Jedro

Kljub skupnemu obravnavanju je potrebno opozoriti, da postopka po tožbi in po nasprotni tožbi ohranjata svojo samostojnost; pripravljalne vloge v enem postopku tako niso upoštevane pri odločanju v drugem. Glede procesnih in materialnopravnih učinkov se nasprotna tožba šteje za samostojno tožbo, zoper katero je npr. v izogib izdaji zamudne sodbe potrebno vložiti poseben odgovor na tožbo, kljub temu da prerekanje terjatve tožene morda izhaja že iz vlog tožnika po primarni tožbi.

Poroštvo z menično zavezo je sicer samostojen pravni posel, ki pa je vezan na pogoje temeljnega pravnega posla. Ker je obveznost po temeljni pogodbi prenehala, je bila tožeča stranka z unovčenjem menice neupravičeno obogatena, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevku po nasprotni tožbi pravilno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 187539/2010 z dne 17. 12. 2010 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe) ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka sodbe), ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki znesek 105.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene v višini 6.655,80 EUR (IV. točka izreka sodbe).

V izogib nejasnostim pritožbeno sodišče v nadaljevanju odločbe uporablja stalni izraz „tožeča stranka“ za tožečo po temeljni tožbi in toženko po nasprotni tožbi (tj. K d.o.o.) ter izraz „tožena stranka“ za toženko po temeljni tožbi in tožnico po nasprotni tožbi (tj. P.G.).

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ter zavrnitev nasprotne tožbe s stroškovno posledico. Sodišče je spregledalo vlogo tožeče stranke z dne 7. 1. 2013, kjer je spremenila temelj svoje terjatve. Tožeča namreč ni terjala plačila zaradi neizpolnitve po posojilni pogodbi z dne 19. 3. 2009 (v nadaljevanju: Posojilna pogodba), za katero sicer sodišče pravilno ugotavlja, da je bila prijavljena v prisilni poravnavi in iz nje tožeča stranka nima več zahtevkov, temveč iz naslova izgubljenega dobička po razdrti leasing pogodbi št. 58071 (v nadaljevanju: Leasing pogodba). Sodišče se do te spremembe sploh ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, nikoli ni bila prijavljena v prisilni poravnavi, zanjo pa je tožena stranka kot menični porok tudi solidarno odgovorna. Izgubljeni dobiček se kaže v obliki razlike med obrestno mero po Leasing pogodbi in obrestno mero, po kateri se refinancira leasingodajalec. Sodišče je nadalje kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Ker sodišče ni upoštevalo spremembe temelja zahtevka tožeče stranke, je prišlo tudi do zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožeča stranka neupravičeno obogatena na račun toženke. V odgovoru na nasprotno tožbo je tožeča stranka pojasnila, da menica ni bila unovčena zaradi neizpolnitve obveznosti iz Posojilne pogodbe, temveč zaradi povrnitve škode zaradi razveze Leasing pogodbe. Sicer drži, da je tožeča stranka pri unovčevanju menice predložila napačno menično izjavo, vendar je v predmetnem postopku dokazala, da ima tudi menično izjavo tožene stranke kot poroka za izpolnitev Leasing pogodbe. Ker je menica abstrakten posel, napačna predložitev menične izjave ne more pomeniti neupravičene unovčitve menice. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantne dejanske okoliščine primera, v postopku ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, sprejeti zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni.

Pritožba glede odločitve sodišča o temeljnem zahtevku navaja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 7. 1. 2013 spremenila temelj svojega zahtevka in plačila ni več terjala zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika po Posojilni pogodbi, temveč iz naslova izgubljenega dobička po razdrti Leasing pogodbi. Takšno stališče pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Tožeča stranka je v svoji dopolnitvi tožbe (vloga z dne 20. 5. 2011) svoj zahtevek utemeljila na podlagi meničnega poroštva toženke za neizpolnitev obveznosti dolžnika po Posojilni pogodbi. V sporni pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2003 je tožeča stranka glede postopka I P 584/2011 (torej glede svoje tožbe) pod II. točko vloge nadalje utemeljevala svoj zahtevek na podlagi Posojilne pogodbe, in sicer je podala trditve glede vpliva prisilne poravnave na terjatve upnikov do porokov in glede veljavnosti bianco menice. Trditvene podlage v smeri spremembe temelja zahtevka tako ni podane. Je pa tožeča stranka v isti pripravljalni vlogi, vendar ločeno v točki III. glede nasprotne tožbe v zadevi I P 2611/2011 navedla, da je drugo, kasnejšo menico unovčila utemeljeno, in sicer na podlagi Leasing pogodbe. Zaradi kršitev Leasing pogodbe naj bi tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička v znesku 194.088,72 EUR, kar ni bilo uveljavljeno v prisilni poravnavi. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je drugo menico, ki je bila predmet obravnave po nasprotni tožbi, unovčila zaradi nastale škode po Leasing pogodbi. Nikakor pa tega ni zatrjevala za prvo uveljavljeno menično obveznost tožene stranke v višini 195.550,72 EUR, ki je predmet obravnave po temeljni tožbi. Glede na to, da tožeča stranka zatrjuje, da ji je zaradi razveze Leasing pogodbe nastala škoda v višini 194.088,72 EUR, tudi ni logično, da bi od tožene stranke znesek zahtevala kar dvakrat - enkrat v višini 195.550,72 EUR in drugič v višini 105.000,00 EUR. Na prvem naroku za glavno obravnavo se je tožeča stranka na izrecno vprašanje sodnice glede povezave med vtoževano menico in Leasing pogodbo sklicevala na odgovor na nasprotno tožbo in pripravljalno vlogo z dne 7. 1. 2013. Iz navedenih vlog pa, kot že rečeno, sprememba zatrjevanega temelja izhaja zgolj glede druge menice, ki se je obravnavala po nasprotni tožbi, in ne glede menice po prvotni tožbi.

Kljub skupnemu obravnavanju je potrebno opozoriti, da postopka po tožbi in po nasprotni tožbi ohranjata svojo samostojnost; pripravljalne vloge v enem postopku tako niso upoštevane pri odločanju v drugem. Glede procesnih in materialnopravnih učinkov se nasprotna tožba šteje za samostojno tožbo, zoper katero je npr. v izogib izdaji zamudne sodbe potrebno vložiti poseben odgovor na tožbo, kljub temu da prerekanje terjatve tožene morda izhaja že iz vlog tožnika po primarni tožbi.(1) Ker je v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2013 podala ločene navedbe za postopek po temeljni tožbi in po nasprotni tožbi, jih je sodišče prve stopnje pravilno tudi ločeno obravnavalo. Tožeča stranka je šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 18. 2. 2013 navedla, da v pravdi po svoji tožbi vtožuje obresti, ki predstavljajo izgubljeni dobiček po Leasing pogodbi. Glede teh navedb je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko jih ni upoštevalo, saj niso bile podane na prvem naroku za glavno obravnavo, tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj jih ni mogla podati do konca prvega naroka (prvi odstavek 286. člena ZPP). Tako je sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago tožeče stranke o utemeljenosti njenega zahtevka pravilno odločalo na podlagi Posojilne pogodbe in ne na podlagi Leasing pogodbe. Sama pritožba potrjuje, da je bila terjatve iz Posojilne pogodbe prijavljena v prisilni poravnavi, zaradi česar iz naslova te pogodbe tožeča stranka nima več zahtevkov. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo soglaša in na njeni podlagi sklepa, da je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in relevantni sklep o izvršbi temu primerno razveljavilo.

Pritožba prvostopenjski sodbi nadalje očita kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da sodišče ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika, ki je svojo odsotnost na glavni obravnavi pravočasno opravičil. Tožeča stranka je na naroku dne 9. 1. 2013 predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ki naj bi izpovedal o sklepanju Leasing pogodbe, medsebojnih obveznostih strank iz te pogodbe, realizaciji, odprtih obveznostih, o vseh teh dejstvih tudi v zvezi s Posojilno pogodbo ter o izgubljenem dobičku. Glede na zgoraj navedene razloge o odsotnosti potrebne trditvene podlage o terjatvi po Leasing pogodbi ter očitni neutemeljenosti zahtevka na podlagi Posojilne pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog (oz. vse dokazne predloge za zaslišanje pravdnih strank in prič) kot nepotreben zavrnilo, ker je ugotovilo, da lahko vsa relevantna dejstva zanesljivo ugotovi iz dokaznih listin. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja, da zakoniti zastopnik tožeče stranke, četudi bi bil na naroku za glavno obravnavo zaslišan, s svojo izpovedjo ne bi mogel dopolniti pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke, saj je bila tožeča stranka po koncu prvega naroka za podajanje novih navedb prekludirana (prvi odstavek 286. člena ZPP).

Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku po nasprotni tožbi. Navaja, da sporna menica ni bila unovčena zaradi neplačila Posojilne pogodbe, temveč zaradi povrnitve škode, ki ji je nastala z razvezo Leasing pogodbe. Potrjuje, da je pri unovčitvi menice predložila menično izjavo na podlagi Posojilne pogodbe, vendar meni, da je v postopku izkazala, da ima tudi menično izjavo tožene stranke kot poroka za izpolnitev Leasing pogodbe. Pritožbeno sodišče tej argumentaciji ne sledi. Četudi morda drži, da odškodninska terjatev iz naslova Leasing pogodbe s prisilno poravnavo ni bila zajeta, je potrebno slediti prepričljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe o tem, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojega ugovora, da naj bi bila sporna menica unovčena na podlagi Leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (priloge C8 - C10) pravilno zaključilo, da je bila sporna menica unovčena za poplačilo obveznosti iz naslova Posojilne pogodbe, pri čemer so toženkine obveznosti po Posojilni pogodbi zaradi konverzije terjatve do glavnega dolžnika ugasnile, zaradi česar je bila tožeča stranka z izplačilom menice neupravičeno obogatena. Iz dopisa tožeče stranke D d.d., ki je izvršila unovčitev menice namreč izhaja, da je tožeča stranka priložila menično izjavo na podlagi Posojilne pogodbe z dne 19. 3. 2009. Toženka je sicer v spis naknadno vložila novo menično izjavo z dne 10. 12. 2008 (priloga B4), vendar zaradi neskladnosti te izjave z menično izjavo z dne 19. 3. 2009 (priloga C9) pritožbeno sodišče dvomi v njeno pristnost. Da je lahko tožeča stranka menico unovčila zgolj za plačilo obveznosti po Posojilni pogodbi nadalje izkazuje dejstvo, da je tožena stranka kot porok in plačnik zavedena zgolj v besedilu Posojilne pogodbe, medtem ko je Leasing pogodbo podpisala zgolj kot zakonita zastopnica leasingojemalca. Ne gre spregledati dejstva, da je za veljavno poroštveno zavezo potrebna pisna oblika (1013. člen Obligacijskega zakonika, OZ), tožeča stranka pa ni dokazala, da se je toženka kot porokinja zavezala tudi za obveznosti po Leasing pogodbi. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je pri unovčeni menici šlo za plačilo obveznosti po Leasing pogodbi. Sodišče prve stopnje je zato po nepotrebnem dodatno ugotavljalo tudi, da tožeča stranka do unovčitve menice ni bila upravičena niti na podlagi Leasing pogodbe. Tudi če uveljavljena škoda v obliki izgubljenega dobička po Leasing pogodbi ni bila zajeta s prisilno poravnavo (kot to zatrjuje pritožba), je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožeča stranka sporno menico unovčila zaradi obveznosti po Posojilni pogodbi. Pritožba sicer pravilno navaja, da napačna predložitev menične izjave sama po sebi ne more pomeniti neupravičene unovčitve menice, vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da razlog za ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi ni v napačni predložitvi menične izjave, temveč v ugotovitvi, da je obveznost po temeljnem obligacijskem razmerju, na podlagi katerega je bila menica izdana, med strankama ugasnila. Toženkino poroštvo z menično zavezo je sicer samostojen pravni posel, ki pa je vezan na pogoje temeljnega pravnega posla.(2) Ker je obveznost po temeljni Posojilni pogodbi prenehala, je bila tožeča stranka z unovčenjem menice neupravičeno obogatena, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevku po nasprotni tožbi pravilno ugodilo.

V sled navedenemu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Več o tem Galič, A. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 178. (2) Prim. sodbo VSRS II Ips 33/2005 z dne 28. 3. 2007.