Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno v okviru odškodninskega zahtevka upoštevalo temeljno načelo, da je oškodovanec upravičen le do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če škodnega dogodka ne bi bilo. V konkretnem primeru je zato prvo sodišče tožnici pravilno priznalo odškodnino le v višini razlike med plačano dohodnino in dohodnino, ki bi jo ugotovil davčni organ v ponovljenem postopku, če ne bi prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki 8.205,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje (I. točka izreka). V preostalem delu (to je za znesek 2.091,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki 1.842,65 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi za znesek 2.091,00 EUR ter za stroške postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Nepravilno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojalo po predpisih odškodninskega prava, saj gre dejansko za obogatitveni zahtevek. Tožnica zahteva vračilo plačanega davka, ker je bila razveljavljena odločba o odmeri davka od dejavnosti. Zaradi odprave te odločbe je nična oziroma brez pravnega učinka tudi odločba o odmeri dohodnine. Davčni organ pri odmeri dohodnine upošteva davčno osnovo, ugotovljeno iz odločbe o odmeri davka iz dejavnosti. Brez odločbe o davku iz dejavnosti tudi ni odločbe o odmeri dohodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo sodbo opreti na drugo varianto izvedeniškega mnenja, pri kateri je izvedenec izračunal preveč plačani davek ob upoštevanju dejstva, da je odločba o odmeri davka iz dejavnosti odpravljena. Prvo sodišče je nepravilno odmerilo stroške postopka, ker je tožnici priznalo stroške samo za en postopek, namesto za tri postopke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je vzorno utemeljilo z jasnimi, obsežnimi in prepričljivimi razlogi o vseh pravno relevantnih dejstvih in je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo.

6. Na vse navedene pritožbene očitke je že v celoti odgovorilo sodišče prve stopnje in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7. Pritožbeno sodišče je že v odločbi II Cp 3244/2013 z dne 5. 2. 2013 pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve niso izpolnjeni. Odločba Davčnega urada Celje o odmeri dohodnine za leto 1997 z dne 19. 1. 1999 namreč nikoli ni bila odpravljena, temveč je bila odpravljena le odločba Davčnega organa Celje o odmeri davka iz dejavnosti z dne 3. 12. 1998, kar vse je prvo sodišče tožnici ponovno argumentirano pojasnilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno v okviru odškodninskega zahtevka upoštevalo temeljno načelo, da je oškodovanec upravičen le do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če škodnega dogodka ne bi bilo. V konkretnem primeru je zato prvo sodišče tožnici pravilno priznalo odškodnino le v višini razlike med plačano dohodnino in dohodnino, ki bi jo ugotovil davčni organ v ponovljenem postopku, če ne bi prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke. Razloge za takšno odločitev je prvo sodišče obširno navedlo v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz odločbe Davčnega urada Celje z dne 19. 1.1999 jasno izhaja, da je bila tožnici dohodnina za leto 1997 odmerjena od dobička, katastrskega dohodka in ostalih nadomestil, kar je izvedenec pri izračunu višine dohodnine tudi pravilno upošteval. 9. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo le eno nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT. V skladu s 4. točko opombe 3 ZOdvT se namreč v primeru, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.