Jedro

Odsotnost tožnika iz Republike Slovenije od julija 1991 dalje v smislu 1č. člena ZUSDDD ni upravičena. Tožnik namreč ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi se nanašale na poskuse vrnitve, ravno obratno, navedel je, da se v RS ni nikoli vrnil, niti ni zaprosil za vizum za vstop v RS, pri čemer ni relevanten razlog, zakaj zanj ni zaprosil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Odločitev, sprejeto v postopku ponovnega odločanja, na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 17. 1. 2014, je prvostopenjski organ utemeljil z določbami Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Ugotovil je, da je bil prosilec na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, da je imel v RS prijavljeno stalno prebivališče na dan 30. 12. 1990 in da je bil 26. 2. 1992 odjavljen na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o tujcih. Tako prosilec spada v kategorijo oseb, ki so imele na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in je bilo treba v postopku ugotoviti, ali je v strankinem primeru izpolnjen tudi pogoj dejanskega življenja v Sloveniji iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.

2. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilec od 23. 12. 1990, do odhoda iz Slovenije, julija 1991, dejansko živel v RS, po tem datumu pa v Republiki Srbiji. Z dopisom z dne 4. 3. 2014 in 5. 11. 2014, je bil prosilec seznanjen z ugotovitvami dokaznega postopka.

3. Na podlagi predloženih dokazov in izjav je prvostopenjski organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, ker RS ni zapustil na podlagi enega od razlogov, ki jih kot upravičene šteje 1.č člen zakona. Prav tako je upravni organ ugotovil, da stranka ni predložila nobenih dokazil o ravnanju, ki bi kazalo na njene poskuse vrnitve v RS, ampak predloženi dokazi dokazujejo ravno nasprotno.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo stranke zavrnil in štel, da je bila ugotovitev prvostopenjskega organa, da prosilec sodi v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD, pravilna, kot je bila pravilna ugotovitev, da je prosilec RS zapustil julija 1991. Ugotovil je tudi, da so bila v postopku upoštevana pravila ZUP, in ker tudi po presoji drugostopenjskega organa prosilčeva odsotnost iz RS ni bila posledica razlogov določenih v tretjem odstavku 1.č člena zakona, štel, da je bila njegova vloga zavrnjena utemeljeno.

5. Tožnik odločitvi oporeka iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Upravna organa se nista opredelila do okoliščin tožnikovega odhoda, zato je njuna odločitev arbitrarna, tako kot je arbitrarna odločitev, da njegova ravnanja ne kažejo poskusov vrnitve v RS. Pojasnjuje pravne podlage za odločanje oziroma kako je te določbe treba razlagati in opozarja, da je moral opravičiti svojo odsotnost z javne obravnave na dan 5. 6. 2014. Uveljavlja tudi, da je v neenakem položaju (zato ker mu ni bilo mogoča zaslišanje) z drugimi prosilci za stalno prebivanje. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri navedbah iz obrazložitve svoje odločbe. Predlagala je, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Za odločitev v tej zadevi je pomembno vprašanje, ali je tožnik od 23. 12. 1990 dalje dejansko živel v RS, kar je eden od pogojev, da se lahko tujcu (ne glede na določbe Zakona o tujcih), po določbah ZUSDDD, izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

9. ZUSDDD je v 1. členu namreč določil, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

10. Med strankami ni spora o tem, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan Republike Srbije in da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Iz navedenega izhaja, da bi morala tožnik za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izkazati še, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

11. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave (prvi odstavek 1č. člena ZUSDDD).

12. ZUSDDD pa je določil tudi primere, ko se kljub odsotnosti osebe šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen. Po ZUSDDD je tako pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, tudi če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, a odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD). Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če odsotnost traja več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja; če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz 1., 2., 5. ali 7. alineje 10. člena Zakona o tujcih, iz razlogov iz 1., 2. ali 6. alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d. ali e. prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb preko meja (tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Takšna odsotnost je upravičena in ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

13. V ponovljenem postopku odločanja je prvostopenjski organ, v skladu z napotili ministrstva, dopolnil dokazni postopek in tudi po presoji sodišča na podlagi predloženih dokazil pravilno zaključil, da odsotnost tožnika iz Republike Slovenije od julija 1991 dalje v smislu 1č. člena ZUSDDD ni upravičena. V zadevi namreč ni sporno, da je tožnik zapustil Slovenijo julija 1991. V vlogi (življenjepisu) z dne 15. 7. 2013 je navedel, da je zapustil RS julija 1991, po končanju vojne, iz varnostnih razlogov. Prav tako ni sporno, da je tožniku, zato ker se ni vrnil na delo, pri A. dne 15. 7. 1991 prenehalo delovno razmerje, in da je 26. 7. 1991 sklenil delovno razmerje v Beogradu. Prav tako tožnik v upravnem postopku, v katerem mu je bila dana možnost sodelovanja, ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi se nanašale na poskuse vrnitve, ravno obratno, tožnik je navedel, da se v RS ni nikoli vrnil, niti ni zaprosil za vizum za vstop v RS, pri čemer pa sodišče pripominja, da ni relevanten razlog, zakaj zanj ni zaprosil. 14. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je zato organ utemeljeno zaključil, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v RS, na podlagi drugega odstavka 1.č člena ZUSDDD, niti opravičene odsotnosti iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato je bila odločitev organa, ki je tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnil, pravilna.

15. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita, zaradi česar je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.