Jedro

V konkretnem primeru je sporno, ali je podana podlaga za odmero občinske takse za oglasna sredstva. Na podlagi Odloka o občinskih taksah v občini Dravograd so takse predpisane tudi za oglaševanje na javnih mestih. Za plačilo tovrstne takse je pomembno dejstvo, da taksni predmet stoji na javnem mestu oziroma na javni površini.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 0611-0013/2008-13-14 z dne 24. 4. 2009, tožniku kot taksnemu zavezancu za leto 2008 odmeril občinsko takso za uporabo taksnih predmetov oziroma storitev in sicer za reklamni pano – dvostranski v znesku 2.240,00 EUR (1. točka izreka), določil način plačila (2. točka izreka) ter ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2621/2008 z dne 25. 3. 2009, s katero je sodišče tožbi ugodilo in odločbi Urada županje občine Dravograd, št. 0611-0013/2008-13-12 z dne 10. 9. 2008, in Županje občine Dravograd, št. 0611-0013/2008-13-13-1 z dne 24. 11. 2008, odpravilo iz razloga, ker je odločbo na prvi stopnji izdal nepristojni organ, ter zadevo poslalo v odločitev Občinski upravi kot pristojnemu organu. Po določbi 11. člena Odloka o občinskih taksah v Občini Dravograd mora zavezanec plačati prepisano takso za uporabo taksnih predmetov in storitev. Zavezancu se v skladu z določbo 2. in 3. člena Odloka, ki govorita o tem, da so za oglaševanje na javnih mestih predpisane takse, javna mesta pa so pri tem vse površine v lasti občine ali države, odmerja občinska taksa s to odločbo za štiri dvostranske reklamne panoje, ki so postavljeni: 3 x dvostranski pano na parc. št. 1342/1, k.o. Dravograd, ki je v lasti C., in 1 x dvostranski pano na parc. št. 1292/1, k.o. ..., ki je v lasti javnega dobra – železniške infrastrukture, za čas uporabe od dne 1. 1. 2008 do dne 31. 12. 2008 v višini 2.240,00 EUR. Organ je pri svoji odločitvi upošteval dejstvo, da je lastnik vseh nepremičnin, ki predstavljajo javno železniško infrastrukturo, na podlagi določb 9., 10., 11., 11.a, 27.c člena Zakona o železniškem prometu država RS, A. d.o.o. pa so kot izvajalec obvezne gospodarske javne službe vzdrževanja javne železniške infrastrukture, vodenja železniškega prometa ter prevoza potnikov v železniškem prometu upravljavec železniške infrastrukture na podlagi ustrezne pogodbe, ki jo izvajalec sklene z vlado in katere vsebino določa Uredba o načinu opravljanja obvezne gospodarske javnega službe vzdrževanja javne železniške infrastrukture in vodenja železniškega prometa. Vrednost točke je določena v določbi 5. člena Odloka in znaša 0,07 EUR, število točk pa je določeno na podlagi tarife. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da sicer Odlok ne opredeljuje natančno pojma javno mesto, vendar pa glede na določbo 3. člena Odloka meni, da za pravilno razumevanje te določbe ni dovolj le gramatikalna in jezikovna razlaga, temveč je treba uporabiti tudi druge metode razlage, ki pa pripeljejo do zaključka, da gre za javno mesto tudi, kadar gre za zemljišča, ko kot lastniki nepremičnin nastopajo javna podjetja oziroma zasebna podjetja, ki so v 100 % državni lasti in opravljajo gospodarske javne službe, hkrati pa se ta zemljišča uporabljajo za namen opravljanja gospodarske javne službe (železniškega prometa). Omenjeni zemljišči služita za potrebe obstoječe javne infrastrukture, zaradi česar je treba upoštevati dejstvo, da je lastnik vseh nepremičnin B., C. pa so izvajalec obvezne gospodarske javne službe. Med upravljanje v smislu Zakona o železniškem prometu (v nadaljnjem besedilu ZZelP) sodi tudi oddaja zemljišč v najem, kar pa ni edinstven primer, ko izvajalec gospodarske javne službe upravlja z zemljišči, ki so v lasti njegovega ustanovitelja. Predmetni zemljišči, kjer so nameščeni oglasni panoji, se nahajata v bližini železniških tirov v varovalnem progovnem pasu, tedanja parc. št. 1342/1 tudi v bližini občinske krajevne ceste, ... in državne ceste ... ter neposredno ob trgovsko poslovnem centru ..., kjer je avtobusna postaja, državne institucije in drugi poslovni subjekti. Takšna zemljišča so dejansko javno dobro, ki ne morejo biti v pravnem prometu. Tožnik ima kot najemnik glede postavitve reklamnih panojev res sklenjeni najemni pogodbi z najemodajalcem E. oziroma A., vendar že v sami najemni pogodbi v 7. členu stranki določata, da se najemnik zavezuje poleg najemnine plačevati tudi vse javne dajatve, ki so vezane na obstoj oglasnih panojev in vse javne dajatve s pridobivanjem soglasij za postavitev predmetnih oglasnih panojev. Ker v tem primeru ne gre za zemljišča v zasebni lasti, ampak za zemljišča v državni lasti oziroma gre pri tem za zemljišča, namenjena javni infrastrukturi, je treba pritožbo tožnika zavrniti.

Tožnik je v tožbi navedel, da je med strankama sporno, ali predstavljajo zemljišča v lasti A., na katerih ima tožnik nameščene oglasne površine, javno mesto, zaradi česar bi lahko toženka na podlagi Odloka tožniku zaračunavala občinsko takso. Iz odločbe drugostopnega organa izhaja, da naj bi zemljišče v lasti C. predstavljalo javno dobro, ki ga toženka enači z javnim mestom po Odloku, pri čemer se sklicuje tudi na določbe ZZelP, ki v določbi 9. člena res določa, da so javna železniška infrastruktura objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi ter, da je javna železniška infrastruktura grajeno javno v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Toženka tako enači pojme, kot so grajeno javno dobro, javno dobro in javno mesto v smislu določb Odloka. Odlok ne definira, kaj je javno mesto in kakšen je status javnega mesta. Pojma javnega mesta ne daje tudi noben drug predpis. Glede na izenačevanje javnega mesta z javnim dobrom s strani toženke pa je treba javno dobro opredeliti po določbah Stvarnopravnega zakonika, po katerem gre za stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Gre torej za dobrine, ki so namenjene splošni in enakopravni uporabi vseh državljanov. Praviloma med javno dobro teoretiki uvrščajo morsko obalo, luke, pristanišča, reke, vode, ceste, železnice, letališča, mostove, itd. Javno dobro ni v pravnem prometu in je na njem mogoč le omejen pravni promet glede posebne pravice uporabe. Na njem tudi ni mogoče pridobiti lastninske pravic s priposestvovanjem. Javno dobro vedno določa zakon in ne kak podzakonski predpis. Glede na navedeno in določbo 9. člena ZZelP ni dvoma, da zemljišča v lasti C., na katerih ima tožnik nameščene oglasne panoje, niso javno dobro, niti javno mesto. Po določbi 9. člena ZZelP so javna železniška infrastruktura objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi. To pa pomeni, da obstajata dve vrsti premoženja v lasti C. in sicer del premoženja, ki je v zasebni lasti C., in del, ki je po določbi 9. člena javno dobro. Nemogoče je sprejeti tolmačenje toženke, da je vse premoženje C. javno dobro, saj bi to pomenilo, da so tudi vozila, pisarne, parkirišča, ipd. javno dobro, kar pa ne drži. Zemljišča, na katerih so nameščeni oglasni panoji tožnika, funkcionalno ne služijo nemotenemu odvijanju železniškega prometa in so postavljeni na zasebnem premoženju. Ni dvoma, da so občinske takse vir financiranja občine, pri čemer določba 9. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljnjem besedilu ZFO-1) možnost predpisovanja omejuje. Tako je zaračunavanje občinske takse možno le za oglaševanje na javnih mestih ob pogoju, da je taksa predpisana z občinskim odlokom. Predpisovanje občinske takse za oglaševanje na zasebnih površinah tako ni dopustno oziroma je nezakonito. Tako je že večkrat odločilo tudi Ustavno sodišče RS (odločbe, št. U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003, št. U–I-201/02-8 z dne 17. 12. 2003, idr). Nadalje se toženka tudi moti, da so zemljišča v lasti C. v državni lasti, saj sta A. in njena pravna naslednica C. samostojni pravni osebi oziroma gospodarski družbi. V konkretnem primeru ni sporno, da je B. edini družbenik C., kar pa ne pomeni, da je premoženje C. tudi premoženje B. oziroma državno premoženje, temveč gre za zasebno premoženje v lasti gospodarskega subjekta, gospodarske družbe, katere edini družbenik, in ne lastnik, je B.. Tako tudi pravna teorija. Tožnik je še navedel, da je takso po izpodbijani odločbi že plačal, četudi za to toženka ni imela pravne podlage, zato zahteva s tožbo tudi vračilo že plačane občinske takse. Plačana občinska taksa predstavlja za tožnika škodo, katere povrnitev uveljavlja na podlagi določbe 2. odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1). Poleg nastale škode zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačila občinske takse od dne 8. 12. 2008 dalje do plačila. Tožnik je sodišču tudi predlagal, da glede na določbo 19. člena ZUS-1 obvesti tudi C., saj bi ureditev predmetnega razmerja med strankama postopka lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Glede na navedeno je tožnik predlagal, da sodišču dopusti in izvede vse predlagane dokaze ter dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi, ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbi ugodi, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, toženki pa naloži plačilo odškodnine tožniku v znesku 2.240,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 12. 2008 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka, tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo še navedel, da tožnik tudi k tožbi ni priložil dokazila, da je družba A. oziroma C. d.o.o. lastnik nepremičnin s parc. št. 1342/1, k.o. ..., in s parc. št. 1292/1, k.o. .... Iz vpogleda v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 28. 1. 2009 izhaja, da je lastninska pravica na parc. št. 1342/1 vpisana v korist in ime družbene lastnine s pravico uporabe v korist D. p.o., na parc. št. 1242/1 pa v korist in ime Javnega dobra – železniške infrastrukture, kar prav tako izkazuje, da ne gre za zemljišče v lasti javnega podjetja, ampak za javno dobro. Glede na dejstvo, da je na delu nekdanje parc. št. 1342/1, izgrajena železniška infrastruktura (tiri) in nenazadnje tudi cestna infrastruktura, je oboje grajeno javno dobro glede na določbo 212. člena ZGO-1. Toženka pa je 7. 8. 2009 tudi že poravnala tožniku znesek občinske takse v višini 2.240,00 EUR na račun občinske takse, ki jo je tožnik poravnal na podlagi izvršljivih odločb Urada županje Občine Dravograd, št. 0611-0013/2008-13-12 dne 10. 9. 2008, in Županje občine Dravograd, št. 0611-0013/2008-13-12-1 z dne 24. 11. 2008. Tožnik tako ni bil oškodovan.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2009 še navedel, da je bilo normodajalcu že v času sprejemanja predpisa nedvomno poznano, da obstaja poleg premoženja v lasti države in premoženja v lasti občin tudi premoženje v lasti gospodarskih družb in drugih subjektov, v katerih imajo lahko država ali občine manjšinski, večinski ali celo edini delež. Če bi torej normodajalec želel razširiti delovanje Odloka tudi na premoženje teh subjektov, bi to storil ob sprejemanju predpisa, ne pa, da se pomen določbe širi z zlorabo teleološke razlage. Lastništvo obeh parcel pa je ugotovil že prvostopni organ. Dodal pa je še, da je zaradi preoblikovanja in prenosov premoženja družbena lastnina prenehala obstajati, prav tako je prenehal obstajati subjekt D. p. o.. Pravni naslednik so C. in ne družbena lastnina. Glede na navedeno je jasno, da so obravnavane nepremičnine v lasti družbe C. d.o.o. , kar je bilo ob izdaji odločbe jasno tudi toženki in njeno sedanje drugačno navajanje predstavlja zgolj sprenevedanje.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika, po katerem naj bi v skladu z določbo 19. člena ZUS-1 povabilo v postopek tudi C., saj po presoji sodišča ne gre za osebo, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo oziroma za tretjo osebo, kateri bi lahko ureditev spornega razmerja posegla v njeno pravico ali na zakon oprto neposredno korist. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je imel prvostopni organ podlago za odmero občinske takse za oglasna sredstva tožniku kot taksnemu zavezancu.

Z Odlokom o občinskih taksah v Občini Dravograd (v nadaljnjem besedilu Odlok, Uradni list RS, št. 47/07) je določena obveznost plačevanja občinskih taks v Občini Dravograd (določba 1. člena). Takse so v tej občini predpisane med drugim tudi za oglaševanje na javnih mestih (za reklamne napise, objave in oglase, plakate, panoje, transparente, reklamne zastave in druge oblike reklamnih označb, ki so trajnega ali začasnega značaja in so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na dovoljenih mestih) (določba 2. odstavka 2. člena Odloka). Po tem odloku pa so javne površine, javna mesta (zidovi objektov in vse druge površine) in javni prostor vse površine v lasti Občine Dravograd ali države. Citirani odlok je bil sprejet na podlagi določbe 9. člena ZFO-1 (Uradni list RS, št. 123/06 s spremembami in dopolnitvami), v kateri je določeno, da lahko občina predpiše občinsko takso med drugim za: - oglaševanje na javnih mestih. Iz citiranih določb Zakona in Odloka tako nedvoumno izhaja, da je za plačilo tovrstne občinske takse pomembno dejstvo, da taksni predmet stoji na javnem mestu oziroma na javni površini.

Prvostopni organ je po ugotovitvi, da je tožnik od dne 1. 1. 2008 do dne 31. 12. 2008 uporabljal taksne predmete oziroma storitve – 4 x dvostranski pano in sicer 3 x na parc. št. 1342/1, k.o. ..., ki je v lasti C. (v zemljiški knjigi v B listu vpis na D. p. o. glede na poizvedovalni zapisnik z dne 24. 4. 1973, Rz 57/74-339 in odločbe SO Dravograd, št. 465-4/73-3/2 z dne 17. 12. 1973, po katerih se je vknjižila lastninska pravica za družbeno lastnino in pravico uporabe v korist D. p.o.), ter 1 x dvostranski pano na parc. št. 1292/1, k.o. ..., ki je javno dobro (v zemljiški knjigi v B listu vpis javno dobro – javna železniška infrastruktura), tožniku kot taksnemu zavezancu odmeril občinsko takso v višini 2.240,00 EUR. Tožnik v tožbi ugovarja (vsebinsko enak ugovor pa je imel tudi v pritožbi), da njegovi oglasni panoji stojijo na zasebnih površinah, ki so v lasti C., in ne na površinah, ki so javno dobro oziroma javno mesto, kot to razlagata tako prvostopni kot tudi drugostopni organ. Tudi po presoji sodišča je bil zaključek organa, da je odmera občinske takse materialnopravno upravičena, pravilen. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da se predmetni zemljišči nahajata v bližini železniških tirov v varovalnem progovnem pasu, tedanja parc. št. 1342/1 (sedaj parc. št. 1337/1 oziroma parc. št. 1337/6, 1337/7, 1337/8, 1337/9 in 1337/10), pa tudi (med drugim) v bližini občinske krajevne ceste, ... in državne ceste .... Iz določbe 9. člena ZZelP (Uradni list RS, št. 92/99 s spremembami in dopolnitvami) izhaja, da sodijo med javno železniško infrastrukturo objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi (določba 1. odstavka), javna železniška infrastruktura pa je grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi (določba 2. odstavka), pri čemer pa je ne glede na določbo 2. odstavka tega člena med drugim možno na javni železniški infrastrukturi pridobiti pravico uporabe na podlagi zakupa ali najema (določba 4. odstavka). Sodišče se zato ne strinja s tožnikom, da je v obravnavanem primeru Odlok kot podzakonski predpis oziroma toženka s svojim tolmačenjem določila pojem javnega mesta (ki je v Odloku opredeljen kot zidovi objektov in vse druge površine) oziroma javnega dobra, saj status obravnavanih zemljišč kot javnega dobra in posledično površine iz določbe 2. odstavka 2. člena Odloka v zvezi z določbo 3. člena Odloka opredeljuje v obravnavanem primeru ZZelP v določbi 9. člena, slednji zakon pa je tudi naveden med predpisi, ki urejajo grajeno javno dobro po določbi 211. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami in dopolnitvami), ne glede na morebitno neurejeno zemljiškoknjižno stanje in ravno zaradi ureditve trenutnega stanja (torej v primerih, kot je obravnavani). Tako določba 212. člena ZGO-1 določa, da se šteje, da ima zemljišče (na katerem je zgrajen objekt, ki se ga lahko po določbah prejšnjega člena šteje za grajeno javno dobro državnega pomena) pridobljen status grajenega javnega dobra državnega pomena, če je z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini imela na njem pravico uporabe država ali če je z dnem uveljavitve tega zakona za takšno nepremičnino v zemljiški knjigi vpisano, da je splošno ljudsko premoženje ali družbena lastnina, za kar mora izdati odločbo o ugotovitvi po uradni dolžnosti resorno ministrstvo oziroma, če gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena, pristojna občinska uprava. Določba 213. člena ZGO-1 pa določa ureditev neurejenega statusa grajenega javnega dobra, po kateri pa zemljiška knjiga zaznambo o javnem dobru vpiše, ko prejme pravnomočno odločbo pristojnega resornega ministrstva o takem statusu zemljišča pod tam določenimi pogoji. Sodišče zato tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru, da ker so C. samostojen gospodarski subjekt (ne glede na lastnika, ki je B.), gre za premoženje v zasebni lasti, torej za premoženje v lasti te družbe, saj takšen status zemljišč iz povzetih podatkov spisa ne izhaja, pri čemer pa iz razlage toženke tudi ne izhaja, da pa ta smatra, da je vse premoženje C. javno dobro. Zaradi navedenih razlogov pa zato tudi ne gre za primere, ki jih je obravnavalo Ustavno sodišče v večih odločbah, med drugim tudi v odločbi, št. U-I-35/01 in odločbi, št. U–I-201/02-8 z dne 17. 12. 2003, kot tudi v odločbi, št. U-I-94/03, ko je Ustavno sodišče presojalo ustavnost in zakonitost posameznih občinskih odlokov o komunalnih taksah oziroma odlokov o reklamah, saj je v tem primerih bilo nedvomno izkazano, da je bilo oglasno sredstvo postavljeno na zasebnih in ne na javnih površinah, pri čemer je sodišče za določbe presojanih odlokov, ki so odmero takse določili ne glede na prostor, na katerem so bili reklamni objekti postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni, temveč glede na usmerjenost njihove sporočilnosti navzven, presodilo, da so v neskladju z zakonom, saj taka določba presega predmet in pogoje za predpisovanje komunalnih taks, postavljene v zakonu, zaradi česar jih je tudi razveljavilo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo tožnika kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče sprejelo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1.