Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnica v spornem obdobju živela v Ljubljani in se iz Ljubljane vozila na delo, je tožnici dolžna povrniti stroške prevoza na delo in z dela do Nove Gorice (kjer je tožnica po lastnih navedbah prebivala in kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati glavnico v višini 4.655,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe (1. točka izreka) ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 8.448,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila) (2. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 0,86 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (3. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba v 1. točki izreka nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je, čeprav ni vezano na materialnopravna izhodišča pritožbenega sodišča, verjelo nesmiselni trditvi tožnice, da je kar tri leta zalagala svoj denar, da je lahko prišla na delo. Ni se opredelilo do stališča tožene stranke, da to enostavno ni mogoče. Odločitve sodišča, da ni bistveno, ali je tožnici plača zadoščala za pot na delo ali ne, ni mogoče preizkusiti, s tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo njeno pravico do sodnega varstva in do poštenega sojenja. Nesmiselnost tožničine trditve potrjuje tudi sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 6. 2008. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v delovnem razmerju šibkejša stranka in da zato tega sporazuma ni šteti kot odpoved pravici do potnih stroškov, ne vzdrži resne pravne presoje. Sodišče ni pojasnilo, od kod sklepa, da je bila tožnica šibkejša stranka ob sklepanju tega sporazuma, saj ni ugotovilo okoliščin, ki bi na to kazale. Dejstvo, da je delavec v delovnem razmerju v podrejenem položaju v smislu opravljanja dela, je povsem nepomembno pri ugotavljanju pogodbenih pogajalskih pozicij pri sklepanju sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Nasprotno, pogosto so prav delavci tisti, ki izsilijo večje pravice ob odpovedi, zato da se delodajalec razbremeni tveganja s tožbo zaradi nezakonite odpovedi. V konkretnem primeru ni verjeti, da je bila tožnica ob sklepanju tega sporazuma šibkejša stranka, saj je bil sporazum sklenjen dobro leto dni po vložitvi tožbe, ki jo je vložila tožnica po svojem odvetniku. Tožnica očitno ni nevedna in šibkejša, saj je že pred tem svoje pravice uveljavljala s tožbo. Izpodbijana soba nima nobene obrazložitve, zakaj sodišče tožnico ocenjuje kot šibkejšo. V tem delu je celo izven trditvene podlage, saj podrejenosti nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oz. je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo. Sodišče ni ugotovilo bistvenih okoliščin, zlasti da tožnica vsa tri leta dela nikoli ni ugovarjala premajhnega izplačila potnih stroškov in ni zahtevala njihovega povračila in da vožnja iz Nove Gorice v Ljubljano traja dobro uro in pol. Tožnica je trditvene podlage in izpoved spreminjala, sprva je govorila le o javnem prevozu, pri čemer ni znala opisati postaje, na kateri naj bi vstopala na avtobus niti ni navedla imena prijateljice, ki naj bi jo vozila v nočnih urah na postajo, nato pa je pričela zatrjevati vožnjo z avtomobilom, ki naj bi ga pretežno uporabljala. Tudi dokazni predlogi pričajo o neverodostojnosti njenega zahtevka. Ugotovitev, da naj tožnica ne bi prihajala na delo iz Ljubljane, pač pa iz Nove Gorice, temelji izključno na dejstvu, da so priče, ki jih je predlagala tožena stranka, izpovedovale različne kraje nastanitve. Menjava bivališč ni nenavadna, tožnica je očitno bivala pri različnih fantih, da si priče ne bi zapomnile točnega naslova bivališča tožeče stranke, pa prav tako ni nič nenavadnega, saj niso iz Ljubljane. Sodišče je sodbo utemeljilo z neskladnostjo v izpovedbah prič, pri tem pa ni opravilo dolžnosti materialnega procesnega vodstva, saj bi moralo raziskati razhajanja v izpovedbah prič. Sodišče je šele v tretji sodbi prvič izpostavilo nelogičnosti v izjavah prič, medtem ko jim je v prvih dveh sodbah verjelo in je na njihovi podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče bi moralo temeljiteje pojasniti, zakaj zaslišanim pričam ne verjame. Zgolj ugotovitev, da so zatrjevale različne kraje bivanja v dolgem obdobju treh let ne zadošča za zaključek, da priče niso govorile resnice. Sodišče je toženi stranki odvzelo možnost, da v okviru postopka na prvi stopnji učinkovito zaščiti svoj pravni položaj in ji s tem odvzelo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Izvedenskega mnenja v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj izvedenec finančne stroke nima znanja, da ugotavlja, ali se uporablja zmnožek dnevnih vozovnic ali vrednost mesečne vozovnice. Gre za uporabo materialnega prava, izvedenec finančne stroke ne more soditi o tem, kakšna je praksa na področju povračila potnih stroškov. Sodba glede uporabe materialnega prava nima obrazložitve, sodišče pa je kršilo ustavno pravico tožene stranke do sojenja, ker je ugotavljanje pomembnega materialnopravnega vprašanja prepustilo zunanjemu sodelavcu, ki ni strokovnjak s področja delovnega prava. Ob pravilno uporabi materialnega prava je treba uporabiti vrednost mesečne vozovnice, ker je nižja od zmnožka dnevnih vozovnic. Sodišče bi moralo pojasniti, vrednost katerih vozovnic je pravilno uporabiti in kateri predpis to določa in na tej podlagi (zgornji premisi) ugotoviti, ali je tožnica zatrjevala vsa dejstva, ki omogočajo izračun povračila stroškov. Tožba ni sklepčna, ker tožnica ni zatrjevala višine mesečne vozovnice ob izrecnem zatrjevanju toženke, da je vrednost mesečne vozovnice občutno cenejša od dnevnih vozovnic, zato tožbenemu zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni bistvenega pomena okoliščina, ali je tožnici plača zadoščala za pot na delo ali ne, prav tako pa ni bistvena okoliščina, ki jo izpostavlja tožena stranka, da tožnica vsa tri leta dela nikoli ni ugovarjala premajhnega izplačila potnih stroškov in ni zahtevala njihovega povračila. Splošno znano pa je, koliko časa traja vožnja iz Nove Gorice v Ljubljano. Ni podana navedena bistvena kršitev določb postopka, če sodišče prve stopnje svojih stališč s tem v zvezi ni natančneje obrazložilo, saj ne gre za odločilna dejstva. Čeprav tožena stranka z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z navedenimi vprašanji ne soglaša, to še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev določb postopka po citirani določbi, še manj pa za kršitev pravice tožene stranke do sodnega varstva in poštenega sojenja. Očitane absolutne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP prvostopenjsko sodišče tudi s tem, ko naj bi izven trditvene podlage sklepalo, da naj bi bila tožnica šibkejša stranka ob sklepanju sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 6. 2008 (s katerim naj bi se odpovedala pravici do potnih stroškov), ni zagrešilo. Gre le za splošno ugotovitev, da je delavec v razmerju do delodajalca šibkejša stranka, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča velja za položaj strank v okviru delovnega razmerja nasploh, tako pri sklepanju pogodb o zaposlitvi kakor tudi ob sklepanju sporazumov o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato so tudi tovrstni očitki neutemeljeni.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku upoštevalo stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 1016/2010 z dne 21. 10. 2010 in ravnalo v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni vezano na materialnopravna izhodišča pritožbenega sodišča. Skladno z določbami 11. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami in dopolnitvami – ZS) namreč sodišče višje stopnje lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon, sodnik pa je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. To pa ni ovira, da na podlagi argumentov, s katerimi je svoje stališče v razveljavitvenem sklepu utemeljilo pritožbeno sodišče, sodišče v ponovnem sojenju ne bi spremenilo svoje prvotne odločitve.

Tudi smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. členu ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da naj ne bi opravilo dolžnosti materialnega procesnega vodstva (po določbi 285. člena ZPP), ker naj ne bi raziskalo razhajanj v izpovedih prič, ni podana, pa tudi dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo v skladu z določbo 285. člena ZPP in mu ni mogoče očitati, da „ni raziskalo razhajanj oz. nelogičnosti v izpovedih prič“, kot trdi pritožba. Ne gre za problem neverodostojnosti zaslišanih prič. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost zaslišanih prič, saj nima razlogov za dvom o tem, da so zaslišane priče govorile resnico (tudi iz razlogov prvostopenjske sodbe ne izhaja, da sodišče ne bi verjelo pričam, čeprav pritožba trdi nasprotno), njihova zaslišanja so bila dovolj natančna, pri zaslišanjih pa je imela tožena stranka dovolj možnosti, da s postavljanjem konkretnih vprašanj doseže dopolnitev svojih izpovedb. Dejstvo pa je, da priče, ki jih je predlagala tožena stranka, očitno niti niso imele zadostnih podatkov oz. informacij o tožnici in njenih stanovanjskih razmerah in jih zato sodišču tudi niso mogle pojasnjevati. Pri tem pa je bistveno, da le na podlagi njihovih izpovedi ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je tožnica v resnici dnevno vozila v službo v G. iz Ljubljane in ne iz Nove Gorice, kot zatrjuje. Zlasti zato ne, ker priče niso vedele, kje natančno naj bi stanovala v času zaposlitve pri toženi stranki, saj so sodišču posredovale le zelo splošne podatke, poleg tega pa niso vedele, kdaj naj bi stanovala v Ljubljani (priče so izpovedovale različno – stanovala naj bi pri teti v Ljubljani, pri fantu v Ljubljani oz. z bivšim fantom v Ljubljani pri gostilni Ž., pri čemer se ne ve, ali je bilo to res v spornem obdobju ali pa v času študija pred zaposlitvijo pri toženi stranki, informacije pa so dobile iz pogovorov s tožnico in drugimi osebami). Tudi če so bivši sodelavci, prijatelji prič oz. znanci tožnico občasno srečevali v Ljubljani v različnih lokalih med tednom in med vikendom, pri čemer je eden od njih imel občutek, da je iz Ljubljane, tožnica pa je eno od prič obiskovala v Ljubljani, pa na tej podlagi ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je ves čas prebivala v Ljubljani in da se je dnevno vozila na delo v G. iz Ljubljane. Res je, kot zatrjuje pritožba, da menjava bivališč tožnice, ki naj bi „očitno bivala pri različnih fantih“, ni nič nenavadnega, vendar pa dokazov za takšne trditve, razen splošnih in na govoricah temelječih izpovedih prič, tožena stranka očitno nima. Zgolj pavšalnih trditev, da enostavno ni mogoče, da bi tožnica daljše obdobje zalagala svoj denar, da je lahko prišla na delo iz Nove Gorice in da so trditve tožnice nesmiselne, pa ni mogoče upoštevati. To pa pomeni, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da tožnica ne govori resnice in da se je dnevno vozila na delo iz Ljubljane.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v času zaposlitve pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) ter 68. člena Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/1997 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju panožne kolektivne pogodbe). Po določbi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, višina povračila stroškov pa se določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Po določbi 68. člena navedene panožne kolektivne pogodbe pa delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 60% stroškov javnega prevoza, oziroma v višini tretjine kilometrine, če prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč. Delavec je upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela na relaciji s kraja, od koder se dejansko vozi na delo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnica v spornem obdobju dejansko živela v Ljubljani oz. da se je dnevno vozila na delo iz Ljubljane. Utemeljeno je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da naj bi se tožnica s podpisom sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil sklenjen dne 10. 6. 2008 (torej skoraj leto dni po vložitvi tožbe v tem individualnem delovnem sporu) in vsebuje določbo, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti do tožnice iz delovnega razmerja in da delavka iz tega naslova do delodajalca nima nikakršnih zahtevkov več (7. člen sporazuma), odpovedala zahtevku iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Pritožbeno sodišče je namreč že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1016/2010 z dne 21. 10. 2010 zavzelo stališče, da je pravica do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela zakonska pravica, za zakonske pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi (delavca) predpisal že zakonodajalec, pa glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 velja pravilo, da se jim delavec ne more odpovedati. To pa pomeni, da se tožnica s podpisom navedenega sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi ni mogla (veljavno) odpovedati pravici do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj izpodbijana sodba glede uporabe materialnega prava ne bi imela obrazložitve in da naj bi sodišče kršilo ustavno pravico tožene stranke do sojenja, ker naj bi „ugotavljanje pomembnega materialnopravnega vprašanja prepustilo zunanjemu sodelavcu, ki ni strokovnjak s področja delovnega prava“. Povsem nesprejemljivo je tudi stališče pritožbe, da izvedenskega mnenja v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker izvedenec finančne stroke nima znanja, da ugotavlja, ali se uporablja zmnožek dnevnih vozovnic ali vrednost mesečne vozovnice in da izvedenec finančne stroke, ker gre za uporabo materialnega prava, ne more soditi o tem, kakšna je praksa na področju povračila potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je izvedencu finančne stroke, ki ga je postavilo s sklepom z dne 20. 1. 2011, dalo natančna navodila za pripravo izvedenskega mnenja za izračun stroškov za prevoz na delo in z dela tožeče stranke v času od 1. 12. 2003 do 30. 9. 2006, z navedbo zakonskih predpisov in določb panožne kolektivne pogodbe dejavnosti, ki jih mora upoštevati (68. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma RS). Sodba ni pomanjkljivo obrazložena glede uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje navedlo pravno podlago za svojo odločitev (130. člen ZDR, 68. člen panožne kolektivne pogodbe – str. 4), poleg tega pa je v razlogih sodbe izrecno zapisalo, da ne zakon in tudi ne noben podzakonski akt, ki zavezuje toženo stranko, ne določa, da se delavcu izplačuje potne stroške v višini mesečne vozovnice. Prav iz tega razloga je pritrdilo stališčem izvedenca v izvedenskem mnenju in dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 24. 3. 2011 in v sodbi (str. 5) zapisalo, da je izvedenec pri izračunu pravilno upošteval dnevno vozovnico. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja in s tem v zvezi pojasnjuje, da niti določba 130. člena ZDR niti določba 68. člena panožne kolektivne pogodbe niti razlaga določil kolektivne pogodbe, ki jo sprejela komisija za razlago kolektivne pogodbe (razlaga 68. člena je bila sprejeta v letu 2002 – Ur. l. RS, št. 45/2002), ne dajejo podlage za stališče, za katerega se zavzema tožena stranka, to je, da naj bi bil delodajalec dolžan delavcem plačati povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini cene mesečne vozovnice. Iz citiranih določb tudi ne izhaja obveznost poravnave najcenejšega javnega prevoza, saj tako ZDR kot panožna kolektivna pogodba govorita le o „stroških javnega prevoza“. Takšno je tudi stališče sodne prakse v številnih podobnih primerih.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).