Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tožnik ne more biti sprejet v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu tega zakona, četudi bi bilo ugotovljeno, da za njegov sprejem v državljanstvo ne obstajajo ovire iz 3. odstavka 40. člena tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne ugodi. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil tožnik kot aktivna vojaška oseba od leta 1989 zaposlen v Pokrajinskem štabu TO za severno Primorsko, kjer je bil v času, ko so se začele pojavljati osamosvojitvene težnje Slovenije, najekstremnejši zagovornik enotne Jugoslavije oziroma politike Predsedstva SFRJ in JA. Tudi v času agresije na Republiko Slovenijo je tožnik stal na strani JA in podpiral njena dejanja. Ugotovila je tudi, da je tožnik septembra 1991 z JA odšel na Reko, od koder naj bi se v Slovenijo vrnil v začetku leta 1992. Čeprav je tožnik zaslišan kot stranka potrdil samo to, da je konec septembra 1991 odšel z enoto na Reko in se od tam vrnil v Slovenijo v novembru 1991, vse ostale ugotovitve tožene stranke pa zanikal, je le-ta ocenila, da so verodostojnejši podatki operativnih služb Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za obrambo ter podatki priče iz tega ministrstva, kot pa izjava tožnika. Ta je manj verjetna, ker ima tožnik glede na sedanje razmere v bivši Jugoslaviji interes pridobiti državljanstvo Republike Slovenije in bi bilo nelogično, da bi glede nevarnosti za obrambo države govoril v svojo škodo. Tožena stranka zato ocenjuje, da pri tožniku obstajajo razlogi iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ob nespornem dejstvu, da je tožnik s svojo enoto zapustil Republiko Slovenijo, pa tožena stranka ne glede na razloge, ki so ga pri tem vodili in ne glede na kratkotrajnost njegove odsotnosti ugotavlja, da je tožnik s tem prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji. S tem pa tudi ni izpolnjen eden bistvenih pogojev iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tudi v času, ko je mesec dni začasno služboval na Reki, je bil vezan na stalno bivanje in življenje z družino v Ajdovščini. Taka začasna odsotnost, ki je nastala izključno zaradi izpolnitve pogoja za predčasno upokojitev, ne more biti ovira za pridobitev državljanstva, zlasti še, ker je znano, da je v enakih primerih kratke odsotnosti veliko oficirjev bivše JA dobilo slovensko državljanstvo. Tožnik ni storil nikakršnega dejanja, zaradi katerega bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal po 8. točki 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države: karkoli bi se mu lahko v tej zvezi dokazalo, bi se nanašalo izključno na izražanje mnenj glede razpada Jugoslavije, kar pa ne more pomeniti podlage za razglasitev tožnika kot državi nevarnega. Tožena stranka pa je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, kot podlago za odločitev upoštevala ravno izražanje mnenj. Ob tem, da je tožnik izrecno nasprotoval vsaki nasilni rešitvi in torej ni zagovarjal agresije na Slovenijo, bi se mu tudi dokazano nestrinjanje z osamosvojitvijo Republike Slovenije ne smelo šteti kot razlog za odklonitev državljanstva. Tožnik pa poudarja, da je dokazna ocena tožene stranke neutemeljena, ker so dejanja, ki jih odločba očita tožniku, neresnična ali le pavšalno navedena. Tožnikovo izjavo bi lahko potrdili priči, katerih zaslišanje tožnik predlaga v tožbi. Ker ni bil nikoli nikomur nevaren in ker ni kršil pravnega reda ne prejšnje ne sedanje države, tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je oceno tožnikove nevarnosti za obrambo države oprla na dejstvo, da so bile tožnikove javne izjave del psihološke priprave in preprečevanja morebitnega odpora zoper agresijo JA. Nesporno je ugotovljena tudi tožnikova prekinitev dejanskega bivanja v Sloveniji. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije oprla na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti torej oba navedena pogoja. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa nesporno izhaja, da je tožnik 26. septembra 1991 odšel z enoto JA na Reko in da je Reko zapustil 4. novembra 1991, ko je vložil prošnjo za prenehanje aktivne vojaške službe. Od poveljstva vojaških oblasti pa je bilo torej v tem času odvisno, kje bo tožnik dejansko živel in to ni bilo v Sloveniji, ampak na Hrvaškem. Zato je tudi po oceni sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni izpolnjeval pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je le-tega prekinil. Pri tem so razlogi, ki jih tožnik za odhod iz Slovenije navaja v tožbi, pravno nepomembni. Ker je bilo o zadevi odločeno tudi na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDS, na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na določbo 3. odstavka 40. člena ZDS. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, določenega v 1. odstavku 40. člena ZDS, tožnik ne more biti sprejet v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDS, četudi bi bilo ugotovljeno, da za njegov sprejem v državljanstvo ne obstajajo ovire iz 3. odstavka 40. člena ZDS. Ugotavljanje dejanskega stanja glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZDS torej na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I).