Jedro

Stroj, na katerem je tožnik opravljal delo, sam po sebi ni bil nevaren, vendar pa je že ob najmanjšem aktiviranju pedala prišlo do hitrega obrata bobna (in je tožnik zaradi nepričakovanega pomika pladnja z obema rokama refleksno segel navzgor ter z desnico udaril ob valj likalne naprave), kar je pomenilo večjo in resno potencialno nevarnost, to je nevarnost, ki je kljub zadostni skrbnosti ni bilo mogoče imeti pod kontrolo oziroma ki je še tako skrben nadzor in natančna pravila za delo ne bi mogli preprečiti. Iz tega razloga za škodo, ki jo je tožnik utrpel, objektivno odgovarja tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2007 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Sodišče je tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 932,55 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da do poškodbe in škode tožnika ni prišlo po krivdi tožene stranke in da škoda ne izvira iz nevarne stvari, oziroma nevarne dejavnosti ter da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi ravnanja tožnika oziroma po naključju, ki se je primerilo tožniku. Res je, da je bil tožnik za delo za strojem, kjer je prišlo do poškodbe, ustrezno usposobljen in da je bil seznanjen z navodili za varno delo z delovnimi napravami, vendar pa tožnik dejstva, da bo prišlo do neobičajno hitrega nenadnega obrata bobna ni mogel pričakovati in ne predvideti. Zmotna sta ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik škodnega dne stal na pedalu in da je očitno, da je moral pritisniti na predal, sicer se boben ne bi začel obračati, saj je sam izpovedal, da je z nogo pritisnil na avtomatsko pedalo in ne na ročno pedalo, vsled česar ni bilo potrebno, da bi pritiskal oziroma stal na pedalu, saj se je likalna deska dvignila avtomatsko. Na spornem stroju so dejansko tri predali, eno avtomatsko in dve ročni, česar prvostopno sodišče ni upoštevalo in navedenega dejstva tudi ni obravnavalo. Stroj je bil v času nesreče v avtomatskem režimu delovanja. Dejstvo, da se je v trenutku, ko je tožnik z nogo pritisnil na avtomatski pedal, boben nenadoma in z veliko hitrostjo obrnil, in da se je boben obrnil bistveno hitreje kot običajno, zato tega tožnik ni mogel pričakovati. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da trditev tožnika, da je prišlo do nenadnega, nepričakovanega in hitrega obrata bobna, z ničemer ni izkazana, vendar pa tožnik poudarja, da je prav ta situacija bila vzrok in izvor povečane nevarnosti, vsled česar bi sodišče moralo stroj šteti kot nevarno stvar. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico pa odgovarja imetnik ne glede na krivdo. Tudi P.Ž., ki dobro pozna lastnosti stroja in delovanje stroja, vsekakor bolje kot priča G., kateri je sledilo sodišče, je potrdilo, da lahko pri delovanju stroja pride do nepričakovanega in hitrega obrata bobna. Tožnik nikakor ni mogel pričakovati, da bo stroj pokvarjen oziroma, da se bosta boben in pladen nepričakovano hitro obrnila. Tožnik je sicer na začetku dela zapisal, da je stroj, na katerem se je poškodoval izpraven, in je pred poškodbo tudi izdelal 23 komadov gum, nato pa je nenadoma, iz tožniku neznanega razloga, prišlo do delovne nezgode. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je do poškodbe prišlo po naključju – tožnikov refleksni dvig rok zaradi nenadne bolečine v križu. Res je, da je tožnik ravnal impulzivno in samozaščitno, vendar pa, v kolikor tožnik takoj ne bi uspel odmakniti obeh rok, bi v zadevi lahko prišlo še do hujših posledic.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12 in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere mu očita pritožba, vendar pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožben razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi ravnanja tožnika oziroma po naključju, ki se je primerilo tožniku (nenadna bolečina v križu), in da s tem, ko je tožnik refleksno dvignil roke in pri tem z desnico nehote udaril ob valček likalne naprave nad seboj, tožena stranka ne more biti odgovorna za nezgodo, do katere je prišlo navedenega dne in za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi s tem. Zaključek sodišča, da do nezgode tožnika ni prišlo po krivdi tožene stranke in da škoda ne izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, pomeni zmotno uporabo materialnega prava in v posledici tega je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) ureja dve pravni podlagi za odškodninsko odgovornost in sicer odgovornost po načelu krivde, (subjektivno odgovornost) in odgovornost po načinu vzročnosti (objektivna odgovornost). V našem pravnem sistemu je odgovornost po načinu krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema. Odgovornost po načelu vzročnosti je podana, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in v drugih z zakonom določenih primerih (149. člen OZ). O nevarni dejavnosti govorimo, kadar gre za dejavnost, ki je po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi ali dobrin. Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika, pa OZ ne določa. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa je oziroma postane takšna šele glede na okoliščine konkretnega primera. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih stvari in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, tožnik uveljavlja odškodnino iz naslova nematerialne škode zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo dne 19. 4. 2007, ko se je tožnik poškodoval pri delu v nočni izmeni, na delovnem mestu izdelovanja gum. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen nekaj manj kot štiri leta in je kot konfekcionar poltovornih plaščev delal na različnih strojih, večinoma na stroju LR 4. Do poškodbe tožnika je prišlo na stroju LR 2. Kot je izpovedal tožnik je bil za delo na tem stroju ustrezno usposobljen, vendar je do poškodbe prišlo, ker ga je pri delu zbodlo v križu in v posledici tega se je z obema rokama naslonil na pladenj, pri tem pa se je pričel boben obračati, pladenj pa se je dvignil in ploščo je porinil nazaj. Ko se je pladenj dvignil, je imel roki še vedno na plošči, levo roko je uspel umakniti, z desno roko pa se je zadel ob valj likalne naprave in v nezgodi utrpel oteklino distalnega dela podlahti, odrgnino in oteklino desnega zapestja, gibljivost sklepa pa je bila zavrta.

Pritožbeno sodišče se glede na opis nezgode in ravnanje tožnika ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da stroj, na katerem je tega dne delal tožnik, ni nevaren, prav tako ni nevarna nobena faza dela na tem stroju ter zato delo na stroju ne predstavlja nevarne dejavnosti ter zato tožena stranka za škodni dogodek ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi ravnanja tožnika oziroma po naključju, ki se je primerilo tožniku (nenadna bolečina v križu), in da zato tožena stranka ne more biti odgovorna za nezgodo ter tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tudi če je do škode prišlo zaradi ravnanja tožnika, ki je stisnil avtomatsko pedalo z nogo in je zaradi tega prišlo do nenadnega, nepričakovanega in hitrega obrata bobna, in je tožnik z rokama na hitro refleksno segel navzgor in pri tem z desno roko udaril v valj likalne naprave ter se pri tem poškodoval, ne pomeni, da stroj na katerem je delal tožnik, sam po sebi ni nevaren, in da tako ni nevarna nobena faza dela na tem stroju. V skladu z uveljavljeno sodno prakso med nevarne stvari sodijo vsi stroji, še posebej pa tisti, pri katerih je možen dostop do rotirajočih delov. Glede na navedeno je očitno, da med nevarne stvari spada tudi konfekcijski stroj LR 2, na katerem se je poškodoval tožnik.

Že iz navodil za varno delo z delovnimi napravami „Konfekcijski stroj LR“ je razvidno, kakšne so lahko poškodbe in zdravstvene okvare na tem stroju in so navedeni tudi varovalni ukrepi in pravila varnega dela na tem stroju, med drugim tudi, da se med vrtenjem bobna ne sme poseči z roko v območje vrtečih delov. Vendar kot sta tožnik in priča Ž. izpovedala, pa mora delavec med obratovanjem stroja z rokama regulirati – uravnavati ploščo in jo držati, medtem ko pritiska na pedal, zato da mu plošča ne pade z bobna, ko se boben obrača. Za vse obrate bobna mora delavec stati na pedalih, da se boben vrti. Dejstvo, da je že pri najmanjšem aktiviranju pedala prišlo do hitrega obrata bobna, in je zato tožnik zaradi nepričakovanega pomika pladnja navzgor z obema rokama refleksno segel navzgor in pri tem z desno roko udaril ob valj likalne naprave pokaže, da stroj, na katerem je delal tožnik, v sebi nosi večjo in resno potencialno nevarnost, se pravi takšno nevarnost, ki je kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod kontrolo in jo obvladovati, oziroma da še tako skrben nadzor ali natančna pravila, kako je delo potrebno opravljati, ne bi moglo preprečiti, da se nevarne lastnosti ne bi izmaknile nadzoru.

Pri objektivni odgovornosti, torej pri odgovornosti po načelu vzročnosti, mora oškodovanec dokazati le to, da je trpel pravno priznano škodo in da je ta nastala zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti je podana pri tistih primerih, ko so stvari ali dejavnosti same po sebi tako nevarne, da nevarnosti ni mogoče preprečiti. Vendar ne glede na navedeno je pri odškodninski odgovornosti tožene stranke potrebno upoštevati tudi določbo 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik je deloma prost odgovornosti, tudi če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Po 1. odstavku 153. člena je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka, ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. V 171. členu OZ pa je določeno, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava teh dokazov ni ocenilo, saj je štelo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožene stranke in tudi ne krivdna odgovornost tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da v konkretnem primeru ne bi bilo smotrno, če bi pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje dopolnjevalo na pritožbeni obravnavi. Nenazadnje bi takšna pritožbena obravnava pomenila, da bi pritožbeno sodišče moralo znova izvesti že vse izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo lahko v ponovljenem postopku zgolj prebralo zapisnike o že izvedenih dokazih. V novem postopku bo sodišče na podlagi že izvedenih dokazov, ki jih bo po potrebi še dopolnilo s ponovnim zaslišanjem prič, ugotovilo ali izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je izven nevarne stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti oziroma ali je tožnik prispeval k nastanku škode in mu nato odmerilo denarno odškodnino, v skladu s 179. členom OZ.

Pritožbeno sodišče še navaja, da je sodišče prve stopnje dolžno pri pisni izdelavi sodbe v skladu s 324. členom, v obrazložitvi sodbe navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih in ni potrebno, da sodišče povzame vse navedbe tožnika in tožene stranke, tako v tožbi kot odgovoru na tožbo in v vseh nadaljnjih pripravljalnih vlogah.