Jedro

Pri tožniku kljub paranoidni shizofreniji, za katero se zdravi že vrsto let in je bil tudi večkrat hospitaliziran, zaenkrat ni izkazana stalna potreba po nadzoru zaradi zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb. V času remisije je pri njem povsem ohranjena realitetna kontrola. Pri tožniku tudi ni ugotovljenega upada mentalnih sposobnosti, je normalno inteligenten, sposoben opravljati vse osnovne življenjske potrebe. Se sicer zaveda neustreznosti svojega vedenja, vendar se mu to ne zdi pomembno. Zato v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 1. 9. 2014 in ... z dne 7. 2. 2014 ter priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo od 23. 12. 2013 dalje, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z dokaznim zaključkom sodišča, sprejetim na podlagi sodno izvedenskega mnenja, da naj pri njem ne bi bil potreben stalen nadzor. Takšen zaključek je oprt na mnenje izvedenke prof. dr. A.A., ki je v pretežnem delu nepravilno, neutemeljeno, nerazumljivo, protislovno in paradoksalno, kot je navedel že v pripombah pred sodiščem prve stopnje. Prav zaradi tega so bili predlagani dokazi z zaslišanjem bivše koordinatorke s CSD B., ki je v celoti seznanjena z njegovim fizičnim in psihičnim stanjem, diplomirane medicinske sestre C.C. ter delovne terapevtke D.D. iz psihiatrične bolnišnice E.. Sodišče je vse te dokazne predloge zavrnilo vključno z zaslišanjem mame, s katero je v stiku 24 ur na dan in 7 dni v tednu ter njegovo stanje najbolje pozna. Ker navedeni dokazi niso izvedeni, naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Hkrati pa je prišlo do procesne kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. v zvezi s 5. členom Zakona o pravdnem postopku.

Sicer pa nadalje meni, da sodna izvedenka sploh ne razume pojma definicije stalnega nadzora, ko glede na vzpostavljeno izvedensko prakso psihiatrični bolniki praktično sploh ne morejo priti do dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem se sklicuje na članek Varuha človekovih pravic z dne 19. 10. 2008, ki se nanaša prav na definicijo stalnega nadzora, kot je urejena v sklepu o kriterijih in merilih, kdaj je psihiatričnim bolnikom potreben stalen nadzor. Ta je opredeljen kot okoliščina, v kateri zavarovanec ni funkcijsko oviran (saj lahko hodi, lahko se oblači, hrani, itd.) le da tega ne zna narediti in ga je zato treba stalno usmerjati, kako naj osnovna življenjska opravila opravi in ga pri tem nadzirati, da jih res naredi. Tožena stranka naj bi vedela, kaj pomeni definicija stalnega nadzora, vendar je v praksi ne implementira.

Da je v predmetni zadevi podano prav takšno stanje dokazuje mnenje sodne izvedenke, ko zapiše, da lahko osebe s shizofrenijo brez zdravljenja tonejo v popolno pasivnost in izolacijo. Že zaradi opravljanja osnovne skrbi zase potrebujejo vzpodbudo, usmeritve in nadzor. Pri tem povzema odgovore izvedenke na vprašanja na glavni obravnavi, po katerih naj bi bil ob pomoči svojcev odvisen pri rednem jemanju zdravil, potrebuje spodbude za izvajanje osnovnih higienskih opravil od umivanja, britja, oblačenje, slačenja, obuvanja, sezuvanja. Ker si hrane ne pripravlja sam, mu jo pripravijo drugi.

Po pritožnikovem mnenju je zakon jasen. Ne gre za vprašanje, ali je samostojen pri opravljanju vsakodnevnih opravil pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, temveč za vprašanje v smislu samospodbude in želje po zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb. Izvedenka, organi tožene stranke in tudi sodišče si nestrokovno razlagajo 2. odstavek 101. člena ZPIZ-2. Meni, da se v predmetni zadevi sodišče neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 9/2000, saj se slednja ne nanaša na psihiatričnega bolnika. Izkazal in dokazal je, da v kolikor ne bi imel stalnega nadzora svojcev, bi se zgodilo, da bi bil podhranjen ter higiensko in zdravstveno zanemarjen. Brez stalnega nadzorstva bi zgubil realitetno kontrolo oziroma je ne bi zmogel ohraniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je temeljito obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče na navaja znova, temveč na obširna pritožbena izvajanja, ki pomenijo predvsem nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ter uveljavljane pritožbene razloge dodaja predvsem naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev vtoževane pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2). Po 99. členu ZPIZ-2 je pravico do dodatka za pomoč in postrežbo med drugim mogoče priznati tudi uživalcu invalidske pokojnine, ki mu je za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Po definiciji iz 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba uživalcu pokojnine potrebna, če je ta nujna za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ker zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja oz. je nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar ne more zadovoljevati večine prej naštetih življenjskih opravil ali kadar kot psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalni nadzor. Po 2. odstavku 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi stalni nadzor potrebuje takrat, kadar gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo, in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Pogoji so predpisani kumulativno. Takšno zakonsko abstraktno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni izkazano, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

6. Sodno izvedensko mnenje psihiatrinje prof. dr. A.A. namreč le še dodatno potrjuje skladni mnenji IK I in IK II iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožniku kljub paranoidni shizofreniji, za katero se zdravi že vrsto let in je bil tudi večkrat hospitaliziran, zaenkrat ni izkazane stalne potrebe po nadzoru zaradi zadovoljevanja predhodno naštetih osnovnih življenjskih potreb. Ni namreč nikakršnega razloga za dvom v pravilnost strokovno medicinske ocene sodne izvedenke psihiatrinje, da je pri tožniku v času remisije povsem ohranjena realitetna kontrola. Torej stik z realnostjo. Nadalje pri njem ni ugotovljenega upada mentalnih sposobnosti, je normalno inteligenten, sposoben opravljati vse osnovne življenjske potrebe. Se sicer zaveda neustreznosti svojega vedenja, vendar se mu to ne zdi pomembno. Prav dejstvo ohranjene realitetne kontrole pa je edino bistveno za dokazni zaključek, da v obravnavani zadevi ni podano dejansko stanje iz 2. odstavka 102. člena ZPIZ-2 in zato niti pogoji za priznanje vtoževane pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz 99. člena istega zakona.

Pritožbeno vztrajanje, da je potrebno ugotoviti drugačno dejansko stanje kot predhodno obrazloženo, ker tožniku primanjkuje samospodbude, oziroma ker potrebuje spodbudo za opravljanje nekaterih opravil, kot npr. za primerno oblačenje, redno jemanje zdravil ali celo osebno higieno, samo po sebi ni zadostno za drugačen dokazni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je nadalje tudi pritožnikovo materialnopravno naziranje, da naj tožena stranka, niti sodišče ne bi pravilno uporabljala 102. člena ZPIZ-2 in na ta način psihiatrične bolnike postavljala v manj ugoden položaj. Pri odločanju o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, bodisi zaradi somatskih bolezenskih sprememb ali kroničnih psihiatričnih obolenj, je potrebno dosledno upoštevati predpisane pogoje. Pomeni, da je pravico do denarne dajatve mogoče priznati le, če so dejansko izkazane takšne zdravstvene spremembe, da sta za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb zaradi ohranjanja življenja nujno in neizogibno potrebna pomoč in postrežba drugega oz. v konkretnem primeru stalno nadzorstvo v domači negi. Spremembe v zdravstvenem stanju seveda morajo biti trajne. Zgolj dejstvo, da je v primeru akutnega poslabšanja paranoidne shizofrenije po psihiatričnem sodnem izvedenskem mnenju pri tožniku potrebna hospitalizacija, samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

8. V obravnavani zadevi nadalje ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi s 5. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) ker sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič vključno s tožnikovo materjo. Načeloma so stranke glede na 212. člen ZPP sicer dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika. Vendar pa o tem, katere dokaze je potrebno izvesti za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP, vedno odloča le sodišče. Tudi v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokazne predloge o zaslišanju štirih prič kot nepotrebne utemeljeno zavrnilo. Popolnoma sprejemljivo utemeljuje, da gre za strokovno medicinsko vprašanje, ki je prepričljivo razčiščeno že s sodno izvedenskim mnenjem. Iz navedenega razloga, in ker z izpovedbami prič, ki sploh niso medicinski strokovnjaki, ni mogoče dokazovati dejstev, za katera je potrebno uporabiti pravila medicinske znanosti, stroke in izkušenj, je tudi pritožba v tej smeri morala ostati brezuspešna.

9. Zaradi obrazloženega, in ker niti preostale, obširne navedbe pritožnika, od tega da naj bi se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na judikat revizijskega sodišča(1) , da ni upoštevalo mnenja Varuha človekovih pravic glede uporabe definicije stalnega nadzora, objavljenega 19. 10. 2008 in nekatere druge, same po sebi v okoliščinah konkretnega primera za pritožbeno rešitev zadeve prav tako niso odločilne, je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in vključno z zavrnilnim stroškovnim izrekom, potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje iz spora o glavni stvari.

10. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je na temelju 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000