Jedro

Kadar organ druge stopnje odpravi odločbo ali sklep organa prve stopnje in mu vrne zadevo v novo odločanje, stranka upravnega postopka nima pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa in sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 46/2006 – odločba US) zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na dolg iz naslova prometnega davka. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je že tožena stranka odpravila sklep o prisilni izterjavi in vrnila zadevo davčnemu organu prve stopnje, zato tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve s tožbo v upravnem sporu.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki povrnitev stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločitev. V obrazložitvi pritožbe izpodbija obrazložitev odločbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do razumnega roka za obravnavo zadeve pri toženi stranki, čeprav je ta grobo prekršila zakonsko določene roke za obravnavo zadeve, ki zaradi malomarnosti ministra, direktorja Davčne uprave RS ter njunih podrejenih ter njihove delovne nezmožnosti še danes ni rešena.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna le pravilnost odločitve o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je že tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in vrnila zadevo davčnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča tožbo zavrglo skladno z določbami ZUS, ker tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj zase ne more doseči ugodnejše odločitve (enako tudi 6. točka prvega odstavka 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006). Tako izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklep I Up 1138/2001 z dne 23. 2. 2005). Ugovore, ki se nanašajo na vsebino zadeve, pa bo lahko tožeča stranka uveljavljala v ponovljenem postopku pri organu prve stopnje, zaradi česar Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit, 45/08, 111/2008 – odločba US in 121/2008) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se ZPP primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep zavrženju njene tožbe.

7. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1). Ker je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena, sama trpi svoje stroške, povezane z njo.