Jedro

Zbrani dokazi v konkretnem primeru kažejo, da so tajski carinski organi lahko šele po pridobitvi podatkov misije iz leta 2013 ugotovili, da je bilo v letu 2012 na podlagi napačnih podatkov izvoznika za predmetno blago izdano potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu, četudi je šlo za blago, ki je bilo dejansko po poreklu iz LR Kitajske. To pa pomeni, da ob izdaji spornega potrdila o poreklu niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so podatki, ki jim jih je posredoval izvoznik, napačni. V zvezi z dobrovernostjo tožeče stranke pa sodišče pripominja, da se od vseh, ki nastopajo v prometu blaga, tudi od deklaranta, terja, da ravnajo kot dobri gospodarstveniki, torej, da vsaj preverijo okoliščine prevoza, dobijo podatke o poslovanju v tujih državah, ipd. Tega, da bi tožeča stranka ravnala na tak način, niti ne zatrjuje, zato sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz določbe točke b) drugega odstavka 220. člena CZS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot deklarantu določila naknadno plačilo carinskih dajatev za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo MRN št. ... z dne 3. 4. 2012 Izpostave Koper, v skupnem znesku 37.710,89 EUR (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovila, da je tožeča stranka dne 15. 2. 2016 v zvezi s tem blagom že poravnala dolg v višini 39.909,61 EUR ter določila, da se ji povrne razlika obresti v znesku 2.198,72 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe (3. točka izreka). Odločila je še, da se zahtevek pooblaščenca tožeče stranke za povračilo priglašenih stroškov zavrne (3. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve najprej pojasnil, da je Carinski urad Koper dne 9. 10. 2014 po predhodnem ugotovitvenem postopku izdal tožeči stranki odločbo, št. DT 4242-410/2014-1. V tej odločbi je pojasnil, da je opravil preverjanje izvedbe postopka sprostitve blaga v prosti promet po zgoraj navedeni uvozni carinski deklaraciji na podlagi 13. člena Zakona o finančni upravi (ZFU), določil 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) ter določil 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Predmet preverjanja je bilo ugotavljanje pravilnosti deklariranega preferencialnega porekla in države porekla blaga. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 5. 9. 2014, ki je bil vročen tako tožeči stranki kot tudi prejemniku blaga družbi A., Budimpešta, Madžarska. Uvozno carinsko deklaracijo je izpolnila tožeča stranka kot deklarant, in sicer za 1.021.200 kosov 68 PC jeklenih samovreznih in rumeno pocinkanih vijakov za beton, neto mase 22.596,00 kg, carinske vrednosti 42.502,35 EUR, ki jih je tožeča stranka uvrstila v tarifno oznako 7318 19 00 in TARIC kodo 99 ter za 21.700 kosov 9 PC jeklenih navojnih pocinkanih palic, neto mase 145,00 kg, carinske vrednosti 305,31 EUR, ki jih je tožeča stranka uvrstila v tarifno oznako 7318 19 00 in TARIC kodo 90. Priložila je tudi tajsko preferencialno potrdilo o poreklu Form A št. ... z dne 9. 3. 2012, zaradi česar je bilo blago carine prosto, DDV pa ni bil obračunan. Deklarirano poreklo blaga je bilo Tajska, pošiljatelj pa podjetje B.. iz Tajske. V času kontrolnega pregleda je tožeča stranka prvostopenjskemu organu posredovala računalniški izpis deklaracije, kopijo računa in tovornega (packing) lista dobavitelja, kopijo ladijskega tovornega lista (Bill og lading), luško dispozicijo, kopijo preferencialnega potrdila o poreklu (Certificate of origin), izjavo o višini pomorske vozarine, izjavo o dobavi blaga v drugo državo članico Skupnosti in izjavo o davčnem zastopanju. Od Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) je prvostopenjski organ pridobil še poročilo št. OF/2010/0950/B1 s prilogami (Mision report Thor št. 29842) in sklic sporočila št. Thor (2014)17287 z dne 25. 6. 2014 s prilogami.

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je Evropska unija z Uredbo Sveta, št. 91/2009 z dne 26. 1. 2009, uvedla dokončno protidampinško dajatev na nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla s poreklom iz LR Kitajske, med drugim tudi za samovrezne in druge pritrdilne elemente. OLAF je v času od 24. 2. 2013 do 3. 3. 2013 na Tajskem izvedel predhodno misijo, na kateri je skupaj s tajskimi oblastmi analiziral informacije glede tajnih izvoznikov jeklenih spojk. Dne 19. 4. 2013 je od tajskih oblasti prejel seznam tajskih družb, ki so se ukvarjale z uvozom in izvozom teh spojk, med katerimi je bila tudi družba B.. Ugotovljeno je bilo, da se je veliko število uvoženih in izvoženih pošiljk po podatkih, kot so datum, količina ali neto masa med seboj ujemalo, časovni razkorak pa se je med uvozom in izvozom teh pošiljk gibal med enim ali nekaj dnevi. Za družbo B. tajske oblasti za čas do junija 2012 niso razpolagale z uvoznimi in izvoznimi podatki, vendar pa je OLAF po primerjavi podobnih podatkov drugih družb ocenil, da je tovrstne izdelke izvažala do oktobra 2012 in zato koristila skladišče podjetja C., v prosti carinski coni Laem Chabang Port. Delegacija je prostore tega podjetja obiskala 6. 8. in 9. 8. 2013 ter ugotovila, da so se evidence hranile le za pošiljke, ki so se hranile v skladišču, medtem ko za ostale, ki med prihodom in odhodom niso bile hranjene, takih evidenc ni imela. OLAF je ugotovil, da je družba B. vse pritrdilne elemente uvozila iz LR Kitajske in jih nato izvozila, s tem da blago v skladišču ni bilo nikoli obdelano, pač pa le premeščeno v nove zabojnike ter odposlano v Evropsko unijo. To pa pomeni, da blago ni pridobilo tajskega preferencialnega porekla. Enako je bilo ugotovljeno tudi za sporno blago, ki je prispelo na Tajsko iz LR Kitajske z uvozno carinsko deklaracijo z dne 29. 2. 2012 s spremljajočim računom. K sporni carinski deklaraciji pa je bil nato priložen drugi račun, ki pa je imel povsem enako številko kot račun, izdan na Kitajskem.

4. Prvostopenjski organ je skladno z opisanimi ugotovitvami zaključil, da je sporno blago prispelo v pristanišče Koper iz LR Kitajske tako, da je bilo na Tajskem zgolj pretovorjeno v drug zabojnik, kar pa pomeni, da je ohranilo svoje prvotne lastnosti in s tem prvotno poreklo. Potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu Form A št. IA2012-0045068 z dne 9. 3. 2012 je bilo torej izdano na podlagi napačnih in nepravilnih podatkov. Prvostopenjski organ je o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik, ki je bil vročen tudi tožeči stranki in je nanj podala pripombe, nato pa z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2014 določil naknadni obračun uvoznih dajatev, v katerem je upošteval tudi protidampinške dajatve in obresti od še neobračunanega zneska. Zoper to odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožeča stranka je nato vložila še tožbo, ki ji je tukajšnje sodišče s sodbo, opr. št. III U 324/2015-12 z dne 9. 12. 2016, ugodilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema vsebino te sodbe ter ugotavlja, da sodišče ne dvomi, da je bilo sporno blago proizvedeno v LR Kitajski in da se njegovo poreklo s pretovorom na Tajskem ni spremenilo. Temu, da je poreklo uvoženega blaga LR Kitajska ne oporeka niti tožeča stranka. Sodišče pa je menilo, da v zadevi ni bilo raziskano dejansko stanje glede vprašanja ali so pristojni carinski organi na Tajskem vedeli ali morali vedeti, da so podatki, ki so bili navedeni v potrdilu o poreklu blaga, neresnični.

5. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku sledil napotkom sodišča in še enkrat preučil listine, ki so bile izdane v zvezi s spornim uvozom. Ugotovil je, da je sporno blago prispelo v Koper v zabojniku št. ..., s končno dobavo v namembno državo Madžarsko. Blago je najprej prispelo na Tajsko z uvozno carinsko deklaracijo z dne 29. 2. 2012, ki jo je spremljal kitajski izvozni račun, št. ..., nato pa je bila zanj izdana izvozna tajska deklaracija z istega dne, ki jo jo je spremljal tajski račun z enako številko kot je bila številka kitajskega izvoznega računa. Tajski izvozni račun je bil priložen tudi sporni carinski deklaraciji. Podatki OLAF kažejo, da se blago v skladišču na tajskem ni obdelovalo, pač pa je bilo zgolj pretovorjeno. Evidence družbe B. izkazujejo povezavo med pošiljkami, ki so bile uvožene iz LR Kitajske in nato izvoženimi pošiljkami iz tega podjetja v EU. Števila računa, koda izdelka, opis blaga in količine so na uvozni iz izvozni strani iste, poleg tega se je skladišče C. za namene uravnoteženja vhodnih in izhodnih pošiljk sklicevalo na številko zabojnika, ki je prispel iz LR Kitajske.

6. V nadaljevanju prvostopenjski organ citiran določbo tretjega pododstavka 220(2)(b) člena CZS, skladno s katero izdaja nepravilnega potrdila o poreklu ne pomeni zmote, če so bile podlaga za izdajo takega potrdila nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je bilo več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem za upravičenost do preferencialne obravnave, kar mora dokazati oseba, ki se na tako domnevo sklicuje. Za obravnavani primer prvostopenjski organ ugotavlja, da se je v komercialni prosti coni nahajalo tako blago s tajskim poreklom, kot tudi blago, ki takega porekla ni imelo, kar je za ugotovitev ali so tajski carinski organi vedeli ali morali vedeti, da je sporno blago po poreklu iz LR Kitajske, ključnega pomena. Ker so zbrani podatki pokazali, da je tajski uvoznik carinskim organom zamolčal dejstvo, da je blago prispelo iz Kitajske, to, glede na prej navedeno pomeni, da so bili zavedeni s tako zamolčanim podatkom in zato niso mogli vedeti, da gre za blago iz LR Kitajske in ne za blago tajskega porekla. Carinski organ je sicer upravičen opraviti kontrolo, ni pa k taki prehodni kontroli zavezan in se lahko zadovolji, če se mu zdi to ustrezno, z informacijami izvoznika. Za tožečo stranko, kot deklaranta, prvostopenjski organ meni, da ni bil v dobri veri. Gre za družbo, ki se že dlje časa ukvarja s posli uvoza in bi zato morala poznati predpise in dajatve, ki jih je dolžna poravnati. Zato bi morala tudi vedeti, da je za jeklene spojke, ki so bile proizvedene na Kitajskem, treba plačati dajatve. Prvostopenjski organ je zato tožeči stranki določil naknadno plačilo uvoznih carinskih dajatev v znesku 37.710,89 EUR, pri čemer v nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje svoj izračun. Upošteval je tudi, da je tožeča stranka v zvezi s spornim blagom dolg v višini 39.909,61 EUR že poravnala in zato odločil, da se ji razlika obresti v znesku 2.198,72 EUR vrne.

7. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno in v celoti pritrdil argumentom prvostopenjskega organa. V obrazložitvi svoje odločitve je uvodoma povzel ugotovitve prvostopenjskega organa. Izpostavil je, da bi bil skladno s točko b) drugega odstavka 220. člena CZS tožnik izvzet iz naknadne izterjave le, če bi bili kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer: kolikor bi bilo izkazano, da je izdaja potrdila o poreklu posledica napake pristojnih organov; dalje, da je ta napaka taka, da je zavezanec, ki je ravnal v dobri veri, ne bi mogel odkriti; in še, da je zavezanec upošteval vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi. V obravnavanem primeru so zbrani dokazi pokazali, da so izdana potrdila o poreklu temeljila na napačnih informacijah, ki so jih priskrbeli izvozniki, kar torej ne pomeni napake organov države izvoznice. Le kolikor bi šlo za napake, ki bi jih bilo mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih carinskih organov, bi bilo izvzetje naknadne izterjave upravičeno. V postopku je prvostopenjski organ predstavil dokaze in pojasnil razloge, zakaj tajskim carinskim organom ni mogoče očitati, da so vedeli ali bi morali vedeti, da blago nima tajskega, pač pa kitajsko poreklo. Soglaša tudi s stališči prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ni bila dobroverna in jih povzema. Poudarja še, da ni mogoče slediti tožeči stranki, ki navaja, da je naknadna odmera carinskih dajatev zastarala ter se sklicuje na sodno prakso, ki jo je v zvezi s tem zavzelo Vrhovno sodišče RS.

8. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Uvodoma poudarja, da je tožena stranka v postopku kršila določbe 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah, saj ni izvajala poštenega dokaznega postopka, odločba pa bistveno odstopa od dokaznih standardov, ki jih je oblikovalo Upravno sodišče RS. Tožena stranka ni opravila poizvedbe in vrnila potrdila o poreklu ter računa državnim organom izvoznice, pri čemer bi navedla razloge za poizvedbo. Prav tako ni upoštevala četrtega odstavka 72.a člena Izvozne uredbe, ki določa, da se status blaga, ki se izvozi iz ene države regionalne skupine v drugo državo iste skupine za uporabo pri nadaljnji obdelavi ali predelavi ali zaradi ponovnega izvoza, če se nadaljnja obdelava ali predelava ne opravi, dokazuje s potrdilom o poreklu, ki ga je izdala prva država. Tožena stranka je dejansko stanje ugotavljala zgolj na podlagi poročila misije OLAF v tujem jeziku. Prav tako tožena stranka ni upoštevala točke b) drugega odstavka 220. člena CZS, vključno s pododstavki, ki jih citira. Z vsem tem je tožeči stranki kršila temeljne ustavne pravice do poštene obravnave in pravico do izvedbe poštenega dokaznega postopka. Tožeča stranka je na zahtevo tožene stranke podala izjavo, ki jo v nadaljevanju citira in v kateri je izpostavila, da je ravnala v dobri veri ter se zanesla na potrdila, ki jih je izdal organ tajskega ministrstva za trgovino.

9. Tožena stranka je napačno povzela vsebino sodbe III U 324/2015-12 z dne 9. 12. 2016, ki jo delno citira. Prvostopenjski organ kljub pojasnilom sodišča ni ugotavljal nobenega novega dejanskega stanja, pač pa je do svojih zaključkov v izpodbijani odločbi prišel s špekulativnimi sklepanji, kar pa je nezakonito in v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka. Sodišče je namreč v navedeni sodbi ugotovilo, da je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je zamolčala, da so tajski carinski organi vedeli, da je poreklo blaga iz Kitajske, kar je razvidno iz poročila OLAF. Tajski carinski organi so namreč razpolagali tudi z uvozno carinsko deklaracijo, ki jo je spremljal kitajski izvozni račun, številka tajskega izvoznega računa pa je enaka številki kitajskega računa. To, da so tajski organi vedeli, da je blago po poreklu iz Kitajske, dokazuje poročilo OLAF, saj je bilo ob pregledu blaga v skladiščih JWD InfoLogistic, pri katerih so sodelovali tudi tajski organi, nesporno ugotovljeno, da se blago ne obdeluje ali predeluje, pač pa le pretovarja. Tajski carinski organi so torej v konkretnem primeru storili aktivno napako. Napaka je bila taka, da tožeča stranka, ki ravna v dobri veri, te napake ni mogla odkriti in zanjo tudi ni mogla vedeti. Tožena stranka je do svoje odločitve prišla z indično metodo in to tako, da dokazuje posamične elemente, ne da bi ugotavljala celoto. S tem je arbitrarno posegla v pravice tožeče stranke, saj izpodbijana in drugostopenjska odločba temeljila na domnevah in nepreverjenih podatkih.

10. Tožena stranka napačno razlaga pravne standarde dolžne pozornosti in dobrega gospodarstvenika, njena stališča o tem pa so arbitrarna in samovoljna, ne da bi bila podprta z utemeljitvijo ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da obrazložitev odločitve ni taka, da bi bila tožena stranka seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izrek odločbe, kar pomeni, da ji je s tem kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena, prav tako tudi ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena, vse Ustave RS. Tožena stranka govori o dolžni pozornosti, ne da bi to utemeljila, oziroma za to nima opore v dejstvih, četudi bi morala subjektivno odgovornost tožeče stranke za nastalo situacijo ugotoviti in jo utemeljiti.

11. Tožena stranka je tudi napačno določila carinskega dolžnika, saj je kot takega štela prav tožečo stranko kot špediterja in s tem določila, da je solidarni dolžnik z madžarskim uvoznikom. Po določbi 201. člena CZS pa je špediter le garant, oziroma porok v primeru, če uvoznik ne plača carinskih dajatev. Tožena stranka torej ni pravilno upoštevala ugotovljenega dejanskega stanja pri izdaji potrdila o poreklu Form A, niti se ni ukvarjala z vlogo izvoznika, kar pa bi bilo ključno za uporabo drugega odstavka 220. člena CZS. Špediter ni solidarno zavezan za morebitna nezakonita dejanja uvoznika, saj ni sodeloval pri trgovinskih operacijah, pač pa je njegova poglavitna naloga, da vloži carinsko deklaracijo in bančno garancijo za zakonito ugotovljen carinski dolg. Pri tem ne odgovarja za dolg, ki ni ugotovljen v času carinjenja in ni posledica njegovega malomarnega ravnanja. Tožena stranka bi morala carinskega dolžnika določiti po točki b) prvega odstavka 204. člena CZS v povezavi s tretjim odstavkom tega člena, kar vse v nadaljevanju citira, nato pa še določbo 195. člena CZS. Glede nastanka carinskega dolga se sklicuje in citira določbe od 201. do 216. člena CZS, povzema tudi del komentarja avtorice Majde Koren iz uvoda v CZS. V zvezi s trditvijo o diskriminatorni obravnavi se sklicuje na sklep C (2012) 8694 z dne 30. 11. 2012. Navaja, da gre v konkretnem primeru za očitno diskriminacijo, saj skuša carinski inšpektor izničiti prizadevanja tožene stranke, da dokaže, da je ravnala v dobri veri in ji celo podtika trditev, da ni preverila ali so izpolnjeni pogoji za preferencialno poreklo, ne da bi obrazložila, kje bi to sploh lahko preverila.

12. Tožeča stranka nazadnje še zatrjuje, da je izdaja izpodbijane odločbe zastarala ter se pri tem sklicuje na določbo 125. člena ZDavP-2. Izpodbijana odločitev pa je tudi nična po določbi 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se ne ne da izvršiti. Odločitev je bila namreč že izvršena in zato izrek nasprotuje pravnemu redu, tožena stranka pa od tožeče stranke terja neobstoječ dolg, ne da bi pojasnila, zakaj ta dolg terja dvakrat. Pri tem se sklicuje in citira še določbe 281., 64., in 179. člena ZUP.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svoji odločitvi in njeni obrazložitvi. Zavrača trditev tožeče stranke, da je naknadna odmera carinskih dajatev zastarala in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Ponovno tudi poudarja, da je treba vprašanje ali lahko zavezanec za plačilo na podlagi člena 220(2)(b) CZS nasprotuje vknjižbi uvoznih dajatev, presojati z vidika treh kumulativnih pogojev, kar vse je v izpodbijani odločbi tudi pojasnila.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača njen smiselni očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Enako zavrača tudi očitek tožeče stranke, da ji je tožena stranka kršila ustavno zagotovljene pravice do poštenega sojenja, enakosti pred zakonom in učinkovitega pravnega sredstva, kot tudi očitek, da ji je bilo onemogočeno učinkovito dokazovanje in konktradiktornost postopka. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila z vsemi ugotovitvami tožene stranke tožeča stranka seznanjena že z zapisnikom o naknadni kontroli z dne 5. 9. 2014, ki ga je prejela dne 8. 9. 2014 in na katerega je po svojem pooblaščencu podala pripombe, ni pa predlagala izvedbe dokazov. Po tem, ko je sodišče prvo odločitev tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, je tožena stranka tožečo stranko ponovno seznanila s svojimi ugotovitvami, in sicer z zapisnikom o naknadni kontroli z dne 19. 1. 2017, ki ga je pooblaščenec tožeče stranke prejel dne 24. 1. 2017. Tudi na te ugotovitve se je tožena stranka izjasnila s pripombami, ni pa predlagala izvedbe dokazov. Očitki tožeče stranke, da ji tožena stranka ni zagotovila poštenega odločanja in da ji ni dala možnosti predlaganja dokazov, torej ne držijo, navsezadnje jih tudi ni z ničemer utemeljila. Ob tem sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter dodaja:

16. Enako kot ob presojanju odločbe prvostopenjskega organa, št. DT 4242-410/2014-1 z dne 9. 10. 2014, s katero so bile tožeči stranki v konkretnem primeru prvič naknadno obračunane carinske dajatve, ta odločitev pa s sodbo tukajšnjega sodišča, št. III U 324/2015-12 z dne 9. 12. 2016, odpravljena, sodišče ne dvomi, da je bilo sporno blago, to je jekleni samovrezni in rumeno pocinkani vijaki za beton ter jeklene navojne pocinkane palice, proizvedeno v LR Kitajski in da se njegovo poreklo kasneje ni spremenilo. Temu tožeča stranka tudi ne ugovarja. Iz zbranih dokazov je namreč razvidno, da je družba B. iz Tajske sporno blago uvozila iz LR Kitajske, nato pa je bilo v prosti coni Laem Chabang, točneje v skladišču družbe C. zgolj pretovorjeno v drug zabojnik ter ponovno izvoženo v EU. Blago se torej na Tajskem ni obdelovalo, kar pomeni, da je ohranilo svoje prvotno poreklo. Kljub temu je bilo na podlagi zahteve družbe B. za to blago pri pristojnih tajskih organih dne 9. 2. 2012 izdano potrdilo o poreklu Form A št. .... Opisane ugotovitve potrjujejo tudi ugotovitve OLAF, opisane v prejšnjih točkah te obrazložitve. Sodišče ne sledi tožeči stranki, ki meni, da je OLAF pri zbiranju podatkov kršil določbe Izvedbene uredbe. Iz poročila OLAF namreč izhaja, da sta bili pravna podlaga za izvedbo preiskovalne misije in izdelave poročila določbi 97. g člen in 97. h člen te uredbe, ki urejata postopke nadzora pri preverjanju porekla blaga. Rezultat skupne misije pristojnih organov Tajske in EU so bili tudi podatki in njihova analiza glede uvoza iz izvoza jeklenih spojk pri 18 različno izbranih podjetjih, tudi pri podjetju B.. Tožena stranka je v izpodbijani in drugostopenjski odločbi pojasnila, da to poročilo ter ostali zbrani dokazi kažejo, da je bilo sporno uvoženo blago proizvedeno v LR Kitajski, nato pa izvoženo na Tajsko, kjer je bilo za blago izdano novo potrdilo o poreklu.

17. Tožeča stranka ugotovitvi, da je poreklo uvoženega blaga LR Kitajska in ne Tajska, kot že rečeno, ne nasprotuje in s tem smiselno pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da so bili podatki v potrdilu o poreklu napačni in nepravilni. Meni pa, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna zato, ker je napačno uporabila določbo točke b) drugega odstavka 220. člena CZS pri odločanju o izvzetju naknadnega obračuna dajatev; ker ji je naknadno odmerila carinske dajatve, četudi je možnost take odmere že zastarala; ker ni upoštevala, da je v zadevi bila špediter in da zato za poravnavo carinskih obveznosti ni solidarno odgovorna, pač pa je le porok, kolikor teh obveznosti uvoznik ne bi poravnal; in ker izpodbijana odločba ni izvršljiva in je zato nična.

18. Sodišče ugotavlja, da se po prvem pododstavku b) točke drugega odstavka 220. člena CZS naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi, če se znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni vknjižil kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana k plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Iz drugega pododstavka te točke izhaja, da če se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka. V nadaljevanju ta člen določa tudi, da izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni zmote, če so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Do tega vprašanja je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 in sodbi X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018, prav tako Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1408/2014 z dne 8. 12. 2015. V sodbi X Ips 43/2016 je Vrhovno sodišče RS še pojasnilo, da iz sodbe SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 izhaja, da ti pogoji v bistvu porazdeljujejo tveganje napak ali nepravilnosti pri sestavi carinskih deklaracij glede na ravnanje in skrbnost vsakega od zadevnih subjektov, to je pristojnih organov države izvoza in države uvoza, izvoznika in uvoznika.

19. Glede na navedeno sodišče povzema, da se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi, če so kumulativno izpolnjeni trije pogoji: 1) da so podatki o poreklu napačni ali neresnični in je dokazano, da je izdaja nepravilnih potrdil o poreklu nastala zaradi napačnih informacij, ki jih je carinskemu organu navedel izvoznik; 2) da je dokazano, da carinski organi niso in tudi niso mogli vedeti, da blago ne ustreza pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave; in 3) da oseba, ki je zavezana k plačilu, za napačne ali neresnične podatke v potrdilu o poreklu ni vedela in tudi ni mogla vedeti, pri tem pa ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni dvoma o tem, da je prvi od navedenih pogojev izpolnjen, saj je nepravilne oziroma neresnične informacije o poreklu blaga navedel izvoznik, to je podjetje B.. To je namreč pred tem blago uvozilo iz LR Kitajske, nato pa se je pri podjetju C. zgolj izvršil pretovor blaga, ne da bi ga posebej predelovalo ali obdelovalo. To pa pomeni, da blago ni moglo pridobiti tajskega preferencialnega porekla, kar je sodišče ugotavljalo že ob prvem odločanju in čemur tožena stranka tudi ne nasprotuje.

20. Ob prvem odločanju tožene stranke je ostalo nerazčiščeno vprašanje ali so za take nepravilne podatke tajski carinski organi vedeli ali vsaj morali vedeti. Sodišče meni, da je v izpodbijani odločbi tožena stranka obširno utemeljila razloge za ugotovitev, da tajski carinski organi za nepravilne podatke o blagu niso vedeli in niti niso mogli vedeti ter se tem ugotovitvam, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje. Kot je pojasnila tožena stranka, se je v komercialni prosti coni Leam Chabang ob misiji v letu 2013, ki jo je v sodelovanju s pristojnimi tajskimi organi izvedel OLAF, nahajalo tako blago, ki je bilo tajskega porekla, kot tudi blago, ki je bilo po poreklu iz drugih držav. Šele takrat je bila raziskana praksa poslovanja podjetij v komercialni prosti coni Leam Chabang in identificirana podjetja, ki so se ukvarjala s skladiščenjem blaga, oziroma uvozom in izvozom jeklenih spojk kitajskega porekla. Ugotovljeno je bilo, da je bilo podjetje C. zadolženo le za pretovor blaga, medtem ko je podjetje B. poslovalo kot izvoznik in tudi pridobivalo potrdila o poreklu blaga. Po opravljeni preiskavi v komercialni prosti coni, v okviru katere so se analizirali zbrani podatki, opravili pregledi nekaterih podjetij ter usklajeval način sodelovanja s pristojnimi tajskimi carinskimi organi, je bilo ugotovljeno, da se v skladiščih v prosti coni jeklene spojke niso izdelovale ali obdelovale, pač pa da so te spojke prispele v to cono iz LR Kitajske, tu pa bile nato le pretovorjene in izvožene v EU. Iz tako zbranih podatkov, kot tudi na podlagi drugih dokazov, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev (računalniški izpis deklaracije, kopija računa in tovornega (packing) lista dobavitelja, kopija ladijskega tovornega lista (Bill of lading), luška dispozicija, kopija preferencialnega potrdila o poreklu (Certificate of origin), izjava o višini pomorske vozarine, izjava o dobavi blaga v drugo državo članico Skupnosti in izjavo o davčnem zastopanju), tudi po presoji sodišča brez dvoma izhaja, da je bilo v letu 2012, torej še pred izvedbo misije, na enak način pretovorjeno tudi sporno blago.

21. Sodišče meni, da zbrani dokazi kažejo, da so tajski carinski organi lahko šele po pridobitvi podatkov misije iz leta 2013 ugotovili, da je bilo v letu 2012 na podlagi napačnih podatkov izvoznika za predmetno blago izdano potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu, četudi je šlo za blago, ki je bilo dejansko po poreklu iz LR Kitajske. To pa pomeni, da ob izdaji spornega potrdila o poreklu (torej leto dni pred misijo, ki je razkrila načine poslovanja tajskih podjetij v prosti coni) niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so podatki, ki jim jih je posredoval izvoznik, napačni. V tem času se je namreč v prosti carinski coni nahajalo tako blago, ki je bilo proizvedeno na Tajskem kot tudi blago, ki je prispelo iz LR Kitajske, pregledi blaga pa za tajske carinske organe takrat niso bili zahtevani. To obenem kaže, da je OLAF pri izdelavi poročila ter pojasnil glede vednosti tajskih carinskih organov o poreklu blaga upošteval ne le ugotovitve pregleda, pač pa tudi pravila takratnega poslovanja tajskih carinskih organov. Glede na vse povedano zato sodišče ne sledi tožeči stranki, ki meni, da je presoja tožene stranke o tem ali so tajski carinski organi vedeli oziroma morali vedeti za napačne podatke o poreklu blaga samovoljna in arbitrarna, saj je svojo odločitev utemeljila z dejanskim stanjem, ki izhaja iz zbranih dokazov, izhajala pa iz relevantnih določb CZS. Iz tega razloga zato tudi ni mogoče pritrditi njeni trditvi, da so ji bile kršene pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS, nenazadnje pa te svoje trditve tudi ni konkretizirala.

22. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je bila pri spornem uvozu jeklenih spojk (samovreznih in rumeno pocinkanih vijakov za beton ter navojnih pocinkanih palic) le špediter, da zato ni odgovorna za carinske obveznosti, pač pa da je porok, oziroma garant, kolikor uvoznik teh dajatev ne bi poravnal. Sodišče se s tako trditvijo tožeče stranke ne strinja, saj so zbrani dokazi pokazali, da je bila v tem postopku uvoza deklarant in kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi pojasnila. Izraz "carinska deklaracija" po 17. točki 4. člena CZS pomeni dejanja, s katerimi oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi voljo dati blago v določen carinski postopek, medtem ko po 18. točki tega člena izraz "deklarant" pomeni osebo, ki je izdala carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je izdelana carinska deklaracija. V obravnavanem primeru se je tožeča stranka sama vpisala na carinsko deklaracijo kot deklarant/zastopnik, kar pomeni, da je opravljala v carinskem postopku dejanja v svojem imenu in za tuj račun, torej jo je treba šteti za deklaranta, s tem pa tudi za zavezanca za poravnavo naknadno odmerjenih carinskih dajatev.

23. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki ugotavlja, da se tožeča stranka v smislu določbe 220(2)(b) člena CZS ne more utemeljeno sklicevati na dobrovernost in se pridružuje njeni utemeljitvi. Edini argument, na katerega se je tožeča stranka sklicevala tako med postopkom upravnih organov, kot tudi v sodnem postopku je, da ni imela razloga, da bi dvomila v presojo tajskih carinskih organov ter da je za blago prevzela odgovornost šele, ko je to prispelo v Luko Koper. Sodišče meni, da se od vseh, ki nastopajo v prometu blaga, terja, da ravnajo kot dobri gospodarstveniki, torej, da vsaj preverijo okoliščine prevoza, dobijo podatke o poslovanju v tujih državah, ipd. Kot je že bilo navedeno, iz sodbe SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 izhaja, da se tveganje napak ali nepravilnosti pri sestavi carinskih deklaracij porazdeljuje glede na ravnanje in skrbnost vsakega od zadevnih subjektov, to je pristojnih organov države izvoza in države uvoza, izvoznika in uvoznika. Tožeča stranka pa, kot kažejo njene navedbe, niti ni skušala preveriti ali pridobiti kakšen podatek o poslovanju podjetij na Tajskem, pač pa zgolj izhajala iz predpostavke, da je odgovorna za blago šele od takrat, ko ga prejme in da predhodni postopki na njeno odgovornost ne morejo vplivati. Neživljenjsko je sicer pričakovati, da bi deklarant preverjal vse okoliščine v zvezi z uvoženim blagom, torej podrobnosti o njegovi izdelavi, o pretovorih, ipd., ali da bi sistematično preverjal okoliščine konkretnega primera, vendarle pa je po presoji sodišča od njega mogoče zahtevati, da preveri vsaj ključne okoliščine poslovanja, še zlasti zato, ker se je blago pretovarjalo. Vse te okoliščine so, po mnenju sodišča, od tožeče stranke kot dobrega gospodarstvenika terjale, da bi glede uvoženega blaga pridobil vsaj osnovne informacije. Dober gospodarstvenik mora namreč sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito proti tveganjem pri poslovanju, tudi proti tveganju za naknadne odmere carinskih obveznosti, in prav zato mora poiskati ustrezne informacije. Tega, da bi tožeča stranka ravnala na tak način, niti ne zatrjuje in zato sodišče soglaša s toženo stranko, da se ne more sklicevati na svojo dobrovernost. 24. Sodišče tudi ne sledi tožbenemu ugovoru tožeče stranke, da je obveznost poravnane naknadno odmerjenih carinskih dajatev že zastarala. Tretji odstavek 221. člena CZS določa, da se po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, dolžniku ne pošlje obvestila o znesku dajatev. Ta rok se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena CZS za toliko časa, kolikor traja pritožbeni postopek. Iz ustaljene sodne prakse, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, izhaja, da je naknadna vknjižba dajatev po 217. členu CZS sestavljena iz tega, da carinski organi vnesejo znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki je posledica carinskega dolga, v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov. V primeru naknadne izterjave se zato znesek dolgovanih dajatev, ki jih ugotovijo organi, šteje za vknjiženega, ko carinski organi ta znesek vnesejo v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov, to pa se mora načeloma opraviti v roku dveh dni (prvi odstavek 220. člena CZS). SEU je v 32. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 sprejelo tudi stališče, da glede na to okoliščina, da je nato odločba organov glede vknjižbe ali določitve obveznosti plačila dajatev predmet upravnega postopka ali upravnega spora, sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je bila vknjižba dejansko opravljena v skladu s prvim odstavkom 217. člena CZS in prvim odstavkom 220. člena CZS. Temu skladno je stališče Vrhovnega sodišča, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa (smiselno enako v sodbah Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 in št. X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018).

25. Sodišče ugotavlja, da je v spornem primeru carinski dolg po vloženi deklaraciji nastal ob njenem sprejemu dne 3. 4. 2012, prvostopenjski organ pa je tožeči stranki nato izdal odmerno odločbo št. DT 424-201/2014-1 dne 9. 10. 2014. Zastaralni rok je bil nato v skladu s tretjim odstavkom 221. člena CZS za čas odločanja o pritožbi odložen, tukajšnje sodišče pa je s sodbo št. III U 324/2015-12 z dne 9. 12. 2016 to odločbo prvostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Carinski organ je dolg ponovno vknjižil s sedaj izpodbijano odločbo dne 24. 3. 2017. Skladno s temi podatki sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da od nastanka dolga do izdaje odmerne odločbe v prvotnem postopku in nato od odprave odločbe s strani sodišča do ponovne odmere dolga carinskega organa prve stopnje, tri leta za zastaranje odmere oziroma vknjižbe carinskega dolga še niso potekla in je zato tak tožbeni ugovor neutemeljen.

26. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti in da je zato nična. Po njenem prepričanju je ni mogoče objektivno izvršiti zato, ker je že izvršena in da se z odločbo od tožeče stranke dolg terja dvakrat. Tako stališče tožeče stranke ne drži. Iz izreka izpodbijane odločbe namreč nesporno izhaja, da je bilo tožeči stranki določeno naknadno plačilo uvoznih carinskih dajatev v skupnem znesku 37.710,89 EUR (1. točka izreka), obenem pa ugotovljeno, da je dolg v zvezi s spornim blagom dne 15. 2. 2016 že poravnala v višini 39.909,61 EUR (2. točka izreka) ter da se razlika v višini 2.198,72 EUR tožeči stranki vrne (3. točka izreka). Ne drži torej trditev tožeče stranke, da naj bi morala še enkrat poravnati svoje obveznosti, pač pa iz odločbe brez vsakega dvoma izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki v ponovnem postopku na novo ugotovila in odmerila obveznosti, ugotovila, koliko od tega je tožeča stranka že poravnala ter odločila, da se ji razlika vrne. Odločba je torej izvršljiva, saj mora tožena stranka tožeči stranki povrniti razliko že poravnanih obveznosti in določen rok za to izvršitev in zato sodišče trditvam tožeče stranke o neizvršljivosti in s tem ničnosti izpodbijane odločbe ne sledi.

27. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožeča stranka je sicer predlagala, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Pri utemeljevanju svojih tožbenih ugovorov se je namreč sklicevala le na listine, ki so v upravnem spisu, dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka, pa ni oporekala, medtem ko pravna stališča, na katere se sklicuje v tožbi, po naravi ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

28. Odločitev o stroških je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.