Jedro

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine preživnine pravilno upoštevalo tako potrebe otroka, kot tudi zmožnosti obeh staršev. Kljub temu, da ima tožnica nekoliko boljšo plačo (približno 15.000,00 SIT več), je pravilno ovrednotilo tožničino vsakodnevno skrb za mladoletnega sina in določilo da vsaka od pravdnih strank za preživljanje prispeva polovico. Na višino preživnine ne vpliva dejstvo, da drugi sin pravdnih strank, ki je polnoleten, živi skupaj s tožencem. Starši so namreč v skladu z določbo 1. odstavka 123. člena ZZZDR dolžni preživljati svoje otroke po polnoletnosti le, če se ti redno šolajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama; dodelilo mladoletnega sina pravdnih strank v vzgojo in varstvo tožeči stranki ter naložilo tožencu, da je dolžan plačevati preživnino za čas od 1. 5. 1999 dalje v znesku 30.000,00 SIT mesečno, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče -prve stopnje zavrnilo. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške ter da se zavrne predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper tretjo točko sodbe sodišča prve stopnje (to je glede odločitve o višini preživnine) se pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je preživnina določena previsoko in da je ne more plačevati, ne da bi bila pri tem ogrožena njegova eksistenca. V nadaljevanju navaja, da tožnica več kot dve leti ni k stroškom bivanja prispevala ničesar, toženec pa je ves čas prispeval za preživljanje otroka. Na zahtevo tožnice se je iz hiše izselila toženčeva mati, ki je za dograditev hiše prispevala več kot 10.000.000,00 SIT in je imela po pogodbi pravico v hiši prebivati do smrti. Ker se je preselila v Sežano, je na toženca padlo breme plačevanja njenih stroškov. Pritožnik si je moral več kot dve leti doma kuhati sam, žena pa za njegovo preživljanje ni prispevala ničesar. Toženec še poudarja, da pri njem živi starejši sin, ki nima stalne zaposlitve, kar toženca dodatno finančno obremenjuje. Tožnica je v času toženčeve odsotnosti brez njegovega soglasja iz stanovanjske hiše odtujila pohištvo, stroje in drugo opr-emo v vrednosti 3.000.000,00 SIT. Pritožnik tudi navaja, da se je v začetku leta 1999 z ženo dogovoril za plačevanje preživnine v višini 20.000,00 SIT, a le pod pogojem, da tožencu omogoča redne stike z otrokom. Tožnica pa mu rednih stikov s sinom ne omogoča in s tem krši določbe 78. in 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pritožnik zatrjuje, da mu po plačilu preživnine ostane mesečno približno 25.000,00 SIT, kar mu normalnega preživetja ne omogoča. Poudarja š-e, da ima tožnica boljši standard kot sam, saj si je kupila nov avtomobil. Zaradi navedenega toženec predlaga, da se preživnina določi na 20.000,00 SIT; da s plačevanjem preživnine prične šele s pravnomočnostjo odločbe, ker se je žena samovoljno odselila in odpeljala otroka, pa je kljub temu nekaj za preživljanje že prispeval ter da se določi, da v primeru tožničinega preprečevanja stikov s sinom, pritožniku preživnine ni potrebno plačati.

V skladu z določbo 359. člena ZPP(1977) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru navedla, da pritožbene navedbe niso v zvezi z določitvijo preživnine, v nadaljevanju pa odgovorila na posamezne pritožbene trditve.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 79. člena ZZZDR določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.

Otrokove potrebe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je v primerni višini upoštevalo tako stroške za stanovanje, obleko, hrano in šolske potrebščine kot tudi za izlete in interesne dejavnosti mladoletnega sina pravdnih strank. Mesečne potrebe drugošolskega otroka je realno ocenilo na 60.000,00 SIT, pritožnik pa tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s potrebami mladoletnega sina.

Pritožnik graja razporeditev bremena preživljanja in zatrjuje, da ima tožnica boljši standard kot on. Vendar pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje o razporeditvi bremena preživljanja mladoletnega sina med oba roditelja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica nekoliko višjo plačo kot toženec (približno 15.000,00 SIT več), vendar pa je pravilno upoštevalo dejstvo, da je mladoletni sin v vzgojo in varstvo dodeljen tožnici ter da je potrebno njeno vsakodnevno skrb za s-ina ovrednotiti in upoštevati pri določitvi prispevka vsakega od staršev za preživljanje. Zato je primerna porazdelitev bremena za preživljanje mladoletnega sina pravdnih strank takšna, da vsaka od pravdnih strank krije polovico sinovih potreb, torej vsaka 30.000,00 SIT.

Pritožbene trditve v zvezi s prispevkom toženčeve matere za hišo, v zvezi s prispevki tožnice za stroške zadnjih dveh let ter v zvezi s pohištvom in stroji, ki naj bi jih prodala tožnica, na višino prispevka za preživljanje otroka v ničemer ne vpivajo. Prav tako na višino preživnine ne vpliva dejstvo, da drugi sin pravdnih strank, ki je polnoleten, živi skupaj s tožencem. Starši so namreč v skladu z določbo 1. odstavka 123. člena ZZZDR dolžni preživljati svoje otroke po polnoletnosti le, če se ti redno šolajo.

Tudi pritožbena trditev toženca, da mu tožnica ne omogoča rednih stikov z mladoletnim sinom v ničemer ne vpliva na obveznost toženca preživljati mladoletnega sina in na višino preživnine. Res pa je, da je v skladu z določbo 2. odstavka 106. člena ZZZDR tisti od staršev, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti osebne stike med otrokom in drugim roditeljem. Če roditelja stikov ne dogovorita sporazumno, odloča o tem center za socialno delo.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in pri določitvi višine preživnine upoštevalo tako potrebe otroka, kot tudi zmožnosti obeh staršev in torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (1977) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).