Jedro

SPZ ne pozna več posesti pravice (služnosti) in za razliko od prej veljavnega ZTLR izrecno ne ureja posesti na pravici, vendar je uveljavljeno stališče, da opustitev ureditve posesti stvarne služnosti za imetnike le-te ne pomeni oženja pravnega položaja in izključitve posestnega varstva. Imetnik pozitivne stvarne služnosti namreč izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču in mu je prek tega izvrševanja zagotovljeno posestno varstvo proti vsakomur, ki poseže v to izvrševanje. Na takšno razlago kaže tudi natančnejša opredelitev soposesti v SPZ, ki se lahko izvršuje v obliki deljene soposesti, kjer gre za delitev oblasti na stvari ali skupni soposesti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je toženec R. M., motil tožnika P. M.,v njegovi mirni soposesti parkirnega prostora z obračališčem za motorna vozila na parc. št. 455/1 k.o. X s tem, da je na tem parkirnem prostoru v času od 5.6. do 8.6.2008 postavil lesen objekt, kar je tožnik ugotovil dne 8.6.2008. 2. Toženec je dolžan odvzeto soposest parkirnega prostora z obračališčem za motorna vozila na parc. št. 455/1 k.o. X vzpostaviti nazaj tako, da odstrani postavljeni leseni objekt, ki ga je postavil na parkirnem prostoru na parc. št. 455/1 k.o. X v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožencu se prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v mirno neposredno soposest parkirnega prostora z obračališčem za motorna vozila na parc. št. 4455/1 k.o. X

4. Kar tožeča stranka zahteva več ali kako drugače se zavrne.

5. Toženec je dolžan tožniku povrniti vse stroške postopka v znesku 921,59 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje te odločbe (17.4.2009), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila“.

V ostalem delu se pritožba zavrne.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer ugotovilo je obstoj motenja mirne posesti stvarne služnosti proste uporabe parkirnega prostora z obračališčem za motorna vozila na parc. št. 455/1 k.o. X kot služečemu zemljišču v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 455/2 k.o. X in ugodilo zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja. Zavrnilo pa je zahtevek za denarno kazen kot grožnjo za prekršitev odločbe sodišča glede nadaljnjega motenja. Posledično je tožencu naložilo povrnitev vseh tožnikovih stroškov postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega izpodbija v ugodilnem delu in posledično stroškovno odločitev ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi v prvi vrsti navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit, saj je sporno, ali obstaja pravna podlaga za varstvo posesti na pravici stvarne služnosti, kajti Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne daje posestnega varstva v posebnem postopku zaradi motenja na pravici. Poudarja, da ima tožnik posest izključno v mejah ustanovljene stvarne služnosti in obstoj take pravice ima samostojno pravno varstvo. Tožnik nima posesti na delu stvari kakor tudi ne soposesti in zato posledično tudi ne posestnega varstva. V nadaljevanju še navaja, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveni tožbeni zahtevek iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa in bi bilo iz tega razloga potrebno v tem delu tožbo zavreči. Sodišče je pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ga je vsebinsko predrugačilo in spremenilo. Kljub temu, da je bila na toženčevem zemljišču ustanovljena stvarna služnost, je tožnik nikoli ni izvrševal, ker za to nima potrebe. Ne glede na to, pa je v naravi stanje stvari takšno, da je objektivno možno na delu toženčeve nepremičnine, na katerem je ustanovljena služnost, obračati in parkirati avtomobil in zato ni bilo storjeno nobeno motilno dejanje. Nenazadnje pa toženec navaja še, da tožnik tožbe ni vložil v roku 30 dni od takrat, ko je izvedel za motilno dejanje, torej za zgrajeni nadstrešek.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo, zato pritožbene navedbe glede tega, da tožnik ustanovljene služnosti ni izvrševal oziroma da tožnik nad delom parcele nima posesti, saj ima to lahko le lastnik, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega, da iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik do uporabe tega dela zemljišča upravičen in je tudi izvrševal ustanovljeno služnost ter s tem imel del parcele št. 455/1 k.o. X v posesti. Tožnik in lastnik (toženec) sta torej imela soposest na navedeni parceli. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja tudi, da zgraditev nadstreška onemogoča oziroma ovira obračanje in parkiranje na delu navedene parcele in s tem moti izvrševanje posesti, kar izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje na glavni obravnavi na kraju samem in je jasno razvidno iz skice izdelane na tej obravnavi (list. št. 50).

Pritožnikove navede, da tožnik na spornem delu parcele nima delne posesti oziroma soposesti in zato posledično tudi ne posestnega varstva, so napačne. Res je, da SPZ ne pozna več posesti pravice (služnosti) in za razliko od prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) izrecno ne ureja posesti na pravici (1), vendar je uveljavljeno stališče, da opustitev ureditve posesti stvarne služnosti za imetnike le-te, ne pomeni oženja pravnega položaja in izključitve posestnega varstva. Imetnik pozitivne stvarne služnosti namreč izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču in mu je prek tega izvrševanja zagotovljeno posestno varstvo proti vsakomur, ki poseže v to izvrševanje (2). Na takšno razlago kaže tudi natančnejša opredelitev soposesti v SPZ, ki se lahko izvršuje v obliki deljene soposesti, kjer gre za delitev oblasti na stvari ali skupni soposesti. Tožnik je tekom celotnega postopka zatrjeval svojo posest na delu parcele in ob tem tudi zatrjeval obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno posest. Pravni temelj je pri odločanju o posestnem varstvu sicer nepomemben, saj posestno varstvo varuje izvrševanje dejanske oblasti neodvisno od tega, vendar lahko služi kot dodaten argument za obstoj tožnikove soposesti na delu toženčeve parcele.

Tožnik je ob sicer ustrezni trditveni podlagi tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval varstvo posesti služnosti proste uporabe parkirnega prostora z obračališčem. S tem je zahteval tudi varstvo posesti samega parkirnega prostora, ki je del parcele št. 455/1 k.o. X Vendar tožnik na tej parceli in obračališču ni izkazal izključne posesti, temveč le soposest. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožniku podelilo sodno varstvo soposesti parkirnega prostora z obračališčem in ne zahtevane izključne posesti, izvajane iz zatrjevane služnostne pravice. V okviru tožbenega zahtevka je torej prisodilo tožniku manj, kot je uveljavljal in v presežku zahtevek zavrnilo.

Glede pravočasnosti vložitve zahteve za posestno varstvo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ta pravočasna, saj jo je tožnik vložil v roku 30 dni, odkar je zvedel za motilno dejanje. Za motilno dejanje je namreč izvedel 8.6.2008, tožbo pa je vložil 8.7.2008. Toženec je s pritožbo uspel le v majhnem delu, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Glej 3. odstavek 70. člena ZTLR.

(2) SPZ z uvodnimi pojasnili str. 34, GV založba, Ljubljana 2002.