Jedro

Potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora je bilo izdano na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZRud-1 (peti odstavek tega člena določa potrdilo o neskladnosti), ki določa izdajo takšnega potrdila v primeru ugotovljene skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora. Tudi iz vsebinske razlage potrdila izhaja, da je sicer sporno območje po tekstualnem delu Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega plana občine gozdno zemljišče, v grafičnem delu Odloka pa je na spornih zemljiščih točkovno označena lokacija peskokopa naravnega kamna. Tekstualni in grafični del vsakega prostorskega akta pa se morata ujemati. Ker torej kartografski in tekstualni del Odloka nista usklajena, se bo morala tožena stranka v ponovnem postopku vsebinsko opredeliti do takšnih odstopanj in upoštevati dejstvo, da je bila že leta 2009 sklenjena koncesijska pogodba za dodelitev rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna - dolomita v območju pridobivalnega prostora B.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločbo Ministrstva za infrastrukturo št. 0141-25/2005-DE-48 z dne 30. 11. 2014, odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je v izreku odločeno, da se A. d.o.o. (tožeča stranka v tem sporu), za podaljšanje rudarske pravice, zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 15. 1. 2014 vložila vlogo za podaljšanje rudarske pravice. Organ jo je obravnaval skladno z določbo 150.d člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), ki določa podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine. Koncesijsko pogodbo je tožeča stranka sklenila 20. 1. 2009 z namenom sanacije kamnoloma B., za obdobje 5 let. Ker vloga ni bila popolna, je na poziv Občina Šmarje pri Jelšah (36. člen ZRud-1) poslala Potrdilo o namenski rabi zemljišča, kar pa ni bilo pravilno. Na ponovni poziv je občina poslala še Potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora za izkoriščanje tehničnega kamna - dolomita na zemljiščih (pridobivalni prostor B.) s parc. št. 746/1, 746/2, 746/3 in 747/2 vse k.o. ... Iz tega potrdila izhaja, da so navedene parcele na podlagi Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega plana občine (v nadaljevanju Odlok), po namenski rabi opredeljene kot gozdno zemljišče, čeprav je v grafičnem delu tega akta na tem zemljišču točkovno označena lokacija peskokopa naravnega kamna in litavskega peščenjaka, ki je v tekstualnem delu Odloka predviden za sanacijo. Tožeča stranka ni izpolnila pogoja iz tretjega odstavka 50. člena ZRud-1, ki določa pogoje za podaljšanje rudarske pravice.

2. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka zmotno presodila obe prej navedeni potrdili občine. Navaja določbe prvega in tretjega odstavka 50. člena ZRud-1, ki določata skladnost pridobivalnih prostorov z dokumenti urejanja prostora ter četrti in peti odstavek 36. člena ZRud-1, glede izdaje potrdila o skladnosti oziroma neskladnosti prostorskega izvedbenega akta z pridobivalnim prostorom B. Potrdil tožena stranka ni dokazno ocenila. Ni pomemben naziv izdanega potrdila oziroma javne listine, temveč njegova vsebina. Na Potrdilu o namenski rabi zemljišča je navedeno, da je to območje s spornimi parcelami, območje gozda, pod Opombo na tem potrdilu pa je izrecno izjavljeno, da je prostor na teh zemljiščih na podlagi Odloka opredeljen kot dopustna raba za namen izkoriščanja mineralne surovine - tehničnega kamna - dolomita. Na ponovni poziv je občina poslala še Potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora, katerega bistvo je, da so te parcele opredeljene kot gozdno zemljišče, čeprav je v grafičnem delu točkovno označena lokacija peskokopa naravnega kamna in litovskega peščenjaka, ki je v tekstualnem delu Odloka predviden za sanacijo. V grafičnem delu Odloka predmetni kamnolom ni opredeljen po namenski rabi, ker ne gre za izkoriščanje tehničnega kamna trajnega značaja, vendar tekstualni del Odloka govori o peskokopu B., kot območju sanacije in da se na tem območju izvajajo eksploatacije že nekaj let v skladu z rudarskim načrtom sanacije. Vseh teh ugotovitev občina ni dokazno ocenila, kar mora sicer preveriti po tretjem odstavku 50. člena ZRud-1. Dokazno ni ocenjena tudi Lokacijska informacija z dne 9. 7. 2014. Občina v izdanih listinah ni ugotovila neskladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora, kar bi lahko bil razlog za zavrnitev vloge. Določno je občina v obeh listinah označila, da se na predmetnih parcelah nahaja peskokop B., ki se sanira in k potrdilu z dne 31. 7. 2014 priložila Karto: zasnova območja sanacije. To pomeni, da je občina ugotovila skladnost pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora.

3. Tožeča stranka poudarja, da je občina tista, ki ugotavlja skladnost tega prostora z dokumenti urejanja prostora. V Potrdilu o namenski rabi zemljišča je navedena tudi Strategija prostorskega razvoja Občine Šmarje pri Jelšah, ki v 27. členu ugotavlja lokacije in usmeritve posameznih nahajališč nekovinskih mineralnih surovin v Občini Šmarje pri Jelšah, med katerimi je tudi lokacija B., kot peskokop naravnega kamna - litavskega peščenjaka, ki se sanira in ga zato obravnava kot območje sanacije. Zmotno je ugotovljeno, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja iz tretjega odstavka 50. člena ZRud-1, saj to določilo sploh ne določa nobenih pogojev za podaljšanje rudarske pravice (pogoji so določeni v prvem odstavku 50. člena ZRud-1). Izdano je bilo pozitivno potrdilo občine o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi, ki jih ponovno navaja in še dodaja, da je v tekstualnem delu v 23. členu Odloka izrecno predviden pridobivalni prostor Pijovci za sanacijo. Rudarska pravica pa ne pomeni sanacije v skladu s točko 1.3 drugega odstavka ZRud-1. K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke (da gre za zavrnitev vloge je razvidno iz obrazložitve odločbe) za podaljšanje rudarske pravice na pridelovalnem prostoru B. z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni izpolnila enega izmed pogojev iz tretjega odstavka 50. člena ZRud-1, ki so določeni za podaljšanje rudarske pravice. Ta določa, da tožena stranka (ministrstvo pristojno za rudarstvo) preveri skladnost pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora na način, kot ga določa 36. člen tega zakona. Pogoje za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje določa 50. člen ZRud-1, ki v 5. točki prvega odstavka določa kot pogoj med drugim tudi, da je pridobivalni prostor skladen z dokumenti urejanja prostora. 36. člen ZRud-1 (ta določa skladnost z dokumenti urejanja prostora) v četrtem odstavku določa, da v primeru ugotovljene skladnosti, izdajatelj prostorskega izvedbenega akta (v tem primeru Občina Šmarje pri Jelšah), izda potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora. V petem odstavku pa je izrecno določeno, da v primeru ugotovljene neskladnosti, izdajatelj prostorskega izvedbenega akta izda potrdilo, v katerem navede, da predlagani pridobivalni prostor ali njegova raba ni skladna z dokumenti urejanja prostora, prostorskimi akti, ki urejajo zadevno območje in v čem je neskladnost. 7. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila že leta 2009 med tožečo stranko in Republiko Slovenijo sklenjena koncesijska pogodba za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine za obdobje 5 let. Med listinami je tudi sklep Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 17. 12. 2014 št. 361-1/2014-2, iz katerega izreka izhaja, da se ta nanaša na enotno dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del, vključno s sanacijo kamnoloma B. - II. faza. Takšna navedba, da je bila koncesijska pogodba sklenjena z namenom sanacije kamnoloma B. za obdobje 5 let, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz teh listin torej izhaja, da je že bilo pridobljeno dovoljenje za izkoriščanje mineralne surovine z namenom sanacije kamnoloma B. To pa je predmet tudi v tem sporu obravnavane zavrnitve podaljšanja rudarske pravice.

8. Določba 2. točke 36. člena ZRud-1 določa, da skladnost pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora ugotavlja izdajatelj prostorskega izvedbenega akta, namenjenega rudarstvu na podlagi zahteve ministrstva, pristojnega za rudarstvo. Skladno s to zakonsko določbo je Občina Šmarje pri Jelšah najprej toženi stranki predložila Potrdilo o namenski rabi zemljišča z dne 9. 7. 2014, št. 35010-13/2014, iz katerega izhaja, da je izdan na podlagi 105.a člena Zakona o prostorskemu načrtovanju in da za to območje velja Odlok o prostorskih sestavinah dolgoročnega plana Občine Šmarje pri Jelšah. Za štiri zemljiške parcele, v pridobivalnem prostoru B., je med podatki o namenski rabi prostora navedeno, da je osnovna namenska raba teh parcel območje gozda (zemljišča v naravi predstavljajo peskokop naravnega kamna v sanaciji) in pod podrobnejšo namensko rabo je razloženo, da občina izjavlja, da je prostor na teh zemljiščih, na podlagi določil Odloka, izdelanim v skladu z Zakonom o urejanju prostora, opredeljen kot dopustna raba za namen izkoriščanja mineralne surovine - tehničnega kamna - dolomita. V Potrdilu o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora št. 35010-318/2014-4 z dne 31. 7. 2014, pa je v zvezi s skladnostjo kamnoloma s prostorskim aktom navedeno, da so na podlagi Odloka navedene parcele po namenski rabi opredeljene kot gozdno zemljišče, čeprav je v grafičnem delu predmetnega prostorskega akta na tem zemljišču, točkovno označena lokacija peskokopa naravnega kamna in litavskega peščenjaka, ki v tekstualnem delu Odloka predviden za sanacijo. V 23. členu Odloka, to je njegovem tekstualnem delu, pa je obrazloženo, da se peskokop B. sanira. V nadaljevanju se v tem potrdilu še navaja, da je Odlok izpred leta 2004, in da v grafičnem delu ta kamnolom ni opredeljen po namenski rabi, vendar tekstualni del Odloka nesporno govori o peskokopu B., kot območju sanacije. Peskokop je v Odloku označen izključno točkovno, ker ni bilo mogoče določiti meje namenske rabe, ker niso razpolagali z nobeno strokovno rudarsko podlago. Navedeno je še, da ne gre za izkoriščanje tehničnega kamna trajnega značaja, območje po namenski rabi, ni opredeljeno kot območje izkoriščanja mineralnih surovin. Na območju peskokopa B. se eksploatacija izvaja že nekaj let v skladu z rudarskim načrtom sanacije.

9. To potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora je bilo izdano na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZRud-1 (peti odstavek tega člena določa potrdilo o neskladnosti), ki določa izdajo takšnega potrdila v primeru ugotovljene skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora. Tudi iz vsebinske razlage tega potrdila izhaja, da je sicer to območje po tekstualnem delu Odloka gozdno zemljišče, v grafičnem delu Odloka (to je tudi razvidno iz kartografskega dela), pa je na spornih zemljiščih točkovno označena lokacija peskokopa naravnega kamna. Tekstualni in grafični del vsakega prostorskega akta se morata ujemati. V spornem primeru pa Odlok v tekstualnem delu opredeljuje te parcele kot gozdno zemljišče, medtem kot v kartografskem delu to območje določa kot sanacijo površinskega kopa. Kot je sodišče že prej navedlo, je bila tudi koncesijska pogodba izdana v zvezi s sanacijo tega dela in ker kartografski in tekstualni del Odloka nista usklajena, se bo morala tožena stranka v ponovnem postopku vsebinsko opredeliti do takšnih odstopanj in upoštevati dejstvo, da je bila že leta 2009 sklenjena koncesijska pogodba za dodelitev rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna - dolomita v območju pridobivalnega prostora B. Tožena stranka bo morala dokazno oceniti predhodno izdane listine v postopku dodelitve koncesije (tudi enotnega dovoljenja na podlagi koncesije) in zavzeti stališče, ali je bila koncesija podeljena kljub sanaciji kamnoloma ali ravno z namenom sanacije kamnoloma. Kolikor se glede na Odlok, ki je veljal že v času podelitve koncesijske pogodbe, dejansko stanje tega območja ni spreminjalo in pridelovalni prostor (kamnolom) B. še ni saniran in če je bilo že ob podelitvi rudarske pravice pravno in dejansko stanje takšno, kot v času odločanja o podaljšanju rudarske pravice, bo morala tožena stranka ob upoštevanju, s strani občine izdanega prej navedenega potrdila o skladnosti, sprejeti odločitev o podaljšanju rudarske pravice.

10. Glede na to, da so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in se zakonitosti izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je sodišče v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in zadevo po tretjem in četrtem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki II izreka:

11. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopala pooblaščena odvetniška družba, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.