Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka ni dala povoda za tožbo, saj je bila s svojo obveznostjo seznanjena šele po prejemu tožbe in jo je nato takoj poravnala. Zato je skladno s 157. členom ZPP pravilno odločilo, da ji je tožnica dolžna povrniti stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 150,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnici naložilo, da je dolžna povrniti toženki stroške postopka v znesku 265,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sklenilo, da je tožnica taksni zavezanec za plačilo sodne takse.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da naloži povrnitev stroškov postopka toženki, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je toženko pred vložitvijo tožbe pozvala k povračilu preveč izplačanih plač, kar potrjujeta obvestilo z dne 28. 9. 2021 in opomin z dne 1. 12. 2021. Ker je izdelala preko 1800 obvestil in opominov, meni, da je od nje pretirano zahtevati, da bi morala izkazati, da je opomine delavcem tudi dejansko vročila. Glede na navedeno število opominov in seznanjenost delavcev z nastalo problematiko s strani nadrejenih, o čemer se je med zaposlenimi veliko govorilo, ni verjetno, da tudi toženka o tem ne bi bila seznanjena. Ker je bilo toženki obvestilo z dne 28. 9. 2021 poslano na isti naslov, na katerega ji je sodišče vročalo tožbo, ki jo je očitno prejela, meni, da je gotovo, da je pred vložitvijo tožbe prejela tudi obvestilo s pozivom na ureditev spornega razmerja. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tega, zakaj verjame toženki, da obvestila z dne 28. 9. 2021 ni prejela, in ne tožnici, ki ponuja življenjsko logično razlago, da se je toženka z njim seznanila na enak način kot s tožbo. Pojasnjuje, da jo je o naslovu A. kot o naslovu, s katerega se vozi na delo, obvestila toženka sama. Iz toženkinih navedb pa tudi izhaja, da dne 28. 9. 2021 še ni bila prijavljena na naslovu B. v C. Nadalje navaja, da je bila toženka o pomoti pri obračunu plač obveščena tudi dne 25. 10. 2021, ko je na službeni elektronski naslov prejela popravke plačilnih list, in dne 26. 10. 2021, ko je na službeni elektronski naslov prejela pojasnila glede postavk na plačilnih listah. Do vsega navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je toženka decembra 2021 prejela drugi poziv k vračilu preveč izplačane plače, ki ji je bil s strani nadrejenega vročen na njenem matičnem oddelku. Toženki ne verjame, da od januarja 2020 dalje nikoli ni prišla k tožnici in da v tem času ni bila v stiku s sodelavci ter da tako ni bila seznanjena s problematiko. Zaključuje, da je toženka s svojo pasivnostjo dala povod za vložitev tožbe in da je tožnica utemeljeno sklepala, da je za izpolnitev zahtevka potrebno sodno varstvo. Sodišču prve stopnje očita še kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 7. in 8. člena ZPP ter napačno dokazno oceno. Posledično pa je nepravilna tudi odločitev o tem, kdo je taksni zavezanec.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Izpodbijani sklep pa tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je v celoti nekonkretizirana in posledično neutemeljena. Pritožba namreč ne navaja o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi listinami. Prav tako je v celoti neobrazložena v pritožbi očitana kršitev 7. člena ZPP. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo izven trditvene podlage strank. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza zahtevam iz 8. člena ZPP in ni pomanjkljiva. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom.

7. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Kadar tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, mora tako tožena stranka plačati pravdne stroške, razen če ne gre za primer, ko tožena stranka ni dala povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna. V slednjem primeru, ko tožena stranka ni dala povoda za tožbo, mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške (157. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka ni dala povoda za tožbo, saj je bila s svojo obveznostjo seznanjena šele po prejemu tožbe in jo je nato takoj poravnala. Zato je skladno s 157. členom ZPP pravilno odločilo, da ji je tožnica dolžna povrniti stroške postopka.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da je bila toženka pred vložitvijo tožbe pozvana k povračilu preveč izplačanih plač, kar naj bi potrjevala obvestilo z dne 28. 9. 2021 in opomin z dne 1. 12. 2021, na katera se ni odzvala. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica ni dokazala, da bi toženka dejansko prejela navedeni obvestili ali da bi bila kako drugače seznanjena s konkretnim tožničinim zahtevkom za vračilo preveč izplačanih plač.

10. Obvestilo z dne 28. 9. 2021 je bilo namreč toženki poslano na naslov njene mame A., na katerem toženka sploh ni imela prijavljenega prebivališča. Tožnica je bila seznanjena, da ima toženka stalno prebivališče v C. (tja ji je namreč pošiljala plačilne liste, tak je tudi naslov toženkinega prebivališča v pogodbi o zaposlitvi in v aneksu k tej pogodbi) in da je bila tožnica od januarja 2020 dalje kot specializantka na kroženju v UKC C., kar logično pomeni, da je tudi dejansko prebivala v C. in ne na naslovu A., ki ga je imela tožnica sicer zabeležen kot naslov, od koder se toženka vozi na delo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da četudi je toženkina mama toženko seznanila s tožbo (ki jo je tožnica prav tako vročala na naslov toženkine mame), zgolj to še ne dokazuje, da je bila toženka seznanjena tudi z navedenim obvestilom z dne 28. 9. 2021, za katerega tožnica niti ni dokazala, da bi bilo sploh (komurkoli) vročeno. Nerazumne so pritožbene navedbe, da toženka dne 28. 9. 2021, ko ji je bilo poslano to obvestilo, še ni bila prijavljena na naslovu B. v C. Tega namreč toženka sploh ne trdi. Toženka namreč zatrjuje in izkazuje, da je imela do 7. 11. 2021 stalno prebivališče na naslovu D. v C., od 8. 11. 2021 dalje pa na naslovu B. v C. Da je imela toženka v času vročanja obvestila z dne 28. 9. 2021 stalno prebivališče na naslovu D. v C., izhaja tudi iz listin, ki jih je v spis vložila prav tožnica (pogodbe o zaposlitvi, aneksa k tej pogodbi, izjave za povračilo stroškov prevoza na delo in tožničinega izpiska o prebivališču toženke) in ki dokazujejo, da je bila tožnica s tem ves čas seznanjena.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tožnica ni dokazala, da bi toženki vročila opomin z dne 1. 12. 2021. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo tožničinim trditvam, da je toženki ta opomin preko nadrejenega vročila na njenem matičnem oddelku E. Kot rečeno, je toženka od januarja 2020 dalje delo opravljala v UKC C. in ne v prostorih tožnice. Poleg tega pa je bila toženka od 2. 11. 2021 dalje pa vse do nastopa porodniškega dopusta dne 5. 3. 2022 v bolniškem staležu, česar tožnica ni prerekala. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženki, da se v času s strani tožnice zatrjevanega osebnega vročanja opomina z dne 1. 12. 2021 v prostorih tožnice sploh ni nahajala.

12. Iz navedenih razlogov, ker se torej toženka v času pojava problematike preveč izplačanih plač in njihovega vračila v prostorih tožnice sploh ni nahajala, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo navedbam tožnice, da bi morala biti, ker se je o tem med zaposlenimi veliko govorilo, s tem seznanjena tudi toženka. Vendar pa tudi če bi bila toženka seznanjena s samo problematiko preveč izplačanih plač, to še ne bi pomenilo, da je dala povod za tožbo, saj ni bila seznanjena z višino njej preveč izplačane plače in zneskom, ki bi ga morala povrniti tožnici. Zato tudi če je toženka prejela v pritožbi izpostavljeni elektronski sporočili tožnice s popravki plačilnih list in njihovimi pojasnili, tudi to še ne bi pomenilo, da je dala povod za tožbo, saj ni bila seznanjena s samim zahtevkom tožnice za povračilo njej preveč izplačane plače in njegovo višino. Izpostavljeni elektronski sporočili glede na tožničine trditve namreč nista vsebovali zahtevka oziroma točnega denarnega zneska, ki ga mora toženka povrniti tožnici iz naslova preveč izplačanih plač.

13. Tožnica torej ni dokazala, da bi bila toženka pred vložitvijo tožbe seznanjena z zahtevkom, ki ga je zoper njo uveljavljala v tem sodnem postopku. Ker je toženka takoj po prejemu tožbe, ko je izvedela za svojo obveznost vračila preveč izplačane plače, le-to izpolnila, ji ni mogoče očitati, da je dala povod za tožbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka in da je tožnica taksna zavezanka za plačilo sodne takse.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo priglašenih 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 150,00 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Ni pa toženki priznalo priglašenega stroška za končno poročilo stranki, saj je ta strošek že zajet v že priznanih stroških. Prav tako toženki ni priznalo priglašenega stroška za poštnino, saj je bil odgovor na pritožbo na sodišče vložen neposredno.