Tožnica je izkazala izpolnitev obveznosti z zapisnikom o prevzemu dokumentacije, preklicem zahteve za unovčenje bančne garancije s strani toženke, ki navaja, da je tožnica izpolnila vse obveznosti in dejstvom, da so bila počivališča dokončana in se uporabljajo po tožničini projektni dokumentaciji. Zatrjevanih napak projektne dokumentacije toženka ni konkretizirala. Obveznosti plačila se ne more razbremeniti niti s sklicevanjem, da računu niso bile predložene ustrezne izjave podizvajalcev in njihovi potrjeni računi. Zahtevek enega potencialnega podizvajalca je namreč že sama dvakrat zavrnila zaradi neizpolnjevanja predpostavk, drugi podizvajalec pa nanjo do konca glavne obravnave na prvi stopnji, skoraj 4 leta po zaključku del, ni naslovil nobenega zahtevka.
I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
II.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške in mora v roku 15 dni plačati tožnici 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.
1.Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, naj tožnici v 15 dneh plača 18.817,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od 14.637,56 EUR tečejo od 7. 1. 2022 do plačila, od 4.180,00 EUR pa od 15. 9. 2023 do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo glede zakonskih zamudnih zamudnih obresti, ki tečejo od 4.180,00 EUR od 8. 2. 2020 do 14. 9. 2023 (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka).
2.Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj jo v tem delu razveljavi in zadevo v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške.
3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Prav tako priglaša stroške.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Spor med pravdnima strankama izvira iz Pogodbe za izdelavo projektno tehnične dokumentacije IZP in PZI za rekonstrukcijo malih počivališč na omrežju avtocest v upravljanju DARS št. 130/2019 (v nadaljevanju: Pogodba). Tožnica (izvajalka, v stečaju) je s tožbo zahtevala plačilo 14.637,56 EUR, kar predstavlja zadnjih 10 % zadržane pogodbene vrednosti, in 4.170,00 EUR za opravljena dodatna dela (izdelavo načrta kadilnice in načrta naletnih mehov). Toženka je zahtevku ugovarjala zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, saj naj tožnica ne bi predala celotne dokumentacije, dopolnjene po recenzijskih pripombah (pomanjkljivosti pri prometni in komunalni ureditvi), zaradi česar naj bi toženka od pogodbe odstopila. Ugovarjala je tudi, da je plačilo zadrževala, ker tožnica ob izstavitvi iztoževanega računa (01-2022) ni predložila potrjenih računov in izjav podizvajalcev. V pobot je uveljavljala terjatev v višini 11.998,00 EUR iz naslova pogodbene kazni za zamudo pri izvedbi del, ugovarjala pa je tudi višini zneska za dodatna dela.
6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno pomembno dejansko stanje:
-stranki sta sklenili Pogodbo 13. 2. 2019, stečajni postopek nad tožnico pa se je začel 9. 11. 2022;
-toženka je tožnico 6. 1. 2021 pozvala k izpolnitvi preostalih pogodbenih obveznosti v 7 dnevnem roku, sicer se bo Pogodba štela za razvezano;
-tožnica je 26. 1. 2021 izročila manjkajočo dokumentacijo družbi DRI, d. o. o., ki je izvajala strokovni nadzor, kar izhaja iz Zapisnika o predaji dokumentacije;
-toženka je 2. 2. 2021 obvestila tožnico, da je Pogodba razvezana, ker v naknadnem roku do 15. 1. 2021 ni prejela dokumentacije, zaradi česar bo tudi unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti;
-toženka je 29. 1. 2021 zahtevala unovčenje bančne garancije za dobro izvedbo del, a je to zahtevo 5. 2. 2021 preklicala z navedbo, da je izvajalec izpolnil svoje obveznosti;
-projekt se je dejansko izvajal po dokumentaciji tožnice, počivališča pa so dokončana in v uporabi;
-podizvajalca A., d. o. o., in B., d. o. o., sta terjatvi prijavila v stečajni postopek, medtem ko drugi podizvajalci tega niso storili. Toženka je v preteklosti že zavrnila direktne zahtevke podizvajalca A., d. o. o., ker so bila ta dela glavnemu izvajalcu že plačana;
-prvotni račun, ki se nanaša na plačilo preostalih 10 % pogodbene vrednosti (2021-20), je tožnica izdala 7. 12. 2021, vendar se je nad njo 9. 11. 2022 začel stečajni postopek, omenjeni račun pa ni bil predmet primopredaje s stečajnim upraviteljem, ki je zato za plačilo iste obveznosti 21. 12. 2022 izdal nov račun (01-2022);
-tožnica je načrta za kadilnico in naletne mehe dejansko izdelala, ceno za ta dela pa je toženka preverila in ugotovila, da je primerna.
7.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica izpolnila svoje pogodbe obveznosti s predajo dokumentacije nadzorniku 26. 1. 2026. Dodalo je, da toženka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede napak (pomanjkljivosti) predane dokumentacije, saj ni navedla, kakšne so bile pomanjkljivosti dokumentacije, katerih pripomb recenzentov tožnica ni upoštevala in v čem so rešitve neustrezne. Zavrnilo je ugovor toženke zaradi nepredložene dokumentacije podizvajalcev, saj toženka ni dokazala obstoja aktivnih in upravičenih zahtevkov podizvajalcev, zato neutemeljeno zadržuje plačilo tožnici. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevku glede dodatnih del, saj je primernost cene ugotovila tudi toženka. Zavrnilo je še materialni pobotni ugovor iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude, saj so bile obveznosti izpolnjene januarja 2021, toženka pa je pogodbeno kazen uveljavljala šele leta 2023 in ne nemudoma po prejemu izpolnitve.
Glede plačila 14.637,56 EUR
8.Toženka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z očitki, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje očita, da je zašlo v logično protislovje, ko je v različnih delih obrazložitve hkrati ugotovilo polno izpolnitev pogodbe, izpolnitev z napako in delno neizpolnitev obveznosti. Višje sodišče tem očitkom ne sledi. Obrazložitev sodnih odločb je treba brati in ocenjevati kot celoto, iz celotnega konteksta izpodbijane sodbe pa jasno izhaja enotna in konsistentna dejanska podlaga ter materialnopravni zaključki brez morebitnega nasprotja razlogov. Očitana kršitev določb postopka zato ni podana.
9.Izpodbijana sodba temelji na odločilnem razlogu, da je tožnica svoje pogodbene obveznosti v celoti izpolnila, kar izhaja iz zapisnika o predaji dokumentacije z dne 26. 1. 2021, preklica zahteve za unovčenje bančne garancije z dne 5. 2. 2021 in nespornega dejstva, da je projekt počivališč, ki se je izvajal po tožničini dokumentaciji, tudi končan in da so počivališča so v uporabi.
10.Toženka je ugovarjala, da tožnica projektne dokumentacije v delu prometne in komunalne ureditve ni izdelala z upoštevanjem pripomb recenzentov, kar smiselno pomeni, da je tožnici očitala delo z napakami. Vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, da zatrjevanih napak ni konkretizirala, saj ni pojasnila, katerih pripomb recenzentov tožnica ni upoštevala in zakaj so bile tožničine projektne rešitve neustrezne. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da je tožnica delo opravila z napakami, kot je zmotno navedeno v pritožbi, temveč prav nasprotno. Tem razlogom (da napak ni bilo oziroma da jih toženka ni izkazala) je dodalo dodatne (rezervne) razloge, ki trditvam o napakah samostojno jemljejo utemeljenost (tudi če bi jih toženka izkazala), in sicer, da toženka ni navedla konkretne vrednosti del, ki naj ne bi bila izvedena, pa tudi ne, da bi imela zaradi zatrjevanih napak kakršnekoli stroške z njihovo odpravo oziroma nadomestno izvedbo in dokončanjem del (639. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj jasno izhaja, da so ti razlogi podani zgolj za primer, če bi toženka dokazala pomanjkljivost projektne dokumentacije (pa je ni).
11.V enakem kontekstu je razumeti zapis sodišča prve stopnje o neizpolnitvi manjšega dela obveznosti, ki se nanaša le na zatrjevane napake, ki (tudi če bi bile izkazane, pa niso bile) toženke ne bi upravičevale do odstopa od pogodbe, saj bi pomenile zgolj neizpolnitev manjšega dela (10 % oziroma približno 10.000,00 EUR) pogodbenih obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje omenjeni zapis podalo v zvezi z obrambo toženke, ki se je sklicevala na svoj dopis z dne 2. 2. 2021 (s katerim je tožnico obvestila, da je Pogodba razvezana, ker v naknadnem roku ni prejela naročene dokumentacije), in trditvami tožnice, da pomanjkljivosti izpolnitve sploh ni bilo, pa tudi sicer bi šlo v primeru morebitnih pomanjkljivosti (ki niso izkazane) v primerjavi s celoto le za neznaten del. Sodišče prve stopnje je ob omembi izpolnitve manjšega dela pogodbenih obveznosti izrecno pojasnilo, da v tem delu pritrjuje navedbam tožnice (ki jih je v uvodnem delu obrazložitve tudi povzelo), da toženka ni bila upravičena odstopiti od pogodbe. Tudi razlogi v zvezi z neupravičenostjo toženkinega odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve manjšega dela pogodbenih obveznosti torej ne nasprotujejo odločilnim razlogom izpodbijane sodbe, da je tožnica pogodbene obveznosti izpolnila brez napak, temveč pomenijo le dodaten (rezervni) razlog odločitve. Sploh pa je obrazložitev o upravičenosti odstopa od pogodbe nepomembna, ker je očitno, da je toženka sprejela tudi kasnejšo izpolnitev (bodisi z dnem predaje dokumentacije bodisi z njenimi kasnejšimi dopolnitvami) in preklicala izjavo o unovčenju bančne garancije z navedbo, da je tožnica izpolnila svoje pogodbene obveznosti.
12.Toženka v pritožbi neuspešno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede datuma izpolnitve obveznosti (26. 1. 2021), saj naj bi se tožnica ves čas postopka sklicevala na dopis z dne 5. 2. 2021 (preklic unovčenja bančne garancije), zaradi česar naj bi bila podana še protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Tudi ti očitki ne držijo. Tožnica je navajala, da je izpolnila vse obveznosti in se sklicevala tako na zapisnik o predaji dokumentacije z dne 26. 1. 2021 kot na dopis za preklic unovčenja bančne garancije z dne 5. 2. 2021. Da je dela končala 26. 1. 2021, je še enkrat izrecno zatrdila na prvem naroku za glavno obravnavo. Kršitev razpravnega načela zato ni podana. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, o kateri je mogoče govoriti le v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe, ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Toženka pa sodišču prve stopnje očita napačno dokazno oceno posameznih listin, ne pa, da jih je napačno preneslo v sodbo. Ne nazadnje ne drži, da je sodišče prve stopnje zapisnik o predaji dokumentaciji upoštevalo kot neizpodbitni dokaz celotne izpolnitve tožničinih obveznosti, saj je o tem sklepalo tudi na podlagi preklica zahteve za unovčenje bančne garancije (oziroma v njem vsebovane izjave toženke, da je tožnica obveznosti izpolnila) in nespornega dejstva, da je projekt počivališč, ki se je izvajal po tožničini dokumentaciji, tudi končan in da so počivališča so v uporabi.
13.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi naj sodišče prve stopnje spregledalo več dokazov, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnica obveznosti ni izpolnila. Pritožba opozarja na dopis za unovčenje bančne garancije z dne 29. 1. 2021 in dopis z dne 2. 2. 2021 (obvestilo o razvezi pogodbe), ki ju je sodišče vključilo v svojo presojo (glej npr. točke 7, 11 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), in prav tako ni spregledalo relevantnih delov izpovedb zaslišanih prič. Če se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo ali v sodbo povzelo določenih delov izvedenih dokazov, zaradi tega še ni zmotno ugotovljeno dejansko stanje, če vsebina teh dokazov ne vpliva na končno odločitev. Pritožba navaja še posamezne dokaze, ki pa višjemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Elektronska korespondenca v spisu ne zadošča za potrditev pritožbenih očitkov, da obveznosti niso bile izpolnjene, prav tako ne deli izpovedb prič C. C. in D. D., ki jih navaja pritožba, saj odsotnost končnega recenzijskega poročila ni bila sporna, glede na preostalo ugotovljeno dejansko stanje pa tudi ne bistvena. Morebitne kasnejše dopolnitve končne projektne dokumentacije v februarju ali marcu na končno odločitev (upravičenost do plačila) v tem sporu ne vplivajo.
14.Pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena, ker bi naj to zaključilo, da toženka ni konkretizirala napak izpolnitve, medtem ko tožnica naj ne bi bila zmožna zadostiti svojemu bremenu o izpolnitvi obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi morala toženka po tem, ko je tožnica zadostila svojemu trditvenem in dokaznemu bremenu o izpolnitvi obveznosti, konkretno pojasniti, v čem je bila tožničina izpolnitev nepravilna, vendar tega ni zmogla, kot je bilo že pojasnjeno. Odsotnost končnega recenzijskega poročila ni bila sporna, vendar je to nepomembno glede na vse ostale okoliščine, predvsem pa dejstvo, da so bila počivališča dokončana in so v uporabi, zato toženka s tem ne more upravičiti zadržanja plačila.
Pritožbeni očitki o napačni presoji zapisnika o predaji dokumentacije, ker naj bi bil ta pripravljen enostransko s strani tožnice in dokazuje zgolj fizično predajo, ne pa pravilnost dokumentacije, niso utemeljeni. Trditev o načinu priprave zapisnika višje sodišče ne more upoštevati, saj jih je toženka prvič navedla šele v pritožbi in tudi ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno storiti med postopkom pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člen ZPP). Tudi sicer je bilo že pojasnjeno, da zaključek sodišča o izpolnitvi tožničinih obveznosti ne temelji le na omenjenem zapisniku, temveč tudi na dejstvu, da so počivališča dokončana in v uporabi, ter na izjavi toženke (v preklicu zahteve za unovčenje bančne garancije), da je tožnica obveznosti izpolnila. Ugotovitev o tožničini izpolnitvi zato ne omaje okoliščina, da zapisnika o predaji dokumentacije ni izdala toženka. Kljub temu je bilo namreč trditveno in dokazno breme glede napak na toženki, ki ga ni zmogla.
Pritožba ne more uspeti z očitki o nedosledni uporabi terminov prekinitve in odstopa od pogodbe, češ da bi bilo pravilno govoriti o razvezi pogodbe po tretjem odstavku 105. člena OZ. Terminološka nedoslednost v izpodbijani sodbi sama po sebi ne pomeni njene nezakonitosti. Poleg tega se toženka ne more sklicevati na razvezo pogodbe, saj je glede na njena kasnejša ravnanja sprejela tudi kasnejšo izpolnitev in s konkludentnimi ravnanji preklicala učinek izjave o razvezi pogodbe, o čemer sta se obe stranki očitno strinjali.
Ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi kršitve razpravnega načela (7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z upoštevanjem dela izpovedbe priče E. E., da vrednost vsakega od neizvedenih delov projekta znaša 5.000,00 EUR. Uveljavljena kršitev je le relativne narave, zato bi morala toženka za uspeh s pritožbo v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP izkazati vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, česar ni zmogla. Kot je bilo pojasnjeno, se je sodišče prve stopnje na ta del izpovedbe omenjene priče sklicevalo le v zvezi z dodatnim (prirejenim) razlogom izpodbijane sodbe.
Enako kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP) naj bi po toženkinem prepričanju sodišče prve stopnje zagrešilo s selektivnim povzemanjem njene trditvene podlage v zvezi s preklicem unovčenja bančne garancije. Toženka mu očita, da se je osredotočilo samo na njeno navedbo iz odgovora na tožbo, da je unovčenje bančne garancije preklicala, ker je ocenila, da bo zadržanih 10% sredstev zadostnih in ne potrebuje dodatnega zavarovanja; spregledalo pa je, da je v nadaljnjih dveh pripravljanih vlogah navedla, da je unovčenje bančne garancije preklicala zato, da bi se konkretni projekt dokončal in ker je želela toženki narediti uslugo za bodoče reference. To naj bi potrdil tudi F. F., zaslišan kot priča.
Pritožbeni očitki tudi v tem delu niso utemeljeni, saj so bile toženkine navedbe nekonsistentne in so se med postopkom spreminjale, dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pa temelji na pravilni presoji dokazov. Toženka je namreč ponudila tri različne razloge o tem, zakaj je preklicala unovčenje bančne garancije. Najprej je navajala, da je unovčenje preklicala, ker bančne garancije ni potrebovala zaradi zadržanih sredstev. Nato je povsem drugače trdila, da je bančno garancijo preklicala, ker je želela narediti uslugo ("iti naproti") tožnici za bodoče reference in jo spodbuditi k dokončanju projekta. V pritožbi pa ponuja še tretjo različico, temelječo na izpovedbi priče F. F., da je bilo unovčenje preklicano zaradi pritiskov tožnice ("da je šlo na višje obrate") in z željo, da se delo čim prej zaključi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tako nekonsistentnim in spreminjajočim navedbam ter je dalo prednost prvotni in jasni izjavi toženke v dopisu za preklic unovčenja bančne garancije - da je to storila zato, ker je tožnica izpolnila pogodbene obveznosti. Pritožbeni očitki se zato izkažejo za neutemeljene.
Toženka nadalje nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ne more zadrževati plačil zaradi potencialnih zahtevkov podizvajalcev, saj lahko ti še po zaključku glavne obravnave zoper njo naperijo bodisi zahtevek po 631. členu OZ bodisi odškodninski zahtevek po 131. členu OZ. Opozarja na določbi šestega odstavka 9. člena in 10. člena Pogodbe, po katerih lahko naročnik zadrži plačilo računa do prejema ustreznih izjav za podizvajalce in njihovih potrjenih računov, teh izjav in računov pa tožnica ni predala, kar ni sporno. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Tudi ti očitki niso utemeljeni. Omenjenih pogodbenih določb sodišče prve stopnje ni spregledalo, temveč ju je povzelo in je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj toženka, ki je v zvezi s tem opozarjala na možnost morebitnih zahtevkov podizvajalcev zoper njo, v konkretnem primeru ni upravičena zadrževati plačila tožnici (točke 15-18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot je pojasnilo, je eden od pogojev za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika v skladu s 631. členom OZ tudi koneksnost terjatev podizvajalca do izvajalca in izvajalca do naročnika (nanašati se morata na ista dela), pri čemer naročnik podizvajalca poplača le iz vsote, ki jo v trenutku podizvajalčevega zahtevka še dolguje izvajalcu. Ocenilo je, da ti pogoji niso bili izpolnjeni, saj je neposredni zahtevek zoper toženko uveljavljal le eden od podizvajalcev (A., d. o. o.), ki ga je toženka po lastnih navedbah zavrnila iz razloga, ker je dela, katerih plačilo je zahteval, tedaj že plačala tožnici, toženka pa glede drugih podizvajalcev ni trdila, da bi ti nanjo naslovili zahtevek za neposredno plačilo.
S temi razlogi soglaša tudi višje sodišče. Toženka ne zanika, da je neposredni zahtevek A., d. o. o., zavrnila, ker je njegova dela že prej plačala tožnici. To pomeni, da pogoji iz 631. člena OZ glede tega podizvajalca niso izpolnjeni, saj naročnik podizvajalčev neposredni zahtevek plača iz vsote, ki jo tedaj še dolguje glavnemu izvajalcu (za dela, ki jih je zanj opravil podizvajalec). Toženka nadalje ne nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, da ni trdila, da bi kateri od preostalih podizvajalcev nanjo naslovil zahtevek za neposredno plačilo. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, to pomeni, da se med njimi še ni vzpostavilo razmerje, ki bi toženki (naročnici) preprečevalo, da opravljena dela plača tožnici (izvajalki).
Okoliščine konkretnega primera toženki tudi sicer ne omogočajo, da bi se zahtevku tožnice za plačilo opravljenih pogodbenih obveznosti lahko uspešno upirala s sklicevanjem na neizpolnitev tožničine obveznosti iz 9. člena Pogodbe (da bo v primeru, če bo dela izvajala s podizvajalci, priložila račune podizvajalcev in izjavo, da so priloženi računi vseh v tistem obdobju aktivnih podizvajalcev in da drugih ni) in dogovor iz 10. člena Pogodbe (da lahko plačilo računa zadrži do prejema omenjene dokumentacije za podizvajalce). Ta pogodbena vsebina je povezana s plačili oziroma z zahtevki podizvajalcev zoper toženko in tudi slednja ni zatrjevala, da bi imeli ti določbi še kakšen drug pomen, temveč se je nanju sklicevala le v povezavi z morebitnimi neposrednimi zahtevki podizvajalcev in njihovimi morebitnimi odškodninskimi zahtevki, te možnosti pa ni konkretizirala. V položaju, ko so bila vsa dela po Pogodbi že opravljena in se je nato začel stečajni postopek nad tožnico, ki od naročnika zahteva plačilo preostalih 10 % pogodbene vrednosti, ima navedeni pogodbeni dogovor v povezavi s plačili podizvajalcev oziroma njihovimi zahtevki zoper toženko (naročnico) smisel le, če slednja z že opravljenimi plačili tožnici (izvajalki) še ne bi poplačala del, ki so jih zanjo opravili podizvajalci, temveč bi se tista plačila nanašala na druga dela. Kot je bilo pojasnjeno, se namreč lahko podizvajalec na podlagi neposrednega zahtevka poplača le iz tiste vsote, ki jo naročnik v trenutku zahteve še dolguje glavnemu izvajalcu (za dela, ki jih je zanj opravil podizvajalec).
Toženka bi zato za uspešnost svojega ugovora morala trditi in dokazati, da takšen dolg obstaja, a tega ni zmogla. Poleg tega, da so navedena dejstva odločilna za ugovor toženke, njeno breme v zvezi s temi dejstvi utemeljuje še konkretni procesni položaj v tej zadevi. Med strankama ni sporno, da so bili v okviru projekta angažirani štirje podizvajalci, od katerih sta terjatvi zoper tožnico prijavila le dva (A., d. o. o. in B., d. o. o.), njuni terjatvi pa sta bili v stečaju nad tožnico priznani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je neposredni zahtevek na toženko naslovil le podizvajalec A., d. o. o., toženka pa ga je zavrnila, ker je njegova dela že prej plačala tožnici. Pri tem se je oprlo na dopisa toženke z dne 16. 12. 2020 in 15. 2. 2022 (A23-A24), ki navedene ugotovitve potrjujeta in razkrivata, da je toženka (že v prvem dopisu) pojasnila, da je s plačilom tožničinega računa št. 2020-76 z dne 8. 10. 2020 v višini 35.526,40 EUR plačala tudi dela omenjenega podizvajalca (v znesku 12.126,80 EUR). Toženkino zadržanje plačila 10 % pogodbene vrednosti, ki je predmet tega spora, torej ne pomeni nujno, da je ob prejšnjih plačilih tožnici zadržala tudi delež plačil, ki se nanašajo na dela podizvajalcev. Na podlagi te toženkine zavrnitve neposrednega plačila je tožnica (nad katero se je 9. 11. 2022 začel stečajni postopek) trdila, da toženka nima več nobenih potencialnih obveznosti do podizvajalcev, toženka pa tega ni opredeljeno prerekala, temveč je opozorila le, da stečaj izvajalca ni ovira za neposredni zahtevek podizvajalca po 631. členu OZ. Vsebina dopisa, s katerim je zavrnila plačilo podizvajalcu A., d. o. o., omogoča razumno sklepanje, da je imela toženka pregled nad tem, katera dela podizvajalcev so že bila obračunana in upoštevana v njenih plačilih tožnici, še posebej, ker je glede na podatke spisa (oziroma njen lastni dopis o zavrnitvi iztoževanega računa; A10 in B1) poleg iztoževanega računa prejela tudi izjavo tožnice (oziroma njenega stečajnega upravitelja; A9), v kateri so opredeljeni zneski vseh štirih podizvajalcev, med njimi tudi prej omenjeni znesek podizvajalca A., d. o. o., v višini 12.126,80 EUR, za katerega toženka očitno ni imela težav z ugotavljanjem, da se nanaša na dela, ki jih je že plačala tožnici. Da bi tega ne mogla preveriti tudi za ostale podizvajalce oziroma da o tem ne bi imela podatkov, toženka ni trdila. Ker ni trdila in dokazala, da tožnici kljub opravljenemu delnemu plačilu dolguje še kaj iz naslova del, ki so jih zanjo opravili podizvajalci, ji plačila iztoževanega zneska že zato (in ne glede na druge razloge) ne more zadrževati.
Ne nazadnje ni mogoče mimo ugotovitev, da je tožnica svoje pogodbene obveznosti v celoti izpolnila in da je bil projekt počivališč, ki se je izvajal po njeni projektni dokumentaciji, tudi končan ter da so počivališča v uporabi. Toženka v takem položaju ne more utemeljeno zadrževati plačila zadnjih 10 % pogodbene vrednosti zaradi morebitnih zahtevkov podizvajalcev, saj ji plačilo te obveznosti po izpodbijani sodbi ne bo v ničemer zmanjšalo možnosti, da se takim zahtevkom učinkovito zoperstavi. Nasprotno. Ker bo s plačilom zadržanih sredstev tožnici v celoti ugasnil njen dolg iz naslova naročenih del, bo s tem ugasnila tudi podlaga za morebitne neposredne zahtevke podizvajalcev (631. člen OZ). Razlog zadrževanja plačila toženka neutemeljeno išče tudi v morebitnih odškodninskih zahtevkih podizvajalcev. Tudi te možnosti ni konkretneje opredelila, zato njene trditve ne morejo pripeljati do preverljivega zaključka, da bi s plačilom iztoževanega zneska tožnici skladno s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi izvršila protipravno dejanje, ki bi udejanjilo njeno odškodninsko odgovornost zoper kakšnega podizvajalca. Že zato se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na sodno prakso v zvezi z odškodninsko odgovornostjo naročnikov. Poleg vsega se nad tožnico vodi stečajni postopek, zato bo prisojeni znesek del stečajne mase, iz katere se bodo upniki poplačali po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V okoliščinah obravnavanega primera se zato toženka ne more več upirati plačilu zadnjih 10% pogodbene vrednosti zaradi potencialnih zahtevkov podizvajalcev, pri čemer je toženka enega že sama zavrnila, ker je prenehal, drugi pa nanjo niso naslovili nobenega zahtevka, čeprav je glede na četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP znano, da je tožnica že od 9. 11. 2022 v stečaju.
Že podani razlogi ovržejo tudi navedbe o kršitvi pravic do sodnega varstva in enakega varstva pravic iz 23. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki jih toženka pavšalno izpeljuje iz doslej obravnavanih pritožbenih očitkov in pomena obrazložene sodne odločbe. Ker se je izkazalo, da ti očitki niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa je tudi ustrezno obrazložena, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih in konvencijskih pravic.
Glede dodatnih del
Pritožbeni očitki glede višine plačila za dodatna dela (načrti kadilnice in naletnih mehov) ostajajo na splošni ravni in toženka z njimi ne more uspeti. Višje sodišče sledi presoji sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožnice v tem delu utemeljen, saj so bila dodatna dela opravljena in se je toženka strinjala s ceno, ki jo je zanje ponudila tožnica (A25). Kot je pojasnilo, sta stranki sicer predvideli pogajanja o ceni, ki pa jih je tožnica prekinila, saj ni izvedla le iztoževanih dodatnih del, ki jih toženka priznava, temveč še druga dodatna dela, vendar se je toženka želela pogajati samo o dodatnih delih glede načrtov izdelave kadilnic in načrtov naletnih mehov (kar je ugotovilo na podlagi zapisnika o izvedbi pogajanj za spremembo pogodbe z dne 4. 6. 2020 in izpovedb C. C., D. D. in E. E.). Zaključek, da je toženka potrdila primernost cene za navedena dodatna dela, je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče E. E., ki je potrdila, da je bila cena preverjena in ustrezna, pa tudi na dopis toženke z dne 19. 3. 2020 (A26), iz katerega je razbralo, da je bila cena teh del preverjena s programom Arhigram in Merili za vrednotenje inženirskih storitev.
Takšnih zaključkov pritožba ne more omajati s splošnim očitkom, da ni prišlo do pogajanj glede cene in da so bile trditve tožnice v tem delu pavšalne in nespecificirane. Toženka je konkretno opozorila le na del izpovedbe E. E., da se o višini zahtevka za dodatna dela dokončno odloči na pogajanjih (ki jih ni bilo), kar ne zadošča. Sodišče prve stopnje v tem delu ni zagrešilo očitane protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj omenjene izpovedbe ni protispisno preneslo v obrazložitev izpodbijane sodbe. Toženka zgolj na ta način tudi ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja, na pravilnost katerega višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). E. E. je pojasnila, da je tožnica izdelala načrte kadilnice in naletnih mehov in da so jo na pogajanja pozvali zato, da bi ji to plačali, tožnica pa je pričakovala pogajanja še o drugih delih, na kar pa toženka ni pristala. Potrdila je tudi, da je bila cena za načrte kadilnice in naletnih mehov preverjena in primerna, toženka pa v pritožbi ni izpostavila morebitnih pripomb glede ponujene cene iztoževanih del, ki je bila tudi preverjena. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je s to ceno strinjala, po navedenem zdrži pritožbeni preizkus.
Glede pogodbene kazni
Pritožbeni očitki glede zaključkov sodišča prve stopnje o pogodbeni kazni zaradi zamude so neutemeljeni že zaradi ugotovitev o tožničini izpolnitvi pogodbenih obveznosti, ki so prestale pritožbeni preizkus. Tudi če do izpolnitve ne bi prišlo konec januarja 2021 in bi se izkazalo, da so posamezne dopolnitve potekale še v februarju ali marcu istega leta, to ne bi spremenilo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženka ni mogla uveljavljati pogodbene kazni šele januarja 2023. V skladu s petim odstavkom 251. člena OZ namreč upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Ker toženka pogodbene kazni zaradi zamude ni uveljavljala takoj ob prejemu izpolnitve, ampak šele januarja 2023, je to pravico izgubila.
Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zoper zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker je toženka s pritožbo propadla, ni upravičena do svojih pritožbenih stroškov in mora tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 625 točk za odgovor na pritožbo, 12,5 točk za materialne stroške in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti od terjatve za povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).
-------------------------------
1
Primerjaj VS RS sklep II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019 in tam navedeno sodno prakso.