Jedro

Splošen namen ukrepa omejitve gibanja je preventivne narave, da se prepreči nastop določenih neželenih posledic, in to npr. konkretno v 3. in 4. alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ (zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja ali preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni) oziroma druge nedoločene nezaželene posledice posredno izhajajo iz same ugotovitve določenih dejanskih stanj iz 1. in 2. alinee (neugotovljena istovetnost in sum zavajanja in zlorabe postopka). Za osebo, za katero se ne ve, kdo pravzaprav je, ali pa je podan sum, da zavaja in zlorablja postopek, še zlasti pa, če sta podana oba navedena pogoja, načeloma že iz narave teh dejstev in iz izrecne določenosti teh dejstev, kot podlage za izrek navedenega ukrepa, izhaja splošni preventivni namen tega ukrepa, to je, da se preprečijo morebitna sicer v naprej nedoločljiva ravnanja in neželene posledice, ki niso v javnem interesu.

Ker je sodno varstvo zaradi neizdaje ali prepozne izdaje pisnega sklepa o omejitvi gibanja zagotovljeno v "rednem" upravnem sporu (zoper izdani akt - 2. člen oziroma zaradi molka organa - tretji odstavek 5. člena ZUS-1), v isti zadevi ni dopustno uveljavljati tudi upravnega spora zaradi kršitve ustavne pravice, saj je tak spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se 3. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) s 1. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 4.11.2008, s katerim je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 51. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007) odločila, da se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omeji na prostore Centra za tujce v P. do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 3.11.2008 od 18.50 ure do 3.2.2009 do 18.50 ure, zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka; z 2. točko izreka s sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti dejanja, s katerim naj bi tožena stranka posegla v ustavni pravici tožnika iz 19. in 32. člena Ustave Republike Slovenije zaradi protipravnega odvzema prostosti brez odločbe od 30.10.2008 (podrejeno od 3.11.2008) do 10.11.2007; s 3. točko izreka tožnika z odškodninskim zahtevkom napotila na pravdo in s 4. točko izreka s sklepom na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno povzema izpodbijani sklep tožene stranke in tožnikovo tožbo ter navaja, da iz 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu začasne omejitve gibanja in o območju oziroma objektu, na katerega se lahko izrečeni ukrep omeji, odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih zakonskih razlogov. V primeru, če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, pa je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Po opravljeni glavni obravnavi in vpogledu v upravni spis pa je presodilo, da je tožena stranka svojo odločitev, da tožniku omeji gibanje, pravilno oprla na 1. in 2. alineo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 4., 5. in 6. alineo 55. člena ZMZ. Glede na ugotovitev tožene stranke, da prosilec za mednarodno zaščito v obravnavanem primeru niti ob podaji ponovne (druge) prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji niti pozneje med postopkom do izdaje izpodbijanega sklepa pristojnemu upravnemu organu ni predložil dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 75. členom Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 71/07 - UPB) možno ugotoviti njegovo istovetnost, je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito gibanje začasno omeji že na podlagi 1. alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ. Čeprav tožnik sklepa PLP B. z dne 28.10.2008, ki ga uvodoma navaja v svoji tožbi in na podlagi katerega je bil nastanjen v Center za tujce v P., ne izpodbija, sodišče prve stopnje opozarja na določbo četrtega odstavka 57. člena ZMZ, po kateri se v primeru, ko gre za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, tako kot v obravnavanem primeru, prosilca na podlagi sklepa policije, izdanega na podlagi določb zakona, ki ureja področje tujcev, nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države. Iz te določbe pa izhaja tudi preudarek zakonodajalca, da je, ko gre za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, omejitev gibanja prosilcem potrebna, da bi se zavaroval javni red. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni izdala izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja v najkrajšem možnem času. Tožnik pa tudi nima opore v zakonu za stališče, da gre v primeru prekoračitve tega roka za prekluziven rok, oziroma da po preteku 48 ur od ustnega izreka sklepa toženi stranki ta dolžnost ugasne ter da je v primeru prekoračitve tega roka izdani pisni sklep nezakonit. V zvezi s tožbo zaradi ugotovitve kršitve ustavnih pravic tožnika iz 19. člena (varstvo osebne svobode) in 32. člena Ustave RS (svoboda gibanja) pa sodišče prve stopnje navaja, da se, izhajajoč iz navedenih ustavnih pravic, sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja, da se prepreči odvzem prostosti in svobode gibanja, ki nima podlage v zakonu. Pravna podlaga za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito pa je določena v 51. členu ZMZ, po katerem omejitev gibanja odredi tožena stranka s sklepom (tretji odstavek). Od trenutka, ko pristojni organ stranki postopka sklep o omejitvi gibanja (ali sklep o podaljšanju omejitve gibanja) ustno naznani, je uresničeno varstvo osebne svobode, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti, v čim krajšem času pa mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta (tretji odstavek 19. člena Ustave RS). Predhodno je sodišče enako stališče zavzelo v primerljivi zadevi v sodbi, U 2286/2007-18 z dne 26.11.2007, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 747/2007-2 z dne 17.12.2007, ter v sodbi in sklepu U 2589/2007-34 z dne 27.12.2007, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 21/2008-5. Ker pa je zatrjevana kršitev ustavnih pravic tožnika v obravnavanem primeru z vročitvijo izpodbijanega akta prenehala, ni več izkazanega trajanja dejanja, ki bi posegalo v ustavne pravice tožnika, zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih sodb upravnega in vrhovnega sodišča tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti dejanja oziroma ravnanja tožene stranke, zavrglo.

Tožnik pa je bil z odškodninskim zahtevkom napoten na pravdo (3. točka izreka prvostopne sodbe), ker je upravno sodišče specializirano sodišče, zato je po določbi prvega odstavka 97. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 - UPB) pristojno za odločanje v tistih sporih, za katere je to z zakonom izrecno določeno. Če tožnik meni, da mu je zaradi odločitve tožene stranke nastala škoda, jo bo glede na naravo predmetne sporne zadeve (omejitev gibanja v azilnem postopku, ki je po določbi četrtega odstavka 51. člena ZUS-1 (pravilno ZMZ) opredeljen kot nujen), lahko uveljavljal pred sodiščem splošne pristojnosti (prvi odstavek 30. člena ZPP).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da izpodbijana sodba do večine glavnih tožbenih ugovorov sploh ni zavzela nikakršnega stališča, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Če pa je na nekatere od njih vendarle vsaj deloma ali indirektno odgovorila, pa ta stališča v sodbi pomenijo napačno uporabo materialnega prava. Noben od nujnih elementov preizkusa zakonitosti upravnega akta, izdanega po prostem preudarku, v sodbi ni podan. Ne strinja se niti s trditvami sodišča prve stopnje, da za začasno omejitev gibanja zadošča že obstoj enega od zakonskih razlogov (pogojev), ne da bi bila ob tem sploh ugotovljena namen in meje prostega preudarka v takem primeru. Sodišče prve stopnje izrečeno omejitev gibanja utemeljuje samo s tem, da obstaja za to zakonska podlaga v 51. členu ZMZ, vendar je to šele podlaga za zakonito diskrecijsko odločitev, ki pa je tudi v prepozno izdanem sklepu tožeče stranke ni. Sodišče prve stopnje tudi ne loči med določbo četrtega odstavka 57. člena ZMZ in med določbami 51. člena ZMZ, ki urejajo postopek in pogoje za individualno diskrecijsko odločanje o omejitvi gibanja. S protiustavno zakonsko določbo četrtega odstavka 57. člena ZMZ pa, brez zakonsko zahtevane individualno utemeljene diskrecijske odločitve, ni mogoče utemeljevati nezakonite izvedbe postopka po 51. členu ZMZ. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da 48-urni rok ni prekluzivne narave. S sistemsko, logično in teleološko interpretacijo je treba razumeti navedeni 48-urni rok tako kot 24-urni rok za pisno odločbo o priporu, saj gre v obeh primerih za podoben ukrep (odvzem svobode oziroma omejitev gibanja na prostore "priporniške institucije"). Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na s tožbo izrecno zastavljeno vprašanje, kaj je bila zakonska podlaga za omejitev gibanja od 30.10.2008 (in ne od 3.11.2008, čeprav tudi v tem primeru ni bil izdan zakoniti sklep), razen s tezo, da je tožnik sklep o omejitvi gibanja že prejel (čeprav 10 dni po odvzemu svobode), zato kršitve s tem ni več in da je smisel sodnega varstva le zoper še trajajočo kršitev pravice. Napotitev na pravdo pa pride v poštev samo takrat, kadar je tožbi v temelju ugodeno. V primeru zavrnitve in zavrženja tožbe pa je taka odločitev tudi procesno povsem nesmiselna in tudi zato nezakonita. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča sta 1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa pravilni in zakoniti iz razlogov, ki jih je za svojo odločitev navedlo že sodišče prve stopnje, in iz razlogov te sodbe.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po 2. alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ pa se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno med drugim zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz 4. do 10., 12., 15. in 16. alinee 55. člena ZMZ. Po 4., 5. in 6. alinei 55. člena ZMZ pa pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne: če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ; če brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za azil v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost; če je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Po drugem odstavku navedenega člena pa se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku tega člena omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najkasneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Tretji odstavek 40. člena ZUS-1 pa določa, da v primeru, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da za odreditev omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadostuje že eden od razlogov, navedenih v 51. členu ZMZ. Sodišče prve stopnje se je sicer posredno in smiselno opredelilo do vseh razlogov, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku omejila gibanje, že s tem, ko je v celoti potrdilo odločitev tožene stranke in tožnikovo tožbo zavrnilo iz razlogov iz prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena), ter s tem, ko je navedlo, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka in ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, zaradi katerega je bil določen z zakonom, ter da je v zadostni meri obrazložila relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah njegove uporabe v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje se ni izrecno in konkretno opredeljevalo do obstoja razloga suma zavajanja in zlorabe postopka in do s tem povezanih tožbenih navedb, vendar zato njegova sodba ni nepravilna ali nezakonita. Tudi po presoji vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru podani tudi razlogi iz 4., 5. in 6. alinee prvega odstavka 55. člena ZMZ, na podlagi katerih je podan sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek. Tudi po presoji vrhovnega sodišča namreč iz tožnikovih ravnanj in navedb v tem in prejšnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti za tožnika izhaja sum, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso na tem področju vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača zlasti tožbene navedbe, da so (zlasti) neuki ljudje, ki bežijo pred preganjanjem, zadovoljni že s tem, da se izognejo preganjanju, in se zatečejo k prošnji za mednarodno zaščito šele, ko jim druge pravno nedopustne možnosti propadejo, ter da zato utemeljenost ali neutemeljenost prošnje ne sme biti odvisna od tega, ali je vložena takoj po pobegu iz države ali šele nekaj let kasneje.

Dejstvo pa je tudi, da je tožnik izrazil namen zaprositi za mednarodno zaščito šele s prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo dne 30. 10. 2008, torej po dveh dneh, ko so ga nizozemski varnostni organi na podlagi Uredbe Sveta ES št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU, št. L50/1) predali policistom Postaje letališke policije B. Tožbene navedbe, da tega ni storil že takoj ko so ga prevzeli slovenski organi oziroma ob nastanitvi v Center za tujce v P., ker očitno ni vedel, da se njegov postopek ne bo avtomatično nadaljeval, pa po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso utemeljene, še zlasti zaradi tožnikove navedbe, da v Belgiji in Nizozemski ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je izvedel, da bo moral nazaj v Slovenijo. To in pa dejstvo, da je tožnik že v letu 2007 v Republiki Sloveniji zaprosil za azil, namreč kaže na to, da je tožnik s postopki za mednarodno zaščito seznanjen in ga na tej podlagi zato ni mogoče šteti za tako neuko osebo, ki ni ravnala v skladu z izrecno določbo 35. člena ZMZ zaradi npr. očitne nevednosti, ki bi morebiti lahko pomenila utemeljen razlog iz 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik pa tudi ne more, ob že omenjeni izjavi, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že v Belgiji in Nizozemski, in ob dejstvu, da mu je bilo s pravnomočnim sklepom o ustavitvi njegovega prvega postopka za priznanje azila z dne 5.4.2007 odrejeno, da mora po pravnomočnosti tega sklepa zapustiti Republiko Slovenijo, izpodbiti razloga iz 6. alinee navedenega odstavka s pavšalno trditvijo, da je sicer že tako in tako namen vsake prošnje za mednarodno zaščito odložitev oziroma onemogočitev odstranitve iz države in da zato ne more biti podana zloraba postopka. Ta njegova izjava in njegovo ravnanje v prvem postopku priznanja azila, ko je še pred dokončanjem tega postopka samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, vsekakor ne kažeta na to, da je tožnikov dejanski interes pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Vrhovno sodišče meni, da tožbeni in pritožbeni očitki glede uporabe prostega preudarka v obravnavanem primeru niso utemeljeni. Zato se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da v okviru preveritve po tretjem odstavku 40. člena ZUS-1 tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je izpodbijani ukrep omejitve gibanja izrekla na podlagi izrecnega pooblastila, določenega v prvem odstavku 51. člena ZMZ, in na podlagi izrecno določenih zakonskih razlogov oziroma konkretno na podlagi 1. in 2. alinee 51. člena ZMZ, in ne na podlagi katerih drugih razlogov, ki niso izrecno določeni kot zakonita podlaga za izrek tega ukrepa v navedenem členu. Prav tako pa je tožena stranka ta ukrep časovno omejila v okviru trajanja, ki ga izrecno določa četrti odstavek navedenega člena ZMZ, in ne na katero daljše obdobje. Pa tudi uporabila ga je na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen, to je da se tožniku omeji gibanje na v drugem odstavku 51. člena ZMZ določen prostor, in ne v katerem drugem prostoru oziroma območju. Ne glede na navedeno pa vrhovno sodišče meni, da je v primeru omejitve gibanja po ZMZ namen (tako kot ga tožnik pojmuje) izreka takega ukrepa tudi že pretežno vsebovan že v samih pogojih, na podlagi katerih se lahko ta ukrep izreče. Splošen namen ukrepa omejitve gibanja je preventivne narave, da se prepreči nastop določenih neželenih posledic, in to npr. konkretno v 3. in 4. alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ (zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja ali preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni) oziroma druge nedoločene nezaželene posledice posredno izhajajo iz same ugotovitve določenih dejanskih stanj iz 1. in 2. alinee (neugotovljena istovetnost in sum zavajanja in zlorabe postopka), tako kot je to podano v obravnavanem primeru. Za osebo, za katero se ne ve, kdo pravzaprav je, ali pa je podan sum, da zavaja in zlorablja postopek, še zlasti pa, če sta podana oba navedena pogoja, tako kot je to v obravnavanem primeru, načeloma že iz narave teh dejstev in iz izrecne določenosti teh dejstev, kot podlage za izrek navedenega ukrepa, izhaja splošni preventivni namen tega ukrepa, to je, da se preprečijo morebitna sicer v naprej nedoločljiva ravnanja in neželene posledice, ki niso v javnem interesu. Teh morebitnih (bodočih) neželenih ravnanj in posledic pa ni vselej mogoče, ravno zaradi pomanjkanja podatkov o osebi, na katero se ukrep nanaša, ali zaradi njenih ravnanj, na podlagi katerih je podan sum zavajanja in zlorabe postopka, točno in konkretno individualizirati ter predvideti. Ne glede na to pa je po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka svoj ukrep tudi pravilno obrazložila, saj je poleg ugotovitve, da ni ugotovljena tožnikova istovetnost in da iz njegovih ravnanj, navedenih v izpodbijanem sklepu, izhaja sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite, ocenila tudi, da je splošno neverodostojen in da je že enkrat samovoljno zapustil Azilni dom v L. Na tej individualni podlagi je tudi opredelila splošni namen omejitve gibanja v obravnavanem primeru, ko je podan sum zavajanja in zlorabe postopka, ki je po mnenju tožene stranke v tem, da se vsaj omeji, če ne že prepreči zloraba postopka, ter da je to možno le tako, da se takim prosilcem gibanje omeji in s tem prepreči, da bi se prosto gibali po državi in svoj status zlorabljali za delo na črno ali druge nelegalne dejavnosti ali pa ponovno ilegalno prehajali meje države. S tem je tožena stranka glede na določbe 51. člena ZMZ in v okviru sodne presoje uporabe prostega preudarka po tretjem odstavku 40. člena ZUS-1 zadostila procesnim standardom in v obravnavanem primeru glede na naravo podatkov in dejstev, ki jih je mogoče tudi preveriti na podlagi spisne dokumentacije, v zadovoljivi meri obrazložila svojo odločitev o omejitvi gibanja tožniku.

Glede izrecne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje na s tožbo izrecno zastavljeno vprašanje, kaj je bila zakonska podlaga za omejitev gibanja od 30. 10. 2008, in ne od 3.11.2008, ni odgovorilo, vrhovno sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 5. alinee 3. člena ZMZ prosilec za mednarodno zaščito opredeljen kot državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito. Prav tako pa to določa za osebo, ki vloži ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, za kar se tožnik glede na določbo 3. alinee drugega odstavka 50. člena ZMZ v povezavi s prvim odstavkom 56. člena ZMZ nedvomno šteje (šesti odstavek 57. člena ZMZ). Šesta alinea 3. člena ZMZ pa za tujca opredeljuje tudi osebo, ki je prvič izrazila namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, in se s tako osebo po tem izraženem namenu ravna v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZMZ, to je, da se nastani v sprejemne prostore azilnega doma, kjer so ji zagotovljeni ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravstvenega varstva. Za razliko od tujcev, ki izrazijo namen, da prvič zaprosijo za mednarodno zaščito, pa za osebe, ki vložijo zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, četrti odstavek 57. člena ZMZ, katerega pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje, izrecno določa, da se v tem primeru taka oseba nastani na podlagi sklepa policije, izdanega na podlagi določb zakona, ki ureja področje tujcev, pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države. Glede na navedeno je po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru tožnik pridobil status prosilca za azil šele z dnem, ko je bila njegova prošnja sprejeta v skladu s 43. členom ob upoštevanju 47. in 48. člena ZMZ na predpisanem obrazcu, oziroma ko so bili v skladu s 40. členom ZMZ pridobljeni podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena ZMZ. To pa je bilo 3.11.2008, in ne že z dnem 30.10.2008, ko je oddal namero za vložitev ponovne prošnjo za mednarodno zaščito. Zato so po presoji vrhovnega sodišča bili podani zakoniti razlogi za omejitev gibanja tožniku na podlagi 51. člena ZMZ šele dne 3.11.2008, pred tem datumom pa glede na izrecno določbo četrtega odstavka 57. člena ZMZ na podlagi ZTuj. Na podlagi ZTuj pa je bil tožnik, tako kot to izhaja iz podatkov spisa, nastanjen že zaradi realizacije njegove odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije na podlagi sklepa o ustavitvi postopka na podlagi njegove prve prošnje za azil v letu 2007. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, tožniku pisni sklep o omejitvi gibanja ni bil vročen v 48 urah po odreditvi ukrepa, pri čemer je tak pisni sklep izdan šele, ko je vročen tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu (49. člen ZMZ). To tudi povsem nedvoumno izhaja iz zadnje alinee 8. člena ZMZ, ki kot enega izmed temeljnih postopkovnih jamstev določa, da mora prosilec prejeti pisno odločitev pristojnega organa v roku, ki ga določa ta zakon, in sicer v jeziku, ki ga razume. Nobenega dvoma ni, da se navedena določba nanaša tudi na pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja iz tretjega odstavka 51. člena ZMZ in da glede na splošno določbo četrtega odstavka 7. člena ZMZ, po kateri je treba v vseh primerih brez izjeme upoštevati temeljna postopkovna jamstva, določena v 8. členu ZMZ, in na izrecno določbo prvega odstavka 57. člena ZMZ, da so tudi osebi, ki ponovno vloži zahtevo za mednarodno zaščito, zagotovljena vsa temeljna postopkovna jamstva iz 8. člena ZMZ, uporablja in velja tudi za tožnika v obravnavanem primeru. Ker pa je bil izpodbijani sklep tožene stranke tožnikovemu pooblaščencu poslan v vročitev šele 10.11.2008, je bil ne glede na datum njegove izdaje, naveden v samem pisnem sklepu, ta pisni sklep vročen tožniku po preteku 48-urnega roka, določenega v tretjem odstavku 51. člena ZMZ.

Vrhovno sodišče sicer pri tem ugotavlja, da je tožena stranka tožniku nedvomno kršila navedeno temeljno procesno jamstvo iz zadnje alinee navedenega člena, vendar sama ta kršitev postopka v obravnavanem primeru ne more imeti enakih posledic, kot jih uveljavlja tožnik, in sicer, da je treba navedeni rok enačiti s 24 urnim rokom za pisno odločbo o priporu. V obravnavanem primeru gre namreč po presoji vrhovnega sodišča za ustno odločbo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se na podlagi 30. člena ZMZ subsidiarno uporablja v postopkih za pridobitev mednarodne zaščite. Pri ustni odločbi (211. člen ZUP) in odločbi, ki se ustno razglasi (četrti odstavek 210. člena ZUP), pa gre za izjemo od sicer splošnega načela, da odločba učinkuje šele z vročitvijo stranki, zato ustna odločba veže že, ko je ustno naznanjena oziroma razglašena, čeprav teče rok za pritožbo zoper tako odločbo šele od dne, ko je bila stranki vročena v pisni obliki oziroma pisna odločba. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bil sklep o omejitvi gibanja tožniku ustno izrečen 3.11.2008 ob prisotnosti njegovega pooblaščenca in da mu je bil ustno preveden v jeziku, ki ga razume, istočasno pa je bil o tem sestavljen zapisnik, v katerem so navedene tudi pravne podlage in razlogi za sprejetje sklepa o omejitvi gibanja. Ta zapisnik je podpisal tudi tožnikov pooblaščenec. Če pa tak ustni sklep ni izdan tudi v pisni obliki v roku, ki ga zakon določa, po presoji vrhovnega sodišča ne gre za nezakoniti odvzem prostosti, temveč le za kršitev roka za izdajo pisne odločbe, za kar pa je sodno varstvo zagotovljeno po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1, po katerem je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (drugi in tretji odstavek 28. člena ZUS -1, prvi odstavek 33. člena in 69. člen ZUS-1).

V obravnavanem primeru pa tožnik pravnih sredstev, ki jih je imel po 5. členu ZUS-1, ni uveljavljal in je tožbo v obravnavanem primeru vložil šele po tem, ko je že prejel pisni sklep tožene stranke o omejitvi gibanja. Hkrati s tožbo zoper ta pisni sklep pa je vložil tudi tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic iz 19. in 32. člena ustave, ki naj bi bila storjena z dejanjem iz 4. člena ZUS-1. Ker pa je sodno varstvo zaradi neizdaje ali prepozne izdaje pisnega sklepa o omejitvi gibanja zagotovljeno v "rednem" upravnem sporu (zoper izdani akt - 2. člen oziroma zaradi molka organa - tretji odstavek 5. člena ZUS-1), v isti zadevi ni dopustno uveljavljati tudi upravnega spora zaradi kršitve ustavne pravice, saj je tak spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Zato je prvostopno sodišče pravilno tožnikovo zahtevo za ugotovitev kršitve ustavnih pravic zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker v obravnavanem primeru ne gre za kršitev ustavnih pravic oziroma za odločanje o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja, s katerim bi tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, saj je zoper sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v "rednem" upravnem sporu.

Pritožba zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je utemeljena.

V drugem odstavku 67. člena ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče tožnika napoti, naj uveljavlja svoj zahtevek (da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda) v pravdi, če odločitev o zahtevku zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, ali če se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje. Ta določba, ki je vezana na prvi odstavek tega člena, pa dejansko pomeni, da sodišče tožnika napoti na pravdo le v primeru, ko je sicer odločilo meritorno v sporu polne jurisdikcije s sodbo, s katero sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanja, s katerim naj bi tožena stranka posegla v ustavni pravici iz 19. in 32. člena Ustave Republike Slovenije zaradi protipravnega odvzema prostosti, s sklepom zavrglo iz razlogov iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, oziroma glede na tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo, s tem pa je posledično zavrglo oziroma zavrnilo tudi adhezijski zahtevek za povrnitev škode, ki ga je tožnik sicer izrecno uveljavljal na podlagi 4., 33. in 66. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje sicer svojega napotila tožniku ni oprlo neposredno na navedeno določbo drugega odstavka 67. člena ZUS-1, temveč je izhajalo iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Upr 4/2004-2 z dne 7.12.2007, po katerem se predpostavlja, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti (tudi o dovolitvi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine), razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti. Vendar pa po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za identičen primer, temveč za primer tožbe iz petega odstavka 65. člena ZUS-1 in na tej podlagi za odločanje po 67. členu ZUS-1. Razlogi iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUS-1, zaradi katerih lahko sodišče tožnika s svojim zahtevkom napoti na pravdo, pa niso bili izpolnjeni, zato je vrhovno sodišče izpodbijano 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavilo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, v preostalem delu pa je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijani 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.