Jedro

Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ne, ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-161/2020/5995 z dne 14. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje tožeči stranki z namenom izvajanja ukrepov za preprečitev oziroma zamejitev prenosa okužbe z novim koronavirusom SARS-CoV-2 (COVID-19) med prebivalstvom odredilo karanteno na naslovu... Ukrep traja od ustne seznanitve z ukrepom, od 14. 9. 2020 do 23. 9. 2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Svetovna zdravstvena organizacija dne 30. 1. 2020 razglasila pojav novega koronavirusa (SARS-CoV-2) kot globalno grožnjo javnemu zdravju, da je nalezljiva bolezen COVID-19 v LR Kitajski dosegla epidemične razsežnosti, in da epidemiološki podatki kažejo na učinkovit prenos novega koronavirusa med ljudmi. Nadalje so v obrazložitvi navedeni predpisi, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana odločba in sicer Odlok o urejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Odlok), Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID -19 (v nadaljevanju ZIUPDV).

2. Zoper zgoraj navedeno odločbo je tožeča stranka dne 15. 9. 2020 priporočeno po pošti vložila tožbo, ki jo je sodišče prejelo dne 16. 9. 2020. Navedla je, da je z izdano odločbo kršenih več ustavnih pravic, in sicer omejevanje varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter pravica do svobode gibanja iz 32. člena URS. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj se je ne da preizkusiti. Iz obrazložitve odločbe izhaja zgolj povzemanje zakonskih določb in določb podzakonskih aktov, na podlagi katerih naj bi ministrstvo sprejelo izpodbijano odločbo, medtem ko ni razlogov o odločilnih dejstvih, na katere je organ oprl svojo odločitev. Potreba po konkretni obrazložitvi sodne oziroma upravne odločbe izhaja iz 22. člena URS. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Iz odločbe pa v ničemer ne izhaja, iz katerih razlogov je bila tožeči stranki karantena sploh odrejena - npr. iz katere države je vstopala tožeča stranka v Republiko Slovenijo, na kateri seznam je bila ta država uvrščena in zakaj, na katerem mejnem prehodu in kdaj je tožeča stranka vstopila v Republiko Slovenijo, koliko časa se je v drugi državi nahajala in podobno. Prav tako iz odločbe ni mogoče ugotoviti, ali se je ministrstvo ukvarjalo z obstojem morebitnih izjem iz Odloka, ki v določenih primerih izključujejo odreditev karantene osebam, ki prihajajo v Republiko Slovenijo iz drugih držav. Tožnik je namreč policistu ob vstopu iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, kjer ima v lasti nepremičnine pojasnil, da je lastnik nepremičnine, in da se je od vstopa v Republiko Hrvaško tam nahajal manj kot 48 ur. O teh dejstvih pa izpodbijana odločba nima razlogov, pri čemer je organ tudi nepravilno ugotovil dejansko stanje, saj so podani pogoji, da karantenska odločba sploh ne bi smela biti izdana. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

3. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka vložila hkrati s tožbo, pa tožeča stranka predlaga, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadeta tožniku težko popravljiva škoda. Ker je izpodbijana odločba obremenjena z najbolj očitnimi in grobimi kršitvami, v primeru da izvršitev izpodbijane odločbe ne bi bila odložena in bi sodišče tožbi naknadno ugodilo, je jasno, da tožeči stranki že na pojmovni ravni ne bo mogoče povrniti škode zaradi posega v osebnostne pravice. Le-te imajo po vsebini nenadomestljivo naravo, ki je ni mogoče niti ovrednotiti, niti škode kakorkoli povrniti oziroma naknadno vzpostaviti stanja, kot da posega vanjo nikoli ni bilo. Varstvo v upravnem sporu bo v primeru, da bo izpodbijana odločba izvršena v celoti izgubilo svoj smisel, saj bo tožeča stranka odrejeno obdobje v karanteni že preživela, izgubljenega časa oziroma obdobja, ko bo njena svoboda gibanja v celoti omejena, pa ji ne bo več mogoče povrniti. Tožeči stranki pa škoda zaradi nezakonito odrejene karantene že nastaja in ji bo tudi v bodoče nastala. Tožeča stranka je namreč v delovnem razmerju pri delodajalcu A. d.o.o., pri čemer skladno s pogodbo o zaposlitvi delo opravlja na sedežu delodajalca ter na drugih naslovih, kamor jo delodajalec vsakodnevno napoti na delo. Pri tem je bistveno, da tožeča stranka dela ne more opravljati na domu, to je na naslovu, na katerem je bila karantena odrejena, saj tam ne razpolaga z delovnimi sredstvi in opremo za delo. V posledici pa je tožeča stranka že do dne vložitve te tožbe (to je 14. 9. 2020 in 15. 9. 2020) v dveh delovnih dneh izostala z dela, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda v obliki izgubljenega dobička. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Sodišče je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe dne 16. 9. 2020 poslalo toženi stranki v odgovor in ji zanj določilo minimalni 2-dnevni rok, pri čemer tožena stranka niti na zahtevo za izdajo začasne odredbe, niti na tožbo ni odgovorila. Tožena stranka je dne 18. 9. 2020 sodišču po elektronski poti posredovala upravni spis.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Prvi odstavek 9. člena Odloka določa, da se osebi, ki vstopa v Republiko Slovenijo in ima stalno ali začasno prebivališče v državah, ki niso na seznamu epidemiološko varnih držav ali administrativnih enot držav iz četrtega odstavka tega člena (zeleni seznam), ali prihaja iz teh držav, zaradi morebitne okužbe z virusom SARS-CoV-2 odredi karantena za obdobje deset dni. Nadalje pa drugi odstavek 11. člena Odloka določa, da če Vlada Republike Slovenije zaradi poslabšanja epidemioloških razmer v skladu s prejšnjim odstavkom uvrsti na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-19 (rdeči seznam) sosednjo državo ali njeno administrativno enoto, se 9. člen tega odloka ne uporablja med drugim tudi za osebo, ki je državljan Republike Slovenije ali tujec s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji in je lastnik nepremičnine ali bivalnega plovila v sosednji državi, iz katere vstopa v Republiko Slovenijo, in to izkaže z ustreznimi listinami, ter njene ožje družinske člane, pod pogojem, da se vračajo v Republiko Slovenijo v 48 urah po izstopu. In prav takšno izjemo uveljavlja tožnik, ko navaja, da je policistu na meji povedal, da je solastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji in je lastništvo tudi izkazal z ustreznimi listinami, na Hrvaškem pa se je nahajal manj kot 48 ur, zato karantenska odločba sploh ne bi smela biti izdana.

7. Sodišče pritrjuje navedbam tožeče stranke, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Sodišče ugotavlja, da razen navedbe določb predpisov, obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti navedbe dokazov, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, prav tako tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena URS. Prav tako je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka pravica do izjave, ki izhaja iz 9. člena ZUP, in ki določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

8. Ker je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari in tudi ni razpisalo glavne obravnave (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1), pač pa je odločilo na seji.

9. Po obrazloženem je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo le-ta moral ob upoštevanju obrazložitve te sodbe odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost v zvezi z zahtevo po obrazloženosti odločbe, pred tem pa tožniku omogočiti pravico do izjave iz 9. člena ZUP ter obravnavati tudi izjemo iz drugega odstavka 11. člena Odloka.

K II. točki izreka:

10. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

11. Tožeča stranka je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagala, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, saj bi ji z njeno izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda.

12. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

13. Sodišče ugotavlja, da je z meritorno odločitvijo oziroma z izdajo predmetne sodbe, s katero je sodišče tožbi ugodilo, zadeva postala pravnomočna, zato je odpadel pravni interes tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

14. O stroških postopka tožeče stranke je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožeči stranki, ki jo je zastopal odvetnik priznalo stroške v višini 285,00 EUR. Temu je treba prišteti še povračilo z 22 % DDV v znesku 62,70 EUR. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15. dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.