Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v konkretnem primeru delitev stroškov ne more temeljiti na pogodbi o medsebojnih razmerjih, ker ta ni bila veljavno sklenjena, ter da mora v takem primeru ključ delitve stroškov temeljiti na SZ-1 oziroma na Pravilniku, sprejetem na njegovi podlagi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožencu prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino ID ... ali stvarne pravice, ki so v njeno korist knjižene na nepremičnini, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi za znesek 270,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka v višini 112,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe kot bistveno navaja (točka II pritožbe), da se je toženec od nastanka terjatve aktivno upiral njenim utemeljenim zahtevkom. Uporaba pravnih sredstev sicer ne pomeni, da dolžnik meri na onemogočanje upnikovega poplačila, toda njihova uporaba do te mere kaže na zlorabo procesnih pravic in pomeni jasen indic za dolžnikov naklep otežiti plačilo terjatve. Sodišče se ni opredelilo do tega, zakaj ni pomembno toženčevo izogibanje vpisu v zemljiško knjigo, zato se sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ker je toženec aktivno in kontinuirano do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ravnal v smeri onemogočanja ali oteževanja tožnikove terjatve, ni podlage za zaključek, da s takim ravnanjem ne bo nadaljeval po vknjižbi lastninske pravice. Po vknjižbi je prišlo do 14 vpisov zaznamb, kar pomeni, da skriva svoje premoženje in preprečuje racionalno ravnanje v sodnih postopkih. Tožnik ima kot upravnik omejen dostop do podatkov o toženčevem premoženju. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb kot podzakonski akt derogira SZ-1, po katerem morajo etažni lastniki skleniti sporazum o medsebojnih razmerjih pri upravljanju večstanovanjske hiše. S tem je tožeča stranka nedopustno posegla v pravico in dolžnost soupravljanja lastnikov večstanovanjske stavbe in v njihovo pravico do zasebne lastnine. Pravilnik ni prenesel zasebne lastnine lastnikov stanovanj v last laičnega ničnega upravnika, ampak le upravljanje stavbe v skladu z odločitvami lastnikov. Ker sodišče ni začelo postopka za oceno zakonitosti pravilnika v skladu s 156. členom Ustave, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče se je pristransko vnaprej odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov in je s tem tožencu kršilo pravico do obrambe. Iz izreka sodbe je razvidno, da je pristransko obravnavalo nesklepčen tožbeni zahtevek in je kot pooblaščenec tožnika odpravilo nesklepčnost v nasprotju s 105. členom v zvezi s 180. členom ZPP ter ni upoštevalo toženčevega ugovora glede aktivne legitimacije ničnega upravnika. Sodišče je ignoriralo seznam lastnikov iz zadeve VL 219880/2012, ki tožencu ob sestavi pripravljalne vloge ni bil znan. Ne zadostuje prekludirana izjava tožeče stranke, da pogodba o upravljanju iz leta 1993 velja tudi nadaljnje lastnike. Odločilen je seznam lastnikov ob vložitvi predloga za izvršbo. Sodba je nerazumljiva in neobrazložena. Zneski zmanjšanja glavnice za posamezen mesec so nesubstancirani po vrsti stroška in jih ni mogoče preveriti, toženec pa se zaradi nepredložitve podatkov o porabi ni mogel braniti. Zmotno je stališče sodbe, da ni ugovarjal računom za sporno obdobje po temelju in po višini. To je storil že v ugovoru, a tudi kasneje v pripravljalni vlogi. Priznanje stroškov hladne in tople vode ter ogrevanja po števcu pomeni kršitev materialnega prava, ker tožeča stranka ni substancirala porabe z izpiski za vsak mesec. Prereka tudi priznane nepotrebne administrativne stroške in davek na dodano vrednost. Pravica do izjave je bila grobo kršena tudi zato, ker ni bil upoštevan ugovor po 286. b členu ZPP. Absolutno zmotno je stališče sodišča, da mu pozitivni predpisi in sodna praksa dovoljujejo neupoštevanje slednjih, kot je navedeno v sodbi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na vročeni pritožbi nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, se ne sme izpodbijati iz razloga zmotne/nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar je bil toženec opozorjen v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitki, ki grajajo dejanske ugotovitve, pa niso upoštevni in se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

8. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo storitev upravljanja in čiščenja ter založenih stroškov zavarovanja in obratovanja v zvezi z večstanovanjsko stavbo na naslovu toženčevega stanovanja. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti niso utemeljeni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi, zaradi katere bi bilo mogoče govoriti o kršitvi toženčeve pravice do izjave.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogodbo o upravljanju podpisali etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev, pravilno pa je (materialnopravno) stališče sodišča prve stopnje, da pogodba veže tudi pravne naslednike (četrti odstavek 53. člena SZ-1 in drugi odstavek 27. člena SZ). Očitek o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke tako ni na mestu.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v konkretnem primeru delitev stroškov ne more temeljiti na pogodbi o medsebojnih razmerjih, ker ta ni bila veljavno sklenjena, ter da mora v takem primeru ključ delitve stroškov temeljiti na SZ-1 oziroma na Pravilniku, sprejetem na njegovi podlagi. Tako stališče ima podlago v določbi 30. člena SZ-1, ki določa obveznost etažnih lastnikov, da krijejo stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, in ureja način njihove delitve.(1)

11. O neskladnosti podzakonskih aktov z zakonom sme sodišče presojati sámo (t. i. exceptio illegalis), spor pred Ustavnim sodiščem pa je dolžno sprožiti le, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo (156. člen Ustave). Pritožbeni očitek v tej smeri torej ni utemeljen.

12. Sodba sodišča prve stopnje prestane tudi preizkus pritožbenih razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

13. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je verjetnost terjatve tožeče stranke izkazana, a je njen predlog zavrnilo, ker da ni izkazala nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožeče stranke o okoliščinah, relevantnih za presojo izpolnjenosti predpostavk za izdajo začasne odredbe. Te je sodišče prve stopnje celovito ovrednotilo, razlogi pa so jasni in navedeni v ožjem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa. Očitki o kršitvah pravice do izjave in o pomanjkljivostih obrazložitve, zaradi katerih naj sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, niso utemeljeni.

14. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni presoji glede neobstoja verjetnosti nevarnosti odtujevanja/skrivanja/drugačnega razpolaganja. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa. Opustitev vpisa toženčeve nepremičnine v zemljiško knjigo po izvedbi vknjižbe ne more biti več relevantna, tožeča stranka pa ni konkretno navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da namerava toženec z nepremičnino razpolagati in na ta način otežiti izterjavo tožnikove terjatve. Pravilen je tudi zaključek, da glede na vedenje tožeče stranke za nepremičnino ni mogoč sklep, da je toženec svoje premoženje skrival. Pritožba ne daje niti podlage za zaključek o nepravilnosti ocene, da se toženec zoper vtoževano terjatev brani s pravnimi sredstvi, in dejstva, da je na toženčevi nepremičnini več plomb.

15. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo(2) in ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

16. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovora nanju pa glede na vsebino izpodbijanih odločitev in vsebino pritožb ni šteti za potreben strošek postopka, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvi odstavek 30. člena SZ-1 se glasi: "Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela." Op. št. (2): Enako odločitev je Višje sodišče v Ljubljani (med istima strankama in ob istih materialnopravnih vprašanjih) sprejelo tudi v zadevah I Cp 1239/2015 in I Cp 1240/2015.