Jedro

Ker sporni računi niso sestavljeni skladno z določbo 20. člena Pravilnika in po SRS (1993) 21, jih na podlagi 11. člena ZDDPO ni mogoče upoštevati kot davčno upoštevne odhodke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada ... z dne 28. 1. 1998, s katero je bila tožniku v obnovljenem postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti posredovanja na področju zavarovalnih poslov za leto 1995 ugotovljena davčna osnova v višini 39.193.446,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 17.553.917,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožnik v postopku ni izkazal, da je upravičen do uveljavljanja stroškov za izobraževanje (seminarji), saj ni zagotovil listin in podatkov, ki bi dokazovali, da je tožnik organizator izobraževanja. Zgolj navedba, da gre za seminarje za strokovno usposabljanje, ne zadošča za preverjanje resničnosti oziroma vsebine poslovnega dogodka, zato ti stroški niso davčno priznani. Tudi računi za stroške reprezentance, ki niso bili davčno priznani, ne zadoščajo predpisani vsebini po določbi 20. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Ur. l. RS št. 5/95, 76/97, 86/98 in 25/2002 – v nadaljevanju Pravilnik) in Slovenskim računovodskim standardom – SRS (1993) 21. V zvezi s tožbenim ugovorom o uporabi določbe 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO (Ur. l. RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 - ZDavP, 34/96, 27/98 - odl. US, 50/2002 - odl. US in 108/2002) je sodišče ugotovilo, da odločitev v obravnavanem primeru ne temelji na tej določbi (čeprav se je tožena stranka nanjo sklicevala), temveč na določbi 11. člena ZDDPO.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri izrecno ne navaja, iz katerih zakonskih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Podaja kronološki pregled opravljenih procesnih dejanj in izdanih odločb davčnih organov. Navaja, da so se ti vedno sklicevali le na 12. člen ZDDP, da pa bi se morali upoštevati tudi stroški sodelavcev, saj je bil dohodek ustvarjen s pomočjo sodelavcev v njegovi skupini, čeprav ni imel z njimi neposredne pogodbe. Davčni organ mu je prenesel fakture iz leta 1996, ni pa prenesel faktur v letu 1994 in mu je tako podaljšal leto 1995 na 15 mesecev.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja utemeljenosti te revizije.

8. Ker revizije glede na določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do teh revizijskih navedb ni opredeljevalo.

9. Glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na uporabo 12. člena ZDDPO, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik s tem uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

10. Po presoji revizijskega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru odločitev upravnega organa ne temelji na določbi 12. člena ZDDPO, temveč na določbi 11. člena ZDDPO, ki določa, da se med odhodke davčnega zavezanca štejejo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja.

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da tožniku niso bili priznani tisti stroški storitev brez stroškov reprezentance (v višini 5.407.695,00 SIT), za katere je bilo ugotovljeno, da iz računov ne izhaja, za katere osebe je bilo strokovno usposabljanje organizirano, za koliko dni ter namen seminarja, in za katere ni bilo mogoče preveriti njihove resničnosti oziroma vsebine poslovnega dogodka. Glede stroškov reprezentance tožniku niso bili priznani stroški (v višini 2.471.592,00 SIT), ki se nanašajo na račune, ki ne vsebujejo vseh podatkov, ki nedvomno kažejo na poslovne dogodke, saj je na teh računih tožnik naveden kot fizična oseba, brez navedbe naziva ter naslova, računi se nanašajo na hotelske in gostinske storitve, ki pa niso razčlenjene po vrstah, količini in ceni ter nimajo podatkov o številu udeležencev pri poslovnem dogodku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedenega izhaja, da sporni računi niso sestavljeni skladno z določbo 20. člena Pravilnika in po SRS (1993) 21, zato jih na podlagi 11. člena ZDDPO ni mogoče upoštevati kot davčno upoštevne stroške.

12. Odločitev v obravnavanem primeru, da se tožniku stroški strokovnega usposabljanja v skupnem znesku 5.407.695,00 SIT in stroški reprezentance v višini 2.471.592,00 SIT ne priznajo med odhodke, torej ne temelji na določbi 12. člena ZDDPO, temveč na 11. členu ZDDPO. Nepravilno sklicevanje upravnega organa prve in druge stopnje na 12. člen ZDDPO je odpravilo že sodišče prve stopnje, saj je obrazložilo, da je v obravnavanem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje treba uporabiti določbo 11. člena ZDDPO. Vrhovno sodišče ob tem še pojasnjuje, da se šele v primeru, ko se ugotovi, da so bili posamezni odhodki obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov (razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja), presoja potrebnost posameznih odhodkov davčnega zavezanca v smislu 12. člena ZDDPO. Zato po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Neupoštevne so revizijske navedbe, ki se nanašajo na prenos faktur v leto 1994, saj predmet tega upravnega spora ni odmera davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994. 14. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.