Jedro

Po razveljavitvi sodbe v pritožbenem postopku se je glavna obravnava nadaljevala, kot bi bila preložena: z izvedbo nadaljnjih dokazov skladno z napotki pritožbenega sodišča. Procesna dejanja, ki so bila opravljena na predhodnih narokih, so ostala v veljavi.

Ob povprečni skrbnosti, ko se tudi od pešcev v zimskem času pričakuje večja previdnost, bi morala tožeča stranka računati na nevarnost poledenelih površin ob pločniku in biti pri hoji ob njem bolj pozorna in previdna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da delež odgovornosti tožene stranke za škodo tožeče stranke znaša 70%, delež tožnice same pa 30%.

V preostalem delu – glede odgovornosti tožene stranke za preostalih 30% - se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

Zaradi odločitve o znesku (višini) tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 2. 12. 2005 po temelju (v celoti) utemeljen.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da bo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ali jo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov z obrestmi. Nasprotuje dopuščenemu širjenju trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z razsvetljavo ulice. Sodišče bi moralo uporabiti pravilo o prekluziji. Izpodbijana odločitev je sprejeta na podlagi dokazov, ki v dokaznem sklepu niso povzeti (priča M. H.). Iz zapisnika ni razvidno, da bi bile izpovedbe prebrane ali da bi stranki soglašali z njihovim branjem. Napačno je ocenilo dejansko stanje in sprejelo neprimerno dokazno oceno o kraju in času škodnega dogodka. O tem obstajajo le tožbene trditve brez dokazov. Dogodek ni bil prijavljen, videla ga ni nobena priča, ni bilo zapisnika in fotografij, tožnica je iskala zdravniško pomoč naknadno. Zaradi njenega ravnanja (izostalo obveščanje in zavarovanje dokazov) je bila onemogočena preveritev dejanskega stanja. Telesne poškodbe ne dokazujejo kraja in časa škodnega dogodka. Iz previdnosti dodaja, da njena odgovornost ni podana. Izpolnila je vse svoje obveznosti iz naslova izvajanja zimske službe. Sama ni zaznala zatrjevane slabe izvedbe zimske službe. Odškodninska odgovornost je pretrgana zaradi višje sile ali ravnanja tretje osebe. O prispevku tožnice k nastanku škodnega dogodka bo sodišče odločalo pri njenem prispevku k nastanku škode. Znaša 100%, ker je v zimskem času potrebna večja skrbnost pri hoji. Odškodninska odgovornost tožene stranke bi bila podana, če zimske službe ne bi izvajala ali bi bila izvedena neprimerno. Tožbeni zahtevek bi bilo treba zavrniti po temelju. Izvajalec zimske službe je imel pristojnost za odvažanje snega, ki bi oviral promet. Vsega snega ni mogoče niti ni smotrno odstranjevati. Občani morajo sami prilagoditi svoje bivanje trenutnim vremenskim razmeram. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo neprimerno čiščenje pločnika oziroma neskladje s standardi iz petega člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC). Ni se opredelilo do ugovorov tožene stranke o neustreznosti fotografij. Samo je ugotovilo pretrganje vzročne zveze (da je kup snega na pločniku nastal zaradi tretjih oseb). Tožena stranka o kupu snega in ravnanju tretjih ni bila obveščena. Dokazno oceno o neprimernem izvajanju zimske službe in neprimernem nadzoru brez dokazov gradi le na svojih domnevah. Neprimerna je ocena, da tožnica ni mogla videti poledenele površine. Cestno površino so pravilno in zadostno osvetljevale cestne svetilke. Poledenela cesta je bila vidna s prostim očesom. Tožeča stranka ni hodila s potrebno skrbnostjo. Pri presoji skrbnosti obeh strank si sodišče prihaja v nasprotje, za stranki uporabljajo različne kriterije.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša nadaljnje stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi od tožene stranke kot upravljalke javne ceste zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi padca na poledenelem prehodu za pešce. Trditve o objektivni odgovornosti (ker naj bi bilo poledenelo cestišče nevarna stvar) je sodišče zavrnilo s pravilnimi razlogi v točki 23 sodbe. Odločitev je pravilna. Pritožnica je ne more omajati s sklicevanjem na ekskulpacijske razloge iz 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki bi jo utegnili razbremeniti (objektivno) odgovornosti (višja sila, ravnanje drugega, prispevek oškodovanca). Sicer pa je treba pritrditi odgovoru na pritožbo, da se na višjo silo in ravnanje tretjih na prvi stopnji niti ni sklicevala. Ker tega ne opraviči, gre za prepozne in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o kraju in času škodnega dogodka, o vzročni zvezi in toženkinih opustitvah dolžnostnih ravnanj oziroma njeni subjektivni odgovornosti za tožničino škodo. Dokazna ocena ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Utemeljena je v jasnih, prepričljivih in življenjsko logičnih razlogih. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje in v njih ne najde protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljenimi procesnimi kršitvami, pa tudi s tistimi ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Siceršnje nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa samo po sebi ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč natančna, skrbna in celovita. Opravljena je po vseh metadoloških napotkih iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa zgolj tistih, ki bi utegnili biti pritožnici v korist. Dejansko stanje o vseh pravno relevantnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa v pretežni meri pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Delno zmotno ga je sodišče uporabilo le pri presoji tožničine deljene odgovornosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sicer pa je sprejeta odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in bo pritožbeno sodišče zato odgovorilo le na ključne pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožnica na prvi stopnji ni ugovarjala prekluziji za navedbe tožeče stranke glede razsvetljave ulice. Tega v pritožbi ne opraviči. Zato se na relativno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP v pritožbenem postopku ne more sklicevati (286.b člen ZPP). Sicer pa je pritožbena graja tudi neutemeljena, saj iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča izhaja, da je tožeča stranka očitane navedbe podala kot odgovor na navedbe tožene stranke.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na procesne kršitve v zvezi s kršitvijo načela neposrednosti in ustnosti pri zaslišanju priče M. H., češ da njene izpovedbe sodišče ni povzelo v dokaznem sklepu v ponovljenem sojenju. Obravnavo ves čas vodi ista sodnica. Po razveljavitvi sodbe v pritožbenem postopku se je glavna obravnava nadaljevala, kot bi bila preložena (po členu 302 ZPP): z izvedbo nadaljnjih dokazov skladno z napotki pritožbenega sodišča (362. člen ZPP). Procesna dejanja, ki so bila opravljena na predhodnih narokih, so ostala v veljavi. Upoštevaje načelo enotnosti glavne obravnave je sodišče prve stopnje torej pri odločanju pravilno upoštevalo in ocenjevalo celotno procesno gradivo in vsa procesna dejanja, opravljena pred isto sodnico v teku celotne glavne obravnave.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala 2. 12. 2005 okoli 5.30 ure pri padcu na poledeneli površini – prehodu za pešce na K. – javni cesti, katere upravljalec je tožena stranka. Do padca je prišlo zaradi ugotovljenih opustitev zakonskih dolžnosti iz 5. člena ZJC pri izvajanju in nadzoru izvajanja zimske službe: več dni neočiščenega pločnika, na katerem je bil kup snega, ki je pešcem onemogočal hojo po njem in jih silil, da pot nadaljujejo po vozišču, na katerega pa je zaradi taljenja snega s kupa na pločniku, nizkih temperatur, pomrzovanja v jutranjih urah in neustreznega – nepravočasnega posipavanja prihajalo do ledenih zaplat, na kakršni je padla tudi tožnica.

Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilno ugotovljenem kraju in času tožničinega padca. Sodišče je skrbno obravnavalo tudi okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba: da ni bilo očividcev padca niti takojšnjih fotografij kraja dogodka ter da tožnica ob padcu ni obvestila toženke. O ključnih dejstvih pa se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem tožnice. V točki 29 sodbe je prepričljivo pojasnilo, zakaj ji je verjelo. Njeno izpoved o časovnih okoliščinah nezgode je potrdila sodelavka, skladna pa je bila tudi s predloženo zdravstveno dokumentacijo. O krajevnih okoliščinah in stanju na pločniku pa je enako kot tožnica izpovedal njen mož, oboje pa je bilo skladno s stanjem kot so ga prikazovale fotografije, posnete nekaj dni po dogodku. Razlogi, zakaj jih je sodišče upoštevalo in zavrnilo ugovore toženke, so v točki 50 sodbe. Torej so pritožbene navedbe v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14 točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljene.

V dejanskem in pravnem pogledu je pravilna tudi odločitev o toženkini odgovornosti za tožničino škodo (prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 6. člena OZ ter petim členom tedaj veljavnega ZJC ter Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, Ur. l. RS, 62/98; v nadaljevanju Pravilnik). Obveznost tožene stranke je vzdrževanje javnih cest in zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti, kamor sodi tudi skrb za izvajanje zimske službe. Poskrbeti mora za njeno izvajanje in za ustrezen nadzor nad njim. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka v obravnavanem primeru storila vse, kar so ji nalagale zakonske obveznosti pri izvajanju zimske službe, nimajo opore v zbranem dokaznem gradivu. Pravilna je nasprotna ocena in ugotovitev sodišča, da tega ni dokazala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Ključne so ugotovitve sodišča, da je bil pločnik zaradi neodstranjenega kupa snega neprehoden za pešce že pet dni pred tožničinim padcem. Pritožnica sama priznava, da ga ves ta čas ni zaznala in s tem tudi ne slabega izvajanja zimske službe. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa bi ga ob pravilnem izvajanju svojih zakonskih obveznosti (nadzor nad izvajanjem zimske službe) morala zaznati in ustrezno ukrepati: poskrbeti za odstranitev kupa snega ali pa skladno s Pravilnikom vsaj za pravilno in pravočasno posipavanje vozišča, na katerem se je nabirala staljena voda in nato tam zmrzovala zaradi zimskih jutranjih temperatur. Oporo za oceno o neprimernem očiščenem pločniku je imelo v pravilno ocenjenih fotografijah in izpovedbah tožnice ter prič. Ocena o nepravilnem izvajanju posipavanja križišča s prehodom za pešce, kjer je padla tožnica, pa ima oporo v pravilno ocenjenem pravnem pravilu prvega odstavka 30. člena Pravilnika in načrtu zimske službe, na katerega se je sklicevala pritožnica sama (razlogi v točkah 56 – 57 sodbe). Očitki o domnevah sodišča in izvajanju zaključkov mimo dokazne podlage strank so torej odveč. V obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, se morajo namreč izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipavati proti poledici, kar v obravnavanem primeru ni bilo pravočasno zagotovljeno.

Sprejete odločitve o subjektivni odgovornosti tožene stranke ne morejo omajati pritožbeni ugovori, ki prelagajo odgovornost na izvajalca zimske službe (češ da je imel pristojnost za odvažanje snega, ki je oviral promet), na tretje osebe (ki naj bi na pločnik odstranjevale sneg z dvorišč), na višjo silo (vremenske razmere, ki naj bi onemogočale zagotavljanje enakih voznih pogojev kot poleti) in na preveliko območje za opravljanje nadzora. S pravilnimi razlogi jih je zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah 52 do 59 sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe v celoti sklicuje, ker jih ni treba ponavljati.

Pritožbi je treba delno pritrditi le glede tožničine premajhne skrbnosti pri hoji. Pritožbeno sodišče sicer sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožnica primerno obuta, da ni hitela, pa tudi o nočnem času in slabi osvetlitvi kraja dogodka. Premajhno pozornost pa je posvetilo ugotovljenim dejstvom, da je bil pločnik zaradi kupa snega za pešce neprehoden in zaradi zimskih razmer nevaren že pet dni pred škodnim dogodkom ter da je tožnica v službo hodila vsak dan po isti poti. Ugotovljene kritične razmere na cesti je torej poznala. Zato je zmoten zaključek sodišča, da ledenih površin ob pločniku ni mogla pričakovati. Nasprotno: ob povprečni skrbnosti, ko se tudi od pešcev v zimskem času pričakuje večja previdnost, bi morala računati na nevarnost poledenelih površin ob pločniku in biti pri hoji ob njem bolj pozorna in previdna. Po presoji pritožbenega sodišča je zaradi premajhne skrbnosti pri hoji sama prispevala k škodnemu dogodku in nastanku škode v 30%. V preostalih 70% je upoštevaje pravilno ugotovljene opustitve tožene stranke pri izvajanju svojih zakonskih dolžnosti pri vzdrževanju cest in njeno postroženo profesionalno odgovornost za njeno škodo odgovorna tožena stranka (prvi odstavek 171. člena OZ).

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče torej v tem obsegu pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostanku je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je odločeno šele o temelju tožbenega zahtevka, je bilo treba zadevo vrniti v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. V nadaljnjem postopku bo moralo odločiti še o višini odškodnine. S končno odločbo pa bo odločilo tudi o pravdnih stroških, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom istega zakona).