Jedro

Dvom tožnika o tem, kdaj se mora vrniti na delo, je bil odpravljen dne 22. 10. 2024 z vročitvijo sklepa o preklicu napotitve na čakanje na delo doma. Tožnik je bil od takrat dalje, torej z naslednjim dnem po prejemu sklepa, dolžan pričeti opravljati delo, kot svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja (33. člen ZDR-1), ter je bila kvečjemu na njem dolžnost, da se v primeru kakršnegakoli dvoma glede pričetka dela obrne na toženko.

Zgolj navedba delavca o zdravstvenih težavah ne zadostuje kot opravičilo za izostanek z zagovora. Za preložitev zagovora je potrebno konkretno obrazložiti zdravstvene težave in predložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo. Bolniški stalež sam po sebi ne izključuje možnosti udeležbe delavca na zagovoru ali podaje pisnega zagovora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2024 nezakonita ter ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 28. 11. 2024, temveč še traja. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da pogodba o zaposlitvi z dne 18. 10. 2024 ni bila veljavna, saj ni vsebovala jasnega določila o datumu nastopa dela in razporeditvi delovnega časa, kar je bistvena sestavina v skladu z 31. členom ZDR-1. Ob podpisu pogodbe je bil še vedno v veljavi sklep o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 11. 7. 2024, ki ga je tožnik prejel po elektronski pošti, in v katerem je bilo določeno, da bo o spremembah obveščen na isti način. Ker takega poziva ni prejel, je bil prepričan, da pogodba nima pravnega učinka. Šele 22. 10. 2024 mu je bil poslan sklep o preklicu čakanja na delo, kar pravnega položaja ni moglo spremeniti, temveč je ustvarilo retroaktivno in nezakonito situacijo, saj tožniku ni bil dan razumen rok za vrnitev na delo. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo takšno pogodbo za veljavno, pri čemer je spregledalo, da pogodba ni imela vseh bistvenih sestavin, tožnik ni vedel, kdaj natančno in ob kateri uri se mora zglasiti na delu. Sodba je po mnenju pritožbe protislovna, saj ugotavlja neveljavnost pogodbe, a nato odloči, da je veljavna, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako poudarja, da mu v postopku odpovedi ni bila dana realna možnost zagovora. Čeprav je toženko obvestil o bolezni in opravičljivem razlogu za odsotnost, preložitve zagovora ni bil deležen. Zaradi hude poškodbe roke, s katero piše, tudi ni mogel podati pisnega zagovora. Ker mu delodajalec ni zagotovil novega datuma, mu je bila kršena pravica do izjave, ki je bistvena procesna garancija v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava in vsebuje bistvene kršitve postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe pritožbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil pri toženki zaposlen od leta 1999, od 1. 6. 2018 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2018 na delovnem mestu "hišnik V" za nedoločen čas. Tožnik je bil vse od leta 2018 več let neprekinjeno v bolniškem staležu. Z odločbo ZPIZ z dne 30. 5. 2024 je bil nato razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: zmožen za dela, kjer bo leva roka le v pomoč desni roki, s polnim delovnim časom od 10. 5. 2024 dalje. Po dokončnosti odločbe ZPIZ je toženka tožniku izdala sklep o čakanju na delo doma (sklepa z dne 2. 7. 2024 in 11. 7. 2024), nato pa je sistemizirala novo delovno mesto "hišnik V z omejitvami", ki je bilo za tožnika ustrezno glede na invalidsko odločbo. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal dne 18. 10. 2024 in jo poslal tožencu, ki je pogodbo prejel dne 22. 10. 2024. Dne 22. 10. 2024 je toženec izdal sklep o preklicu napotitve na čakanje na delo doma, v katerem je med drugim navedel, da se zaposleni vrne na delo dne 18. 10. 2024. Tožnik je sklep prejel po elektronski pošti dne 22. 10. 2024. Ker tožnik od 18. 10. 2024 dalje na delo ni prišel, svojega izostanka ni opravičil, z dela pa je izostal tudi neupravičeno, mu je toženka dne 28. 11. 2024 na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) podala izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev pravilno ugotovilo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen tako po 4. kot po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je pravilno razsodilo, da je izredna odpoved zakonita.

6.Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je zmotna pritožbena navedba, da preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. V okviru razlogov se je v 17. točki obrazložitve opredelilo tudi do trditev tožnika o izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2024, ki jo je tožnik podpisal dne 18. 10. 2024, zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje zmotno. Tožnik je smiselno zatrjeval, da podpisana pogodba o zaposlitvi ni veljavna, zato ni imel obveznosti priti na delo. V zvezi z izpodbojnostjo pogodbe je navajal (kar ponavlja v pritožbi), da je toženka ravnala zvijačno, ker v novi pogodbi o zaposlitvi ni natančno opredelila, kdaj mora tožnik priti na delo ter tožniku ni posredovala podatka o delovnem času ter o tem, ob kateri uri mora priti na delo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno ugotovilo, da ponujena pogodba o zaposlitvi vsebuje vse bistvene sestavine - določen je datum nastopa dela, prav tako pa je vključeno določilo o tedenskem delovnem času. Tudi če pogodba o zaposlitvi tega določila ne bi vsebovala, zaradi tega ne bi mogla šteti za izpodbojno. Izpodbojnost pride v poštev, če je pogodba sklenjena z napako volje (grožnja, bistvena zmota, prevara), ne pa zgolj zaradi pomanjkanja določene sestavine. Napak volje v takšnem smislu pa tožnik niti ni zatrjeval. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, pa s tem v zvezi tudi ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2024, zato so nasprotne pritožbene navedbe, ki s tem v zvezi uveljavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (dejansko pa protislovje v odločilnih dejstvih), neresnične. Pri protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) gre tudi sicer za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, tožnik pa takšnega nasprotja v pritožbi ne zatrjuje. Ker sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da je pogodba neveljavna, v odločilnih dejstvih tudi ni protislovja.

7.Določba 31. člena ZDR-1 zahteva, da pogodba o zaposlitvi vsebuje določilo o datumu nastopa dela ter o trajanju dnevnega oziroma tedenskega delovnega časa, ne pa tudi zapisa ure, ko se mora delavec zglasiti na delu. Pogodba o zaposlitvi, ki ne vsebuje vseh elementov iz 31. člena ZDR-1, tudi ni nična, sicer pa tožnik ničnosti same pogodbe o zaposlitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval (niti ni zahteval ugotovitve njene ničnosti), temveč je zgolj pavšalno navajal, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična. Do slednjega pa se je sodišče prve stopnje prav tako pravilno opredelilo v 17. točki obrazložitve s pojasnilom, da je izredna odpoved zakonita, ker je podana iz utemeljenega odpovednega razloga in ne nasprotuje niti ustavi, niti prisilnim predpisom ali moralnim načelom, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine pogodbe o zaposlitvi ter vsebine sklepa o preklicu napotitve na čakanje na delo doma z dne 22. 10. 2024 pravilno ugotovilo, da je bil dvom tožnika o tem, kdaj se mora vrniti na delo odpravljen dne 22. 10. 2024 z vročitvijo sklepa. Pravilno je razlogovalo, da je bil tožnik od takrat dalje, torej z naslednjim dnem po prejemu sklepa, dolžan pričeti opravljati delo, kot svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja (33. člen ZDR-1), ter da je bila kvečjemu na njem dolžnost, da se v primeru kakršnegakoli dvoma glede pričetka dela obrne na toženko. Dejstvo, da je toženka tožnika na delo s sklepom z dne 22. 10. 2024 pozvala za nazaj (z dnem 18. 10. 2024) ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje glede na vsebino obeh dokumentov pravilno zaključilo, da se je bil tožnik dolžan na delo vrniti dne 23. 10. 2024. Do 6. 11. 2024 je bil tako neupravičeno odsoten osem zaporednih delovnih dni. Ker se tožnik na delo ni vrnil vse do 6. 11. 2024, ko mu je bila podana pisna obdolžitev in še kasneje (v službi se je oglasil šele 11. 11. 2024), o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil, je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožniku kršena pravica do izjave, ker mu toženka ni zagotovila drugega datuma zagovora in mu tako ni bila dana možnost, da se opredeli do očitkov. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS1 je, da zgolj navedba delavca o zdravstvenih težavah ne zadostuje kot opravičilo za izostanek z zagovora. Za preložitev zagovora je potrebno konkretno obrazložiti zdravstvene težave in predložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo. Bolniški stalež sam po sebi ne izključuje možnosti udeležbe delavca na zagovoru ali podaje pisnega zagovora. Dejstvo, da je imel tožnik dolgotrajno bolniško odsotnost zaradi hude poškodbe roke, s katero piše, zaradi česar naj bi bilo jasno, da pisnega zagovora ni mogel podati, predstavlja nedovoljeno in torej neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP). Tudi sicer pa je tovrstno zatrjevanje tožnika neprepričljivo, saj je tožnik delodajalcu tudi opravičilo poslal pisno, po e-pošti (A9), in torej ni razloga, da na isti način ne bi mogel podati tudi pisnega zagovora.

10.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka kot delodajalka pa v sporih o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

-------------------------------

1Primerjaj sodbe VIII Ips 378/2006, VIII Ips 354/2006, VIII Ips 153/2006 in VIII Ips 204/2013.