Jedro

Pritožnik navaja, da o izločitvi višjega sodnika odloča predsednik višjega sodišča. To je res pravilo (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa za prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev šesti odstavek 72. člena ZPP določa, da jih zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji (praviloma skupaj s končno odločbo). Pritožnik je predlagal, da o njegovi pritožbi ne odloča poimensko navedenih devetih sodnikov, med katerimi je tudi sodnica, ki je sklep izdala. Glede na takšen obseg in dejstvo, da razen pavšalnega očitka ni navedel konkretnih okoliščin za izločitev, zaradi česar je predlog nepopoln, ni videti ovir za postopanje višje sodnice v skladu s šestim odstavkom 72. člena ZPP, po katerem je nepopolno in nerazumljivo vlogo sama zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodnica Višjega sodišča v Ljubljani zavrgla zahtevo dolžnika za izločitev nje in vseh sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani. Sodišče je pojasnilo, da glede izločitve razpravljajoče sodnice dolžnik ni navedel nobenih okoliščin in dokazov, s katerimi bi utemeljil svojo zahtevo za izločitev iz razloga po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zato je sodišče njegovo zahtevo ocenilo za nerazumljivo in nepopolno; torej takšno, da je ni mogoče obravnavati vsebinsko. Prav tako je zaradi nepopolnosti zavrglo zahtevo za izločitev poimensko nenavedenih sodnikov višjega sodišča. Zahtevo za izločitev ostalih poimensko navedenih sodnikov pa je sodišče zavrglo, ker jim zadeva ni dodeljena v reševanje.

2. Dolžnik je vložil „pritožbo in pojasnilo domnevnega dolžnika proti sklepu“. Trdi, da predlagana zahteva za izločitev višjih sodnikov ni nerazumljiva in nepopolna, ker naj bi bila ravnanja vseh poimensko navedenih sodnikov v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (torej v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili). Ti sodniki naj ne bi upoštevali 350. člena ZPP o preizkusu sodbe prve stopnje v povezavi s 360. členom ZPP in naslednjimi o popolni in razumni obrazložitvi. Trditve višje sodnice označuje za neresnično podtikanje. Sodnica nima pooblastila za „samoizločitev“ in zavrženje predloga za izločitev drugih sodnikov. Sodnica je sklep prepisala od druge sodnice. Tako pooblastilo ima predsednik sodišča. Ni jasno, kako lahko vedno isti sodnik odloča o pritožbi kljub jasnim zakonskim določilom ZPP o dodeljevanju zadev. „Glede na negativno odločanje vrhovnih sodnikov“ predlaga, „da o pojasnilu domnevnega dolžnika ne odločajo Florjančič Damjan, predsednik Vrhovnega sodišča RS, Frantar Gašper Anton, Betteto Nina, Štravs Rudi in ostali sodniki.“1 Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, ali je bila sodnica nelegalno in nelegitimno izbrana za razpravljajočo sodnico; odloči, da sodnica ne sme podati „mnenje izločenega sodnika“ in sodelovati v pritožbenih senatih višjega sodišča s posebej naštetimi ter vsemi drugimi višjimi sodniki Višjega sodišča v Ljubljani zaradi zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic v škodo domnevnega dolžnika; ter sklep o zavrženju „razveljavi in spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi domnevnega dolžnika“ ter mu prizna stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po sedmem odstavku 72. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) zoper sklep, s katerim predsednik senata s sklepom zavrže prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe. To pomeni, da se sme sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP), obenem pa tudi, da izpodbijanje tega sklepa ni izključeno (zakon namreč ne določa, da zoper sklep ni pritožbe), ampak je le časovno odloženo in pridržano na izpodbijanje skupaj s končno odločbo. Ker v tem (izvršilnem) postopku končne odločbe ne bo, in bi bila zato dolžniku pravica do pritožbe zoper sklep sploh onemogočena, je pojasnilo sodišča druge stopnje pravilno in v skladu z ustavnopravnim jamstvom pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Pritožba dolžnika je zato dovoljena, ni pa utemeljena.

5. Pritožnik navaja, da o izločitvi višjega sodnika odloča predsednik višjega sodišča. To je res pravilo (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa za prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev šesti odstavek 72. člena ZPP določa, da jih zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji (praviloma skupaj s končno odločbo). Pritožnik je predlagal, da o njegovi pritožbi ne odloča poimensko navedenih devet sodnikov, med katerimi je tudi sodnica, ki je sklep izdala. Glede na takšen obseg in dejstvo, da razen pavšalnega očitka ni navedel konkretnih okoliščin za izločitev, zaradi česar je predlog nepopoln, ni videti ovir za postopanje višje sodnice v skladu s šestim odstavkom 72. člena ZPP, po katerem je nepopolno in nerazumljivo vlogo sama zavrgla. Niti pavšalen očitek o ravnanju v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili ne terja drugačne presoje.

6. Dejstvo, da o dolžnikovih pravnih sredstvih odloča isti sodnik (isti sodniki), je mogoče pripisati pravilom Sodnega reda, po katerih se zadeva na posameznem pravnem področju dodeljuje (le) sodnikom, ki so na to področje razporejeni (splošno pravilo o dodeljevanju zadev iz 156. člena Sodnega reda); v primerih, ko je bila zadeva razveljavljena, pa se ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu (posebno pravilo iz 159. člena Sodnega reda). Konkretna zadeva je bila torej v skladu s Sodnim redom dodeljena isti sodnici poročevalki kot ob prejšnjem odločanju (preostala sestava senata pa je odvisna od letnega razporeda dela sodišča). Kršitve pravil o dodelitvi zadeve torej na podlagi v pritožbi navedenih pomislekov ni zaznati. V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa pa Vrhovno sodišče ne more odrediti sestave senata ali vnaprej prepovedati, da bi v njem sodelovali določeni sodniki pristojnega sodišča. 7. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba dolžnika ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeni neuspeh pa deli tudi zahteva dolžnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ker po pravilih letnega razporeda sodnic in sodnikov Vrhovnega sodišča zadeva ni bila dodeljena niti v senatu ni sodeloval noben od poimensko navedenih sodnikov, ni bilo treba predhodno odločati o predlogu za izločitev sodnikov.