Jedro

Ker za ugotovitev državljanstva ni pristojno MNZ, tožena stranka ni bila dolžna razčiščevati, ali tožnica prvotni zahtevek za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo umika oz. spreminja in zahteva ugotovitev državljanstva. Stranka lahko spremeni zahtevek na prvi stopnji do odločitve le, če je za odločanje o spremenjenem zahtevku pristojen isti organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnica sprejme v državljanstvo Republike Slovenije z redno naturalizacijo. V obrazložitvi navaja, da tožnica izpolnjuje pogoje 10. člena v zvezi s 1. odstavkom 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I), zato je bilo ugodeno njeni vlogi za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo.

Tožnica v tožbi navaja, da so bile kršene njene pravice, ker ji ni bilo priznano državljanstvo Republike Slovenije "po določbi 1. in 2. točke 3. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije", kot je to bilo avtomatično priznano drugim državljanom Republike Slovenije. Zaradi napačne evidence državnega organa ob vpisu tožničinega rojstnega kraja, ne morejo biti prizadete njene pravice, ki ji gredo po rodu in kraju rojstva. Tožnica je predložila listine, iz katerih je razvidno, da nikoli ni bila državljanka BiH, "ampak samo slovenska". Državljanstvo Republike Slovenije je bilo avtomatično priznano njenemu očetu, bratu in sestri. Tožnica je z vlogo z dne 17.8.1993 zahtevala, da se ji prizna državljanstvo po 1. in 2. točki 3. člena zakona. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi, da je tožnica državljanka Republike Slovenije po rodu od 25.6.1960 dalje oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je o zadevi odločila v skladu s postavljenim zahtevkom z dne 16.9.1992. Tožnica je bila rojena v Ljubljani materi S.Č., državljanki LR BiH, očetovstvo nikoli ni bilo urejeno, leta 1967 pa je tožnico posvojil materin mož. V skladu s takratnimi predpisi je posvojitev imela le delni učinek in kasneje ni bila spremenjena v popolno posvojitev. Dodaja še, da citirane določbe 3. člena zakona o državljanstvu, na katere se sklicuje tožnica, veljajo le za otroke, rojene po uveljavitvi zakona t.j. po 25.6.1991. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.

Tožnica je z vlogo z dne 16.9.1992 izrecno zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu zakona o državljanstvu in takšni prošnji je bilo ugodeno. Postopek za pridobitev državljanstva z naturalizacijo se začne na prošnjo stranke (1. odstavek 10. člena zakona). Ker zakon o državljanstvu nima posebnih procesnih določb, se uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis. V postopkih, ki se začnejo na zahtevo stranke, je organ vezan na zahtevek (126. člen ZUP). Ker je tožnica v vlogi z dne 16.9.1992 izrecno navedla, da prosi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, je v skladu s tako postavljenim zahtevkom tožena stranka pravilno vodila postopek. Iz vsebine dopolnjene vloge z dne 17.8.1993 sicer izhaja, da tožnica meni, da ji gre državljanstvo Republike Slovenije "po 1. in 2. točki 3. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije". Takšno vlogo bi bilo mogoče šteti, da tožnica zahteva ugotovitev državljanstva Republike Slovenije po rodu. Vendar ni mogoče prezreti, da prvotno postavljeni zahtevek za pridobitev državljanstva z naturalizacijo ni bil spremenjen niti umaknjen, čeprav je vlogo z dne 17.8.1993 sestavil odvetnik - torej prava vešča oseba. Vendar po mnenju sodišča, pomanjkljivosti in nejasnosti te vloge tožena stranka ni bila dolžna razčiščevati in ugotavljati, ali tožeča stranka spreminja prvotno postavljeni zahtevek za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, ker za ugotovitev državljanstva po rodu ni stvarno pristojna tožena stranka, ampak za notranje zadeve pristojni organ občine, na območju katere ima prosilec stalno prebivališče (29. člen zakona o državljanstvu). Stranka pa lahko spremeni zahtevek na prvi stopnji do izdaje odločbe, če je organ pristojen tudi za odločanje o spremenjenem zahtevku (130.čl. ZUP). Če torej tožnica meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po rodu, ima možnost, da vloži ustrezno vlogo z dokazili pri pristojnem organu.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z že citiranim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.

O zahtevi za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS).