Jedro

Pri razvezi izročilne pogodbe, ki jo sklepajo stranke izven okvira, navedenega v 106. čl. ZD, so uporabljiva splošna načela civilnega prava, analogno pa tudi določilo 2. odst. 120. čl. ZD o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnika sta zahtevala razvezo izročilne pogodbe, ki sta jo dne 8.8.1984 sklenila s tožencema za nepremičnini, vpisani v vl. št. 94 in 96. Takšen tožbeni zahtevek s posledičnim zahtevkom na zemljiškoknjižno izvedbo je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med strankami je namreč zaupanje do kraja podrto in vsakršno sožitje izključeno. Na kraju samem bi si bilo treba ogledati situacijo, zaradi prepričanja o tem, kako toženca tožnika izigravata. S pomočjo tožnikov sta toženca zgradila stanovanjsko hišo, vendar pa se vanjo nočeta preseliti, ker bi sicer morala sprejeti tudi oba tožnika.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo. Drugih kršitev postopka pa revizija izpodbijani sodbi, čeprav izrecno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ne navede, zaradi česar v tej smeri nima utemeljitve.

Z izročilno pogodbo z dne 8.8.1984 sta tožnika tožencema prepustila v last del svojega premoženja ter si v zameno izgovorila nekatere dajatve, ki so predvsem preživninske narave. Ker toženca nista njuna potomca, te pogodbe sicer ni mogoče opredeliti za izročilno pogodbo po določbi 106. člena zakona o dedovanju, temveč za mešano pogodbo po splošnih načelih civilnega prava. Ta pa je po svoji vsebini blizu pogodbi o dosmrtnem preživljanju po 117. členu zakona o dedovanju, pri kateri je pogodbeni predmet bil prevzemnikoma izročen v last že za življenja izročevalcev. Zato je pri razvezi te pogodbe mogoče uporabiti tudi določbe zakona o dedovanju, ki se nanašajo na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Presoja o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na razvezo "izročilne" pogodbe pa je pravilna, čeprav sta nižji sodišči kot podlago za svoje stališče uporabili določbe zakona o dedovanju o preklicu izročitve. Pri tem so bila upoštevana dejstva dejanskega stanja, ki se nanašajo na oceno, ali sta toženca kot prevzemnika zakrivila veliko nehvaležnost do izročevalcev, in druga dejstva, ki se nanašajo na izpolnjevanje izgovorjenih protidajatev. Dokazna ocena, ki se nanaša na trditev o veliki nehvaležnosti prevzemnikov in o njuni odgovornosti za neizpolnjevanje prevzetih bremen, ni potrdila tožbenih navedb. V tem obsegu je šlo (čeprav z uporabo drugega pravnega inštituta) za uporabo splošnih načel civilnega prava, ki se nanašajo na mešano pogodbo (z elementi daritve). Revizijska graja sprejete dokazne ocene s predlogom na dopolnitev dokazovanja z ogledom pa posega na področje v revizijskem postopku nedovoljene presoje dejstev (3. odstavek 385. člena ZPP).

Sicer pa elementi dejanske podlage ne omogočajo razveze sporne pogodbe ob analogni uporabi določb zakona o dedovanju o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodbene stranke so skupnost življenja dogovorile šele za čas po vselitvi v novo stanovanjsko hišo. Določba 2. odstavka 120. člena zakona o dedovanju, po kateri je mogoče pogodbo razvezati, če pogodbeniki živijo skupaj, pa postane zaradi omajanja odnosov skupno življenje nevzdržno, torej ni uporabljiva. Neizpolnjevanje obveznosti je sicer tudi razlog za razvezo pogodbe (3. odstavek 120. člena zakona o dedovanju), vendar pa mora biti za neizpolnjevanje na strani prevzemnikov podana odgovornost. Te odgovornosti pa sodišči nižje stopnje na podlagi dokazov in ocene vsebine sporne pogodbe nista našli.

Tako je izpodbijana odločitev pravilna tudi s stališča uporabe materialnega prava. Revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).