Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Razpravljanje o tem, ali je sodišče pravilno uporabilo določila ZTLR, ali bi morali uporabiti pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ) je brez pomena, saj je v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča (ZSO, št.V/1 -1960) omogočeno priposestvovanje nepremičnine v 20 letih tudi na podlagi določil ODZ, ker je bil zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer v družbi skrajšan maksimalni rok in tožniku za priposestvovanje ni bilo več treba dokazovati, da je izvajal zakonito posest.
Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnik krije svoje stroške za odgovor na revizijo.
Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Ker je bil že pravnomočno zavrnjen tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik lastnik dela parcele št.1973 k.o..., ki je last toženca, v pasu od 5,2 metra do 4 metrov od sodno določene meje proti severozahodu, je v ponovljenem postopku odločalo samo o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik lastnik dela toženčeve parcele št. 1976/2 k.o... proti zahodu od sodno določenih mejnikov v točkah S1 in S2. Po opravljenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik lastnik parcele št. 1976/2 k.o..., ki je last tožene stranke, in sicer v obsegu od sodno določene meje s sklepom pod opr. št. N 20/91-49 z dne 22.10.1991 od mejnika v točki S1 proti zahodu še 1,90 metrov; od točke, ki se nahaja na razdalji 2,5 metra od točke S1 v smeri proti točki S2 proti zahodu še 0,5 metra; od točke, ki označuje zgornji vogal gospodarskega objekta tožnika na liniji sodno določene meje proti zahodu še 1,20 metra; in od mejnika v točki S2 proti zahodu še 1,20 metra; kot je razvidno iz skice z dne 9.5.1997, ki je sestavni del sodbe. Zato je tožencu naložilo, da mora v navedenem obsegu dovoliti odmero svoje parcele št. 1976/2 k.o... in tožniku izstaviti listino, s katero se bo na novo nastalem delu parcele v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na tožnika. Razsodilo je še, da mora toženec na tem delu zemljišča odstraniti betonsko ograjo. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, naj vsaka stranka krije svoje.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo proti ugoditvenemu delu in v tem obsegu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sklenilo je še, da morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške, ki sta jih imeli zaradi pritožbe in odgovora nanjo.
Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja razloge po določilu 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga spremembo sodbe, tako da se zavrne ves tožbeni zahtevek; ali razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je v pritožbi skliceval na 20 letno priposestvovalno dobo in meni, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker mu neutemeljeno očita, da uveljavlja 30 letno priposestvovalno dobo. Napada tudi vris oreha v skico geodeta in trdi, da je sodišče zamenjalo obseg toženčevega oreha z obsegom krošnje. Opisuje, da je drevo staro najmanj 40 let, tako da njegovo deblo meri 1 meter do 1,2 metra, njegova krošnja pa sega najmanj 4 do 5 metrov v tožnikovo zemljišče. Ni logično, da bi toženec sadil oreh tik ob meji, poleg tega pa so plodovi oreha vedno pripadali tožencu. V zvezi s kršitvijo materialnega prava in postopkovnih določb o dokaznem bremenu navaja, da bi moral tožnik dokazati pravni naslov za priposestvovanje in pridobitni način za pridobitev lastninske pravice, sodišče pa bi moralo uporabiti določila ODZ in ne ZTLR, ki veljajo šele od leta 1980 dalje. Sodišču očita, da ni ugotavljalo bistvenih okoliščin za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in opisuje, da je tožnik lastnik domačije v Sevnem šele od leta 1970 in da med sosedi ni bilo nobenega spora, dokler tožnik v letu 1988 ni zvedel, da je potek meje v katastru drugačen od tistega v naravi. Odtlej so se začeli spori, nagajanje in sodni postopki. Revident tožniku v teku te pravde pripisuje nepoštenost in zaključuje, da je bil tožnik pred spori lastnik domačije le 18 let, kar ne zadošča za priposestvovanje lastninske pravice. Ker sodišče ni navedlo začetka teka priposestvovalne dobe, sodbe ni mogoče preizkusiti. Bistveno kršitev postopka očita sodišču prve stopnje tudi zato, ker je zavrnilo kup dokaznih predlogov in ni utemeljilo zavrnitve, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.
Najprej predlaga njeno zavrženje, češ da vrednost spora ni zadostna. Sicer predlaga njeno zavrnitev, ker dejanskega stanja v reviziji ni mogoče izpodbijati. Zatrjuje, da je sporni del toženčeve parcele vedno služil potrebam tožnikovega gospodarskega objekta, z izdelavo betonske škarpe pa je toženec tožniku preprečil nujno potrebne dovoze do tega poslopja.
Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja po določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), je bila revizija vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.
Po določilu tretjega odstavka 382. člena ZPP 1977 (v nadaljevanju samo ZPP) smejo stranke vložiti revizijo, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, a je tožnik označil zadosti visoko vrednost spornega predmeta. Ta vrednost je morala do 5.12.1992 presegati znesek 8.000,00 tolarjev, zato v tožbi z dne 4.9.1992 označena vrednost spornega predmeta v znesku 10.000,00 tolarjev omogoča revizijo.
Pritrditi pa je tožeči stranki, da po določilu tretjega odstavka 382. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato nezadovoljstvo toženca z izvedenimi dokazi in dokazno oceno sodišč, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. To velja zlasti za navedbe o tem, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal toženec in za navajanje o obsegu debla in krošnje oreha, (ki leži na meji, ki jo je zatrjeval tožnik in ne na meji, ki jo je določilo sodišče, ki je delno zavrnilo tožbeni zahtevek), za navedbe o tem, kdaj so se začeli spori med pravdnimi strankami in zakaj ter drugim.
Sodišči prve in druge stopnje sta že pri prvem sojenju, ko je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na tožnikovo severno mejo, pojasnili, da sta uporabili določilo 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 4/91), ki določa, da dobroverni posestnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Razpravljanje o tem, ali sta pravilno uporabili določila ZTLR, ali bi morali uporabiti pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ) je brez pomena, saj je v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča (ZSO, št.V/1 -1960) omogočeno priposestvovanje nepremičnine v 20 letih tudi na podlagi določil ODZ, ker je bil zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer v družbi skrajšan maksimalni rok in tožniku za priposestvovanje ni bilo več treba dokazovati, da je izvajal zakonito posest. Revizija se moti, ko navaja, češ da sodišči nista ugotovili vseh dejanskih okoliščin, ki so pomebne za uporabo tega pravnega pravila. Čeprav nista ugotavljali datuma, od katerega je začela teči priposestvovalna doba, sta ugotovili zadnji datum, do katerega je morala poteči dvajsetletna priposestvovalna doba in sta ob ugotovitvi, da je potreboval tožnik za priposestvovanje tudi priposestvovalno dobo pravnih prednikov, pravilno opozorili na določilo drugega odstavka 30. člena ZTLR, po katerem se všteva tudi čas, ko so tožnikovi pravni predniki izvajali posest. Pri tem sta se prepričali, da so pravni predniki pravdnih strank že davno zasadili gabrovo živo mejo na meji med parcelama; da je bila to uživalna meja, saj sta pravdni stranki oziroma njuni predniki uživali zemljišče do žive meje (do tod so spuščali živino, kosili travo in podobno) in da je prišlo do spora o poteku meje v letu 1988. Prav sklicevanje prvostopenjskega sodišča na toženčevo izpoved na glavnih obravnavah dne 13.5.1993 in 9.5.1997, ki pove, da so pravni predniki pravdnih strank že davno zasadili živo mejo in da je toženec posadil oreh že v letu 1953, nedvomno kaže na potek dvajsetletne priposestvovalne dobe. Ker tako ZTLR, kot ODZ predvidevata, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let, ni bistveno, katera določila so se uporabljala v trenutku, ko je potekla priposestvovalna doba. Bistveno je, da je že tožnik užival posest 18 let (kar mu priznava tudi toženec) pred njim pa so jo še več let uživali njegovi pravni predniki. Da je posest dobroverna, se domneva (tretji odstavek 72. člena ZTLR) in je tožniku ni bilo treba dokazovati.
Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje sicer kratko utemeljili svojo odločitev o teku priposestvovalne dobe, ker sta to storili že v zvezi s pravnomočno zavrnjenim zahtevkom za severno mejo in ker obdobje, ko so pravni predniki izvajali posest, ni bilo sporno. Nespornih dejstev pa po določilu 221. člena ZPP ni treba dokazovati. Sodišči sta zato natančneje navedli razloge za odločitev o tem, da so tožnik in njegovi pravni predniki izvajali posest na delu parcele št. 1976/2, prevsem pa razloge za ugotovitev, kje je potekala živa meja. V zvezi s tem sta izvedli vse potrebne dokaze in bi bilo izvajanje dodatnih dokazov v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka (ki je bil že tako predolg). Kje je potekala živa meja sta sodišči ugotovili na podlagi pregledanih sodnih spisov, izpovedi prič in pravdnih strank ter izvedencev geodetske stroke, zato revizijska izvajanja niso utemeljena.
Sodišči tudi nista bistveno kršili določb ZPP, če nista raziskovali vzrokov za vložitev tožbe, poštenosti ali nepoštenosti ravnanja pravdnih strank potem, ko je že prišlo do spora o posesti in lastnini in podobnega.
Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti neutemeljeno revizijo po določilu 393. člena ZPP. Tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov je bilo treba zavrniti po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP, saj revizija ni bila uspešna. Revizijsko sodišče je zavrnilo tudi predlog tožnika za povrnitev stroškov za odgovor na revizijo, ker ta ni bila potrebna, saj v njej ni nič novega in pomembnega (155. člen ZPP).