Jedro

Prisilna narava določbe 1. odstavka 399. člena ZOR izključuje veljavnost dogovora pogodbenih strank o višjih obrestih. Kadar so dogovorjene višje obresti od obresti, ki jih določa 1. odstavek 399. člena ZOR, sodišče obrestim v višini, ki presega obresti iz 1. odstavka 399. člena ZOR, ne daje pravnega varstva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati tolarsko protivrednost za 131.600 DEM in 131.015 ATS, s 24% letnimi obrestmi. Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 535.000 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v obrestnem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožeči stranki namesto obresti v višini 24% letno, prisodilo obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu obrestnega zahtevka je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje se napačno sklicuje na določbe, ki urejajo višino pogodbenih obresti. V obravnavanem primeru toženec ni hotel skleniti pogodbe o prodaji poslovnih prostorov. Poslovne prostore, zaradi katerih mu je tožnik izročal denar, je celo prodal drugemu kupcu. Tak dejanski stan pa pomeni, da je prišlo do razdrtja pogodbe. Zato pripadajo tožeči stranki na podlagi določb 132. in 214. člena ZOR zamudne obresti iz 277. člena ZOR. Višine zamudnih obresti v primerih, ko je terjatev zavarovana z valutno klavzulo, ne ureja noben predpis. Te obresti tudi niso maksimirane z nobenim predpisom. V nobenem zakonu tedaj ni podlage za to, da se višina zamudnih obresti za terjatve, ki so zavarovane z valutno klavzulo, določa ob analogni uporabi določbe 399. člena ZOR. Uporaba take analogije tudi ne bi bila v skladu z ustavo. Sicer pa je ustavno sporna cela določba 4. odstavka 399. člena ZOR. Obresti so v dispoziciji strank. V obravnavanem primeru je bila med strankama dogovorjena 24% letna obrestna mera. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki v celoti ugodilo zahtevku na plačilo obresti v višini 24% letno. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da bo pritožba tožene stranke v celoti zavrnjena kot neutemeljena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Sodišče druge stopnje pa je v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pretežni del revizije se ukvarja s pravnim institutom zamudnih obresti. Pri tem pa tožeča stranka prezre, da je v tožbi svoj obrestni zahtevek povsem jasno opredelila kot plačilo s posojilno pogodbo dogovorjenih pogodbenih obresti (v višini 24% letno). Tudi tožnik je zaslišan na obravnavi dne 5.11.1996 (list. št. 18 pravdnega spisa) svojo terjatev opredelil kot terjatev zaradi nevrnjenega posojila in neplačanih pogodbenih obresti. Med postopkom tožeča stranka niti ni postavila trditve, kdaj je prišel toženec v zamudo. Tožbeni zahtevek je oblikovala tako, da je zahtevala vrnitev posojenih zneskov in plačilo s pogodbo dogovorjenih 24% letnih obresti in sicer za čas od dneva, ko je bilo posojilo dano, pa do njegove vrnitve.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Obe sodišči sta zato tožbeni zahtevek tožeče stranke povsem korektno obravnavali kot zahtevek na vrnitev posojila in plačilo s posojilno pogodbo dogovorjenih obresti.

V revizijskem postopku pa je postavila tožeča stranka nove in drugačne trditve. Izhodišče za v nadaljevanju revizije uveljavljene zamudne obresti je revizijska trditev, da je prišlo med pravdnima strankama do razdrtja pogodbe o nakupu poslovnega prostora (čeprav sam revident v istem odstavku revizije zatrjuje, da do sklenitve take pogodbe med pravdnima strankama zaradi ravnanja tožene stranke sploh ni prišlo), ki pa predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno novoto. Po določbah ZPP (387. člen) smejo namreč stranke v revizijskem postopku navajati nova dejstva samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Na vse tiste trditve revizije, ki so povezane s šele v revizijskem postopku zatrjevanim razdrtjem pogodbe in posledično s tem z uporabo določb zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo učinke razdrte pogodbe (132. člen), obseg vrnitve pri neupravičeni pridobitvi (214. člen ZOR) in zamudne obresti (277. člen), zato revizijsko sodišče ne odgovarja.

Po povedanem ostaja odprto le vprašanje, ali je v izpodbijani pravnomočni sodbi materialnopravno pravilno uporabljena določba 399. člena ZOR, ki govori o pogodbeni obrestni meri. Odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Revizijska trditev, da morajo sodišča "enake primere obravnavati enako, različne pa različno", je povsem korektna, vendar pa v obravnavanem primeru ni v korist vlagatelja revizije. V dosedanji sodni praksi je bilo v enakih primerih namreč že zavzeto pravno stališče (npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 972/93 z dne 18.4.1994, ki je omenjena tudi v strokovnem članku: Denarni nominalizem, valorizacija in obresti, Podjetje in delo 5-6/1996, str. 618 do 619), da je določba 399. člena ZOR kogentne narave. Pogodbeni stranki zato ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled (1. odstavek 399. člena ZOR). Dogovor o višji obrestni meri (v obravnavanem primeru 24% letni obrestni meri) ni veljaven (4. odstavek 399. člena ZOR). Povedano pomeni, da ni utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa 1. odstavek 399. člena ZOR.

Prisilna narava določbe 1. odstavka 399. člena ZOR tedaj izključuje veljavnost dogovora pogodbenih strank o višjih obrestih. Kadar so dogovorjene višje obresti od obresti, ki jih določa 1. odstavek 399. člena ZOR, sodišče obrestim v višini, ki presega obresti iz 1. odstavka 399. člena ZOR, ne daje pravnega varstva. Revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zato ni utemeljena. Predvsem je pravilno upoštevana tudi okoliščina, da gre za denarno obveznost, zavarovano z valutno klavzulo. Pri takih obveznostih se po enotni sodni praksi tudi zamudne obresti priznavajo po obrestni meri, kakršna je prisojena s sodbo druge stopnje.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).