Jedro

Predvsem je odločilno dejstvo, da so se toženci s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II P 2444/2007, zavezali, da bodo stanovanje izpraznili ter ga izročili tožeči stranki v točno določenem roku, vendar te obveznosti niso izpolnili. Za obdobje, v katerem so toženci objekt oziroma stanovanje v objektu zasedali nezakonito, so zato dolžni plačati tožeči stranki uporabnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 09. 07. 2010, opr. št. VL 94508/2010, s katerim je bilo tožencem naloženo, da poravnajo tožeči stranki 4.832,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v predlogu za izvršbo ter stroške izvršilnega postopka, odmerjene na 116,20 EUR. Tožencem je naložilo, da so dolžni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 799,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo so toženci vložili pravočasno pritožbo, v kateri se sklicujejo na vse pritožbene razloge in predlagajo spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navajajo, da je zmotno stališče sodišča, da so dolžni plačati tožniku uporabnino, ker so uporabljali sporno nepremičnino brez pravnega naslova. Iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II P 2444/2007 je razvidna obveza tožnika do tožencev, z izpolnitvijo katere pa je tožnik v zamudi še vedno. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča, da je tožnik lastnik zemljišča, na katerem je v kritičnem času stal sporni objekt, vendar je že iz vsebine zgoraj navedene sodne poravnave razvidno, da je bilo zemljišče pozidano v tistem času z objektom, na katerem so imeli toženci služnostno pravico stanovanja. Sodišče bi zato moralo upoštevati tudi določbe o upniški zamudi. V listinskih prilogah spisa (fakturah tožnika) je obračun prikazan kot najemnina, ne pa kot uporabnina. Navedenih faktur zato sodišče ne bi smelo enostavno uporabiti kot terjatev uporabnine za isti objekt. Tožnik ni ponudil nobenega dokaza o neupravičeni obogatitvi tožencev. Ker tudi toženci še niso prejeli plačila, ki jim pripada po sodni poravnavi, so pa ves čas bivanja v spornem objektu plačevali stroške in prispevke, ni dokazano, da bi bili neupravičeno obogateni. Zmotno je tudi stališče sodbe, da toženci niso prerekali višine terjatve.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača pritožbene trditve kot napačne in neutemeljene ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba očita sodbi več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih konkretno ne opredeli. Pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti glede na določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

6. Brez podlage so tudi pritožbeni očitki o nepravilnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo in ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je tožencem naložilo plačilo uporabnine za bivanje v stanovanju oziroma objektu, ki leži na parc. št. 738/1 k.o. X, in sicer za obdobje od 10. 07. 2009 do 29. 05. 2010. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 738/1 k.o. X ter da na tem zemljišču stoji večje število objektov (v enem izmed stanovanj so stanovali tudi toženci). Predvsem je odločilno dejstvo, da so se toženci s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II P 2444/2007, zavezali, da bodo stanovanje izpraznili ter ga izročili tožeči stranki v točno določenem roku, vendar te obveznosti niso izpolnili. Za obdobje, v katerem so toženci objekt oziroma stanovanje v objektu zasedali nezakonito, so zato dolžni plačati tožeči stranki uporabnino. Materialnopravne določbe 198. v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika – OZ je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

7. V obrazložitvi sodbe je pritožnikom že pravilno pojasnjeno, na kakšni dejanski in pravni podlagi sodišče ugotavlja, da so bili toženci neupravičeno obogateni za zneske uporabnine, ki so enaki višini najemnine za prostore, tožeča stranka pa je bila zaradi neplačila uporabnine prikrajšana. V računih (priloge A 13 do A 21) navedena zahteva, da tožeča stranka zaračunava najemnino, ne vpliva na pravilnost odločitve, enako tudi ne pritožbena trditev, da so toženci ves čas bivanja v spornem objektu plačevali vse stroške in prispevke. Ker obveznost izpraznitve stanovanj izhaja iz sklenjene sodne poravnave, se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ukvarjati z ugovori o dejanskem lastništvu objektov. Vse ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na upniško zamudo ter služnostno pravico tožencev na stanovanjih v spornih objektih, pa so nova dejstva, ki v pritožbenem postopku niso dopustna, saj pritožniki niso izkazali, da jih brez svoje krivde niso mogli pravočasno navesti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

9. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni dodal nobenega argumenta za odločitev o njej, zato te stroške krije sama tožeča stranka.