Jedro

Nosilni očitek o protipravnem ravnanju je, da je zavarovanec vozil nad dovoljeno hitrostjo. Sodišče je ravnalo pravilno, ker se je glede tega vprašanja oprlo na izvedenčeve ugotovitve, ne pa na subjektivne ocene prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Pritožbo proti sodbi vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje z ustrezno stroškovno posledico. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo ugotovitve, da je bila tožnikova izpoved nejasna in nedosledna ter v nekaterih delih v nasprotju z listinami in izpovedbami prič, zato je ni možno preveriti. Navaja, da je priča S. O. potrdila njegovo izpoved o tem, da je nasprotni udeleženec v nesreči (S.) vozil z veliko neprilagojeno hitrostjo, sodišče prve stopnje pa je nepravilno zaključilo, da priča ni povedala nič bistvenega o dogodku. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez obrazložitve sledilo izpovedi nasprotnega udeleženca v nesreči S. in njegove sopotnice, ki sta logično izpovedala sebi v korist, kar bi moralo biti upoštevano pri oceni verodostojnosti teh dveh prič. Pritožba sodišču prve stopne očita tudi kršitev pravil postopka, saj kljub nejasnosti in neobrazloženosti izvedenskega mnenja ni sledilo predlogu tožeče stranke in postavilo novega izvedenca, te svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. Nazadnje pritožba izpodbija tudi stroškovni sklep, saj je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, zato mu ne more biti naloženo plačilo stroškov izvedenca in ostalih stroškov postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo materialnega prava. Ta, tudi sicer nesubstanciran pritožbeni očitek, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno izhajalo iz določbe 131. člena OZ (1) in ugotavljalo obstoj pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker je ugotovilo, da zavarovancu tožene ni možno očitati protipravnosti ravnanja, se upravičeno ni spuščalo v ugotavljanje obstoja preostalih pogojev in zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene ni podana.

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na dokazno oceno. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi sprejelo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Nosilni očitek o protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke je, da je vozil nad dovoljeno hitrostjo. Sodišče je ugotovilo, da to ne drži. Sodišče je ravnalo pravilno, ker je glede na naravo spornih dejstev (hitrost vožnje S., položaj vozil v času trka, nastanek in obseg poškodb), največjo težo pripisalo ugotovitvam izvedenca. Izvedenčeve ugotovitve so namreč rezultat objektivno preverljivih meritev, izračunov in racionalnih analiz. Slednje, pod pogojem, da so v skladu z metodami in pravili stroke (razloga za dvom v to sodišče nima), zagotavljajo zadostno stopnjo verjetnosti. Priče in udeleženci pa so lahko glede spornih dejstev podali zgolj subjektivne, nenatančne ocene in predvidevanja, ki so lahko pomožen, ne pa nosilen dokaz. Kot take jih je sodišče prve stopnje tudi argumentirano ovrednotilo in primerno upoštevalo.

7. Sodišče prve stopnje je tako sledilo izpovedi S. zato, ker je bila skladna in jo je v bistvenem potrdil tudi izvedenec. Izpovedi S. sopotnice pa, nasprotno od pritožbenih navedb, ni štelo za posebej zanesljivo, saj je imelo občutek, da se samega dogodka ne spomni. Iz dokazne ocene in nadaljnje obrazložitve sodbe je tudi jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje izjavo tožnika ocenilo kot nejasno in nedosledno (izpovedoval je drugače od tistega, kar je trdil – 6. točka sodbe) ter v nasprotju z ostalimi dokazi (npr. S. ni mogel voziti krepko čez 50 km/h kot je to trdil tožnik - 20 in 22. točka sodbe) in torej kot nezanesljivo. Kot je razvidno iz 7. in 17. točke sodbe pa je tudi jasno in obrazloženo ugotovilo, da priča O. ni potrdila tožnikovih navedb o prehitri in divji vožnji S..

8. Ni res, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca ni obrazložilo. V 11. točki sodbe je argumentiralo, da izdelava dodatnega izvedenskega mnenja ni bila potrebna, saj je bilo izvedensko mnenje (kot tudi dopolnitev in izvedenčeva izpoved na naroku) razumljivo, natančno in popolno. V njem pa tudi ni našlo nasprotij ali pomanjkljivosti, ki jih je očital tožnik.

9. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tega dokaznega predloga tudi ni kršilo pravil postopka, saj mora v skladu z 254. členom ZPP (2) ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem, zgolj v primerih, ko ugotovi: da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja; pa se pomanjkljivosti ne dejo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker sodišče prve stopnje omenjenih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ni ugotovilo, ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Očitek o obstoju procesne kršitve zato ni utemeljen.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka, ker ni upoštevalo da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določbo 7. člena ZBPP (3) odredilo izplačilo dela nagrade za izvedenca, ki bi ga sicer moral plačati tožnik (in torej predstavlja tožnikove stroške postopka), iz sredstev sodišča. Toženčeve stroške postopka, vključno s preostankom nagrade za izvedenca, pa je sodišče pravilno naložilo v plačilo tožniku, saj 9. člen ZBPP določa, da » odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke”.

11. Glede na navedeno je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (glej 353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (smiselno prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št.83/2001 s poznejšimi spremembami).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s poznejšimi spremembami).

(3) Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s poznejšimi spremembami).