in oškodovanko dovolj razjasnjeni in na ugotovitvi, da na podlagi izpovedbe priče S.P. ne bi bilo moč ugotavljati, kakšna je bila alkoholiziranost obtoženca glede na to, da je slednji večino alkoholne pijače zaužil po srečanju s Podržajem. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov zato ne predstavlja kršitve določbe kazenskega postopka, ki jo uveljavlja vložnik, to je drugega odstavka 17. člena ZKP, prav tako pa tudi ne ustavne pravice iz 3. alinee 29. člena Ustave.

V zvezi z vprašanjem pravilnosti ugotovitev in mnenja izvedenca dr. L. na podlagi katerega je sodišče ugotavljalo obtoženčevo prištevnost, vložnik izjavo izvedenca psihiatra ob zaslišanju na glavni obravnavi, da je pri pisanju izvedenskega "dela" (verjetno mnenja) imel na razpolago kvantitativno analizo vsebnosti zdravila v krvi obdolženca, napačno kvalificira kot odločilno dejstvo, enako tudi "prvotno izjavo izvedenca, ki je v začetku navedel, da se prav to zdravilo predpisuje po enkrat dnevno, kar je v nasprotju z navodili za uporabo taistega zdravila in strokovno literaturo, ki je bila tudi predložena sodišču". Odločilna oziroma pravna relevantna dejstva so tista dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega predpisa v določeni kazenski zadevi.

Vprašanja, kdaj je bila narejena kvantitativna analiza vsebnosti zdravila v krvi obtoženca oziroma različne ugotovitve v zvezi s tem vprašanjem ne predstavljajo odločilnega dejstva oziroma nasprotje med odločilnimi dejstvi, enako velja za vprašanje doziranja določenega zdravila, kot ga določa doktrina. Nasprotja oziroma nasprotujoče si ugotovitve v zvezi s tem vprašanjem so vprašanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, nasprotja med izvedenskimi mnenji pa razčiščuje sodišče na glavni obravnavi. Sicer pa tudi navajanje vložnika v zvezi z vprašanjem vsebnosti zdravila v krvi obtoženca ni točno. V mnenju izvedenca na 4. strani se navaja, da je v urinu S.F. bila le sled bromazepana (mnenje z dne...), iz dopisa dr.

L. z dne... pa izhaja, da predlaga preiskovalnemu sodniku, da odredi, naj se opravi usmerjena kvantitativna toksikološka analiza za ugotovitev koncentracije bromazepana in njegovih metabolitov v telesnih tekočinah. Izvedenec dr. J.L. je svoje mnenje prav v zvezi s kasneje opravljeno toksikološko analizo na glavni obravnavi dne... spremenil in spremembo tudi utemeljil. Navedena vprašanja so vprašanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče ugotavljalo tudi s pomočjo izvedencev, pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa ni predmet postopka na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izključno vprašanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja načenja vložnik zahteve v zvezi z vprašanjem ugotovljene količine alkohola v krvi obtoženca v času storitve kaznivega dejanja. Očitane pomankljivosti sodbe oziroma mnenja izvedenca dr. L., češ da ni sprejemljivo pojasnil, zakaj ne sprejema možnosti, da je imel obtoženec v krvi 2,3 g/kg alkohola, da njegova pojasnila, zakaj takšne (tudi po pojasnilu izvedenke G.K. malo verjetne) možnosti ni upošteval, niso prepričljiva, vložnik izvaja iz svojih dejanskih zaključkov oziroma iz svoje interpretacije ugotovitev izvedenke G.K.. Na ta način vložnik zahteve tudi tu v bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja na ta način, da dejanska vprašanja skuša prikazati kot pravna, to je kot nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih oziroma z zatrjevanjem, "da sodišče ni navedlo vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih".

V nasprotju s trditvami vložnika zahteve je potrebno ugotoviti, da se tako prvo kot drugostopna sodba natančno ukvarjata z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, posebej pri tem pa še prav z ugotavljanjem stopnje njegove alkoholiziranosti in koncentracije bromazepana v krvi ter učinka obojega na obtoženčevo zmožnost razumevanja in obvladovanja svojih ravnanj. Iz razlogov obeh sodb je tudi razvidno, da med ugotovitvami in mnenji izvedenke G.K. in J. dr. L. ni izključujoče razlike. Izvedenka G.K. na podlagi svojih izračunov dopušča maksimalno možno koncentracijo alkohola v obtoženčevi krvi v času dogodka do 2,3 g/kg, pri čemer šteje kot bolj verjetno koncentracijo od 1,66 do 1,88 g/kg. To mnenje je podano izključno na podlagi toksikološke analize, medtem ko dr. L. pri svojem mnenju upošteva tudi vedenje obtoženca, kakršno je bilo ugotovljeno ob storitvi kaznivega dejanja ter po njem (odvzem krvi in urina). Ne gre torej za nasprotujoče si dokaze, ki bi zahtevali ponovljeno dokazovanje z istimi ali drugimi izvedenci (257. člen ZKP). Končno dokazna ocena v zvezi z vprašanji, ki jih je bilo potrebno reševati s pomočjo izvedencev, ki imajo potrebno strokovno znanje, pa je v rokah sodišča. V obravnavanem primeru je ta opravljena korektno in ni v nasprotju z ugotovitvami izvedencev. Iz tega razloga se tudi ne postavlja dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena z izpodbijano sodbo.

Na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje v svoji zahtevi oziroma, da z zahtevo v navedenem delu uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.