Jedro

Če gre za skrajšani postopek, pritožbeno sodišče o seji ni dolžno obveščati strank.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazenske sankcije in primernosti odločbe o plačilu stroškov kazenskega postopka, če sta odločitvi v skladu z določbami KZ in ZKP.

Izrek

Zahteva obs. I.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. I.N. se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obs. I.N. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in obsojen na 5 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ne prekličeta pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Celju in Okrajnega sodišča v Krškem. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.4.2000 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. I.N. kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ zvišalo na 9 mesecev zapora ter preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 16.3.1999, v kateri je bila obsojencu za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 let, ter tudi pogojno obsodbo, izrečeno obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 13.11.1998, v kateri je bila obsojencu za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ določena kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let, nato pa je obs. I.N. po 2. točki 1. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Pritožbo zagovornika obs. I.N. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. I.N. je dne 21.7.2000 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. Uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu.

Vrhovni državni tožilec Republike B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je sodišče obsojencu dalo možnost zagovora po zagovorniku, obsojenec pa je pred zaslišanjem na glavni obravnavi dne 18.1.2000 izjavil, da se bo zagovarjal brez zagovornika. Tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbah, ne da bi obsojenec sodeloval na seji senata, ni kršilo zakona, saj se v skrajšanem postopku stranke obvestijo o seji senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna. Tudi ni podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodba pritožbenega sodišča ni nerazumljiva. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obs. I.N. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obs. I.N. v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim navaja, da so navedbe o tem, da se je kazenskemu postopku izmikal, popolnoma neresnične. Takim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz podatkov kazenskega spisa je namreč razvidno, da ni prišel na zaslišanje dne 8.12.1997, na katero je bil pravilno povabljen. Ta izostanek je sicer opravičil z navedbo, da mora poslovno v Italijo. Ponovno je bil vabljen na zaslišanje dne 22.12.1997, vendar ni prišel, čeprav je vabilo prejel. Zato je bilo odrejeno, da se prisilno privede na zaslišanje dne 22.1.1998, vendar odredba za prisilno privedbo ni bila izvršena, pač pa je obsojenec končno vendarle prišel na sodišče dne 23.1.1998, ko je bil zaslišan. Pred zaslišanjem pred zaprošenim Okrajnim sodiščem v Piranu dne 23.1.1998 je bil obs. I.N. (tedaj še I.J.) poučen o pravici do zagovornika, po navedenem pouku pa je izjavil, da se bo zagovarjal sam brez zagovornika. Tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.1.2000, na katero je bil prisilno priveden, ker na glavno obravnavo, razpisano za 10.12.1999, čeprav mu je bilo vabilo vročeno dne 23.11.1999, ni prišel, je razvidno, da je bil poučen o pravici, da si lahko vzame zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da je izjavil, da se bo zagovarjal sam brez zagovornika. Obs. I.N. torej ni bila kršena pravica, da se zagovarja s pomočjo zagovornika, zaradi česar njegove navedbe, da ni imel možnosti, da si vzame zagovornika, niso utemeljene. Tudi njegove navedbe o tem, da je bil prisilno priveden na glavno obravnavo, čeprav je bil bolan in čeprav je imel napotnico zaradi nujne operacije, niso utemeljene, saj je policist, preden je izvršil prisilni privod obsojenca, kot je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 18.1.2000, v Splošni bolnišnici I. dobil informacijo, da je operacija obsojenca sicer predvidena, vendar pa termin še ni določen. Razen tega je policist pred izvršitvijo prisilne privedbe hotel obsojenca odpeljati k zdravniku zaradi ugotovitve, če je sposoben prisostvovati glavni obravnavi, vendar pa je obsojenec tega ni želel, temveč je izjavil, naj ga odpelje na sodišče. Določbe kazenskega postopka torej niso bile kršene. Prav tako ni podana kršitev določb kazenskega postopka, ker obs. I.N. ni bil obveščen o seji pritožbenega sodišča. Po določbah o skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pritožbeno sodišče o seji ni dolžno obveščati strank (2. odstavek 445. člena ZKP), kot to velja za redni postopek, ko pritožbeno sodišče obvesti obtoženca, če je le-ta v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo to zahteval (1. odstavek 378. člena ZKP), sicer pa se obtoženec ne obvesti o seji pritožbenega sodišča, ko le-to odloča o pritožbi zoper sodbo, izrečeni v rednem postopku.

Neutemeljene so tudi navedbe obsojenca, da mu sodišče ni dalo možnosti, da bi se zagovarjal oziroma da bi predlagal priče. Obsojenec je namreč podal svoj zagovor v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, prav tako pa tudi na glavni obravnavi, vendar pa pri zaslišanjih ni predlagal zaslišanja prič.

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec z navedbami, da ni goljufal ter da svojih obveznosti ni mogel poravnati zato, ker so mu drugi dolžni veliko več denarja, kar je zatrjeval že v zagovoru, ne da bi pri tem navedel, kdo mu je dolžan denar, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec izpodbija tudi odločbi o izrečeni kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka. S tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazenske sankcije in primernosti odločbe o plačilu stroškov kazenskega postopka, če so take odločitve v skladu s kazenskopravnimi določbami KZ in ZKP.

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je odločilo, da se obsojenec povrnitve teh stroškov oprosti, ker je iz spisa razvidno, da je obsojenec od 15.11.2000 dalje na prestajanju kazni zapora.