Jedro

Pravilna je ocena, da je šlo za enotno oz. nadaljevano motilno dejanje parkiranja, ki se ni zgodilo oziroma začelo šele v novembru 2019, pač pa se je dogajalo na bistveno enak način že najmanj od poletja 2018. Tožba za varstvo pred motenjem posesti iz decembra 2019 je glede na 32. člen SPZ prepozna in bo sporno razmerje treba urejati kvečjemu na temelju pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora v roku 8 dni povrniti njene stroške v zvezi z odgovorom, in sicer 214,19 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ocenilo, da je bila vložena prepozno, in sicer več kot 30 dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca (32. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Toženka naj bi že junija 2018 parkirala tako, da je z zadnjim delom cca 2 m posegla v posest tožnice na parc. 434/8 in 434/15 v A., ne šele novembra 2019, tožba pa je bila vložena decembra 2019. 2. Tožnica se pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev sklepa, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da je toženka eno prikolico parkirala na sporen način res že pred 23. 11. 2019, vendar je bilo to le za kratek čas, najdlje dva dni, nato pa je bila prikolica odpeljana, šlo je torej le za enkratno dejanje, in sicer ne junija, pač pa v juliju 2018. Od 23. 11. 2019 pa je bilo vsakodnevno tam najmanj 6 takšnih prikolic. Po njenem mnenju zato ne gre za nadaljevano motilno dejanje. V vsakem primeru je bilo prvič novembra 2019 parkirano na parc. 434/15 in vsaj v tem delu meni, da je upravičena do posestnega varstva, saj prej zahtevka za ta del posesti sploh ni imela. Pred novembrom 2019 tudi ni bilo tako skrajnega parkiranja čez rob, morda le kakšnih 30 cm, ne pa sistematično 2 m. Navaja, da sta stranki že več let v različnih sporih. Sodišču pritožnica očita, da je sâmo ugotavljalo dejansko stanje, in sicer naklon brežin, kar vidi kot kršitev postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in kot pristranskost sodišča. Obrazložitev tudi ni prepričljiva, zato meni, da je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zlasti ni razumljivo, zakaj je sodišče določenim pričam verjelo, določenim pa ne, npr. pričam B. B. in C. C. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje stroške svojega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev postopka. Naklon brežine ni pravno odločilno dejstvo v tej zadevi, zato pritožnici s tem, kar o brežini, na kateri so bile parkirane sporne prikolice, navaja sodišče prve stopnje na koncu 8. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogla biti kršena pravica do izjave. Kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tako ni podana.

6. Sklep sodišča prve stopnje ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je mogoče preizkusiti njegovo pravilnost in zakonitost, ti razlogi pa niso nejasni. Tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana. Pritožnik z očitkom, da sodišče ni obrazložilo, zakaj priči B. B. in C. C. ni štelo za verodostojni, v resnici izpodbija prepričljivost dokazne ocene, o čemer posebej v nadaljevanju, očitek pa je neutemeljen. Sodišče je namreč izrecno pojasnilo, da jima ne verjame, ker sta s tožnikom povezana, in sicer je prvi pri njem zaposlen, drugi pa z njim poslovno sodeluje, poleg tega na sodišče nista napravila prepričljivega vtisa (8. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa na str. 4).

7. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih sprejema kot razumno, preverljivo, logično vzdržno, prepričljivo, skratka pravilno, je pa tudi jasno obrazložena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na sporni način, ki tožečo stranko moti, prikolice oz. avtodome parkirala že v letu 2018, pri čemer ni odločilno, ali je bilo to meseca junija ali julija. Tožeča stranka sodišča ni uspela prepričati, da je šlo tedaj le za enkratno dejanje.

9. Pri tem se je sodišče oprlo na izpovedbe prič D. D. in E. E., ki jima je verjelo kljub temu, da ni prezrlo, da sta naklonjena toženki, prepričljiv vtis pa je na sodišče napravil tudi zakoniti zastopnik toženke. Objektivno vse navedene izpovedi o spornem načinu parkiranja prikolic že v letih pred zatrjevanim motenjem potrjujejo tudi fotografije. Sodišče prve stopnje je razumno ocenilo, da fotografije glede tega ne morejo biti tako natančne in zanesljive, kot so tožničine fotografije tik pred vložitvijo tožbe, saj se l. 2018 še ni vedelo, da bo to parkiranje sporno, pa vseeno fotografije jasno kažejo, da je šlo za enak način spornega parkiranja - izven parkirišča, ograjenega z žično ograjo. Malo verjetno je, da bi ravno „osamljen primer“ naključno fotografirali v juliju 2018, da ni bil osamljen, pa so dosledno in očitno verodostojno izpovedali pravkar omenjeni. Četudi stara fotografija neposredno potrjuje le en (enkraten) dogodek in to na eni parceli, še ne pomeni, da takega parkiranja ni bilo več in to na obeh spornih parcelah. V povezavi z izpovedbami prič in zakonitega zastopnika je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ocenilo, da je šlo pri takem načinu parkiranja za „ustaljeno prakso“ toženke.

10. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je pravilna ocena, da je šlo za enotno oz. nadaljevano motilno dejanje parkiranja, ki se torej ni zgodilo oz. začelo šele v novembru 2019, pač pa se je dogajalo na bistveno enak način že najmanj od poletja 2018. Tožba za varstvo pred motenjem posesti iz decembra 2019 je torej glede na 32. čl. SPZ prepozna in bo sporno razmerje treba urejati kvečjemu na temelju pravice.

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe ter plačati toženki stroške za odgovor, ki ga je povzročila z neutemeljeno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 375 točk po Odvetniški tarifi št. 21/1 v zvezi s št. 18/2, povečano za 2 % izdatkov ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,19 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 8 dneh (1. odst. 428. čl. ZPP), če zamudi, pa od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).